VSL Sodba II Cp 902/2020

Jedro

Za razlago Direktive, ki je bila brez pridržkov implementirana v naš pravni red, in posledično institutov ZVPot, je še zlasti pomembna praksa Sodišča EU. Vse to je ustrezno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče ter izčrpno in natančno navedlo.

Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost ("igra z odprtimi kartami") hkrati pomeni poštenost (dobrovernost) banke. Zgolj ex abundate cautela gre posebej dodati, da pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF niti sam zase ni bil nepošten. Toženka ni vedela niti ni mogla predvideti, da se bo tečaj CHF verjetno povečal tako, da bo v dobi odplačevanja zadevnega kredita dejansko močno obremenil tožnika (zlasti tako, da se bo trajno, ali pa tako, da se bo močno in nenadno povečal).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženki povrniti 15 EUR stroškov pritožbenega postopka, stranskemu intervenientu na strani toženke pa 1023 EUR, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in z njo povezane pogodbe o zastavi nepremičnine z dne 22. 1. 2008, sklenjenih v obliki notarskega zapisa SV 43/08. Tožniku je naložilo, da mora intervenientu na strani toženke povrniti 6.347,52 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, predlaga njeno spremembo ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in opozarja na sklep VSM I Ip 701/2019, kjer je višje sodišče presodilo, da je pogodba nična, ker nosi v sebi neomejeno valutno tveganje, kar je nepošteno. Opozarja tudi na odločbo VSL II Cp 1259/2019, kjer je bila dokazna ocena označena kot nasprotna metodološkemu napotku iz 8. čl. ZPP. Sodišču očita, da ni verjelo njemu in številnim kreditojemalcem, da niso bili opozorjeni na realno nevarnost spremembe tečaja, ne bi smelo verjetni bančnim uslužbencem, ki so hote ali nehote izpovedovali v korist banke. Banka kot profesionalna institucija je vedela, da večjih nihanj ni mogoče izključiti, saj so ta znana iz zgodovine in teorije, zato bi ga na to morala opozoriti ter mu predočiti natančen scenarij, kaj to pomeni za njegovo sposobnost vračanja kredita. Sodišču pritožba očita, da je spregledalo številne dokaze. Tožnik je bil zaveden ali najmanj prepuščen svoji odločitvi, ki pa ni bila svobodna in informirana, kot se zahteva po načelih varstva potrošnikov. Tožnik vztraja, da banka takšnih kreditov ne bi smela prodajati, saj naj sam ne bi imel druge možnosti oz. možnosti izbire. Življenjsko logično je, da takšnega tveganja ne bi prevzel noben prevzemnik dolgoročnega kredita, če bi bil ustrezno informiran. Banke so bile zainteresirane za prodajo, zato so začele ponujati poceni kredite, vezane na CHF, ter jih predstavljati vsaj na način, ki potrošnikov ni prestrašil. Nepošteno je, če se tveganja zavedaš, nato pa ga v celoti prevališ na potrošnika. Banka je izoblikovala produkt, tako da sama v spremembi tečaja ni imela izgub, saj je celotno izgubo kril kreditojemalec skozi višji mesečni obrok in skozi plačilo višjega zneska glavnice. Posameznik, ki je zaupal, da mu banka kot profesionalna ustanova ne ponuja produkta, ki je visoko tvegan, ne more nositi rizika tveganja, če se to uresniči. To odgovornost mora nositi sama. Banke ne bi smele prodajati kredita v CHF kreditojemalcem, ki za evrski kredit niso bili sposobni. Gre za nepoštena pogodbena določila, saj potencialno vodijo v znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, s posledico, da je izpolnitev v škodo potrošnika.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženka in stranski intervenient na njeni strani, predlagata njeno zavrnitev ter opredeljujeta pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

Nesporni dejanski okvir zadeve

6. Tožnik je s kreditno pogodbo z dne 22. 1. 2008 (KP) pri toženki pridobil kredit v znesku 210.500,00 CHF za potrebe nakupa stanovanja, z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah (20 let), z valutno klavzulo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila obveznosti, in sicer z zapadlostjo prve 29. 2. 2008, zadnje anuitete pa 31. 1. 2028. Mesečna obveznost je bila dogovorjena v znesku 1.295,64 CHF. Kredit je bil zavarovan z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini. Z dodatkom k tej pogodbi 4. 7. 2014 sta stranki ugotovili stanje dolga in podaljšali ročnost posojila na 360 mesecev, mesečna obveznost pa se je določila na 656,82 CHF. Po toženkinem odstopu od pogodbe (12. 5. 2016) in njenem odstopu terjatve stranskemu intervenientu (5. 8. 2016) je tožnik celoten dolg poplačal 22. 12. 2017.

7. Za nesporno podlago svojega spora stranki jemljeta tudi gibanje evrskega tečaja nasproti švicarskemu franku ter dejstvo, da je tožnik svoje dohodke prejemal v evrih. Zato je, dalje, nesporna posledica spremembe razmerja omenjenih valut dejstvo, da je kreditna obremenitev za tožnika hujša, če vrednost evra proti franku pade, saj mora za vračilo istega števila enot frankov izdati več evrov, torej večji delež svojih prihodkov.

8. Po podatkih Evropske centrale banke se je vrednost EUR v primerjavi s CHF gibala, kot prikazuje spodnji graf¹:

9. Najvišja vrednost evra je na primer bila 31. julija 2008 - 1.6354 CHF, najnižja vrednost EUR pa je bila 23. januarja 2015 – 0.9816 CHF.

Pravna podlaga

10. Za presojo spornega pogodbenega razmerja je sodišče prve stopnje uporabilo ustrezno podlago, in sicer naslednje predpise: Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) ter Obligacijski zakonik (OZ). Za razlago Direktive, ki je bila brez pridržkov implementirana v naš pravni red², in posledično institutov ZVPot, je še zlasti pomembna praksa Sodišča EU. Vse to je ustrezno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče ter izčrpno in natančno navedlo zlasti v tč. 29 na str. 21 - 22 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Kot svojo zgornjo premiso je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, zlasti sodbi II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in druge, ki jih ustrezno citira v tč. 28, 29 in 30 v obrazložitvi, temu pa pritožbeno sodišče dodaja še sodbo II Ips 32/2019, ki je zadnja objavljena revizijska odločba v seriji poenotene prakse.³ Pritožnik zato ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno argumentacijo v dveh posameznih pritožbenih odločbah, ki niti nista (končni) sodbi. Iz enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča velja povzeti le ključne poudarke glede pravne podlage, ki jih je prvostopenjsko sodišče v celoti pravilno razumelo in upoštevalo, kot sledi:

12. Pri razlagi Direktive, ZVPot in ZPotK je treba izhajati iz stališč, ki jih je zavzelo SEU v sodbi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 v zadevi Ruxandra Paula Andriciuc idr. proti Banca Românească SA. Stališčem SEU je v svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče. Prvostopenjsko sodišče je vse to ustrezno upoštevalo in obrazložilo. Kratko velja le poudariti bistvo sodbe v zadevi Andriciuc, ki je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, obenem pa so dana izhodišča, ki jih je treba pri tem upoštevati (ali gre za glavni predmet oziroma bistveno sestavino pogodbe, ali gre za splošne pogoje ali poseben dogovor, ali so pogoji jasni in razumljivi, in če ne, ali so nepošteni). Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (1. odst. 3. čl. Direktive 93/13).

13. Šele če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil (torej če ni pravilno izpolnila pojasnilne dolžnosti) in zato pogodbene določbe ni mogoče šteti za jasno in razumljivo, je treba presoditi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe. V tem okviru je treba predvsem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter ali obstaja znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. In šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do ničnosti tega določila ali celotne pogodbe. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost (temveč morebiti kakšna druga pravna posledica, ki pa je tožnik v tej zadevi ne uveljavlja).

14. Okoliščine današnjega konkretnega primera, ki jih je treba presoditi po navedenih kriterijih Direktive, ZVPot in Sodišča EU, so sledeče. Glavni pogoj, ki je določen v KP, izražen v tuji valuti - CHF, je, da je treba mesečne obroke za vračilo posojila plačati v tej isti valuti. Takšen pogoj torej ob devalvaciji nacionalne valute EUR v primerjavi s CHF breme tečajnega tveganja nalaga potrošniku.

15. Sporna KP je napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku. Sodišče prve stopnje se sicer pravilno ni zadovoljilo zgolj z jezikovno jasno in nedvoumno napisano pogodbeno klavzulo, pač pa je ugotavljalo vse relevantne okoliščine ob njeni sklenitvi, in sicer ali je banka dala tožniku vsa zadostna pojasnila, da je lahko ocenil potencialne učinke prevzete obveznosti na svoj položaj ob njenem sklepanju. Dokazna ocena, ki je vodila do zaključka, da je tožena banka v celoti in korektno opravila svojo pojasnilno dolžnost in s tem poskrbela, da je bila KP tožniku tudi dejansko popolnoma razumljiva, je obsežna, temeljita, skrbna in prepričljiva (razgrnjena v tč. 34 - 38 na str. 24 do 31 izpodbijnane sodbe); pritožbeno sodišče vanjo nima nobenih pomislekov: Toženkina uslužbenka je tožniku enakovredno pojasnila vse razpoložljive kredite, pojasnila je prednosti in slabosti kredita v CHF (nizka obrestna mera, valutno tveganje). Kredit v CHF tožniku ni bil vsiljen, niti ni bil preferiran, uslužbenci toženke niso imeli nobenega navodila v tej smeri, prav nasprotno, kot je to prepričljivo izpovedal vodja toženkine poslovalnice, kjer je tožnik posel sklenil, na kar kažejo tudi objektivni in neprerekani (tudi pritožbeno neizpodbijani) podatki o primerjavi obsega kreditov, danih v EUR, in kreditov, odobrenih v CHF (glej 40. tč. na str. 33 in 34. obrazložitev izpodbijane sodbe). Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča je bilo KP celo izrecno in posebej dodano določilo, da stranki sporazumno ugotavljata kreditojemalčevo seznanjenost z opozorilom, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo predvideni zneski posameznih plačil. Očitek, da sodišče ne bi smelo verjetni bančnim uslužbencem, ni prepričljiv. Ni mogoče odreči verodostojnosti izpovedbi neke priče le zato, ker je povezana s stranko v sporu, pri čemer je tožnik brez dvoma sam veliko bolj zainteresiran za uspeh tega postopka, kot pa priče. Sodišče prve stopnje je svojo oceno izpovedb tako tožnika kot vseh prič opravilo celovito, v povezavi z drugimi dokazi, torej listinami, pogodbo z dodatkom in z že omenjenimi objektivnimi podatki. Sprejeta dokazna ocena je korektna in življenjsko prepričljiva ter logična. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbeni pogoj ni bil nepošten že iz razloga, ker je bil jasen in razumljiv.

16. Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost („igra z odprtimi kartami“) hkrati pomeni poštenost (dobrovernost) banke. Glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje pa je sicer zgolj ex abundate cautela še dodati, da pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF niti sam zase ni bil nepošten, ker v času sklepanja pogodbe ni ustvarjal oz. ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla. Tožena banka namreč ni vedela niti ni mogla predvideti, da se bo tečaj CHF verjetno povečal tako, da bo v dobi odplačevanja zadevnega kredita dejansko močno obremenil tožnika (zlasti tako, da se bo trajno, ali pa tako, da se bo močno in nenadno povečal). Tega tožnik ni dokazal. KP, gledano s časovne perspektive njene sklenitve, tudi sicer ni vsebovala pravnorelevantnih znatnih neravnotežij med pravicami in obveznostmi v škodo kreditojemalca, potrošnika. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 195/2018 izhaja naslednje razlikovanje. Po eni strani so se banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. […] Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani sicer je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja – vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep SNB v letu 2015, ki ni bil predvidljiv, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2008.

17. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik morata sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženki in njenemu stranskemu intervenientu pa mora povrniti stroške odgovora, ki jih je povzročil (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer toženki materialne in poštne stroške 15 EUR, intervenientu pa 1375 točk za sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1023 EUR. Priznane stroške mora tožnik plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
¹ https://www.ecb.europa.eu/stats/policy_and_exchange_rates/euro_reference_exchange_rates/html/eurofxref-graph-chf.en.html#
² 2. in 4. tč. 1.a čl. ZVPot.
³ Pri predstavitvi relevantnih pravil se to sodišče v nadaljevanju poleg tega opira še na prikaz N. Zupan iz članka: Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o kreditnih pogodbah v tuji valuti, Pravosodni bilten št. 3/2019.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1231/2021
• VSL Sodba I Cp 250/2020
• VSM Sklep I Cp 60/2022