VSL Sodba I Cpg 224/2020

Jedro

Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila cena za opravljene storitve tožeče stranke sporazumno dogovorjena (tudi glede na število udeležencev na organiziranih dogodkih), prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, da samo določi plačilo po drugem odstavku 642. člena OZ. Navedeno pooblastilo je sodišču dano le v primeru, če plačilo s pogodbo med strankama ni dogovorjeno.

Utemeljeno tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v stroškovnem delu odločitve, ker je tožeči stranki sodišče priznalo nagrado za posvet s stranko. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sicer sklicuje na obvezno razlago Odvetniške zbornice v zvezi s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 39 OT. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodna praksa zavzela povsem enotno stališče, da obvezne razlage, ki jo sprejme odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko že zajet v nagradi za storitev sestave vloge in mu ne priznava statusa samostojne storitve po 1. točki tarifne številke 39 OT.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov v znesku 74,66 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka in v nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 410,65 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 8.208,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.728,31 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta skupno organizirali pet dogodkov t.i. „after party“ v času od 6. 4. 2018 do 14. 4. 2018. Tožena stranka kot glavni organizator je bila zadolžena za prodajo vstopnic (po ceni 20,00 EUR na osebo), tožeča stranka pa za izvedbo samih dogodkov, za program in pijačo. Organizacija in izvedba teh dogodkov bi se financirala od izkupička od prodanih vstopnic. Tožena stranka kot naročnik in tožeča stranka kot podjemnik sta bili dogovorjeni, da bo tožena stranka tožeči stranki za opravljene storitve plačala od izkupička od prodanih vstopnic.

6. Sporna med strankama pa je bila cena za opravljene storitve tožeče stranke. Po trditvah tožeče stranke je bil dogovorjen ključ delitve tako, da tožeča stranka prejme 15,00 EUR (pri čemer je prevzela tudi kritje stroškov varnostnega osebja, pijače za obiskovalce, najemnine in DJ-ja), 5,00 EUR pa prejme tožena stranka. Skladno s tem dogovorom je tožeča stranka tudi izdelala specificiran končni obračun za vse dogodke skupaj, na podlagi katerega je izdala vtoževani račun (trditve tožeče stranke v dopolnitvi tožbe z dne 8. 11. 2018). Tožena stranka pa je trdila, da cena storitev tožeče stranke med strankama ni bila sporazumno dogovorjena, zaradi česar je predlagala, da jo določi sodišče skladno s 642. členom OZ (trditve v vlogi z dne 3. 12. 2018 in vlogi z dne 17. 4. 2019).

7. Iz nosilnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev prvostopenjskega sodišča v točki 10 obrazložitve, da je izkazan dogovor med pravdnima strankama o delitvi izkupička od prodanih vstopnic po ključu 5,00 EUR toženi stranki in 15,00 EUR tožeči stranki. Pri tem se je sicer oprlo (tudi) na izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke B. P., vendar iz navedene izpovedbe tak ključ delitve ne izhaja, na kar pravilno opozarja pritožnik.

8. Ker pa mora prvostopenjsko sodišče izvedene dokaze presojati po metodološkem napotku iz 8. člena ZPP, torej analitično sintetično na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno presojalo tudi elektronsko korenspondenco med pravdnima strankama, ki jo je v dokaz svojim trditvam o dogovorjeni ceni za opravljene storitve priložila tožeča stranka. Iz 13. točke obrazložitve sodbe nedvomno izhaja, da je sodišče kot ključno za ugotovitev dogovorjene cene za delo tožeče stranke po sklenjeni pogodbi štelo vsebino elektronske korespondence med strankama v času od 3. 5. 2018 do 8. 5. 2018 (v prilogi A3). Iz e-sporočila tožeče stranke toženi stranki z dne 3. 5. 2018 je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka toženi posredovala obračun opravljenih storitev v znesku 6.728,22 EUR in DDV, v katerem je od svoje kvote 15,00 EUR na vstopnico že upoštevala odbitek stroškov, ki jih je poravnala tožena stranka (stroške najemnin, varovanja in DJ-a), pa so šli po tožeči stranki zatrjevanem dogovoru v breme tožeče stranke (priloga A4). Izrecno se je oprlo tudi na odziv tožene stranke z dne 8. 5. 2018 (priloga A3) na posredovani obračun, v katerem tožena stranka tožečo stranko poziva, da izda račun in ji ga pošlje. Navedena povzeta elektronska korespondenca med pravdnima strankama ni v nasprotju z vsebino, ki iz listin (v prilogah A3 in A4) izhaja. Prav na podlagi teh listin pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo soglasje volj glede cene za opravljeno delo tožeče stranke, ki jo uveljavlja tožeča stranka z vtoževanim računom (točka 14 obrazložitve sodbe), zlasti še glede na to, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni podal prepričljive razlage o tem, zakaj se je na dne 3. 5. 2018 posredovani obračun tožeče stranke odzval na način, kot je razviden iz že povzetega njegovega odgovora z dne 8. 5. 2018.

9. Iz navedenega izhaja, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 13. in 14. točki izpodbijane sodbe o upoštevanju odbitka stroškov od tožeči stranki pripadle kvote 15,00 EUR na vstopnico le dopolnitev ugotovitve v 10. točki obrazložitve o ključu delitve cene vstopnic v razmerju 5,00 EUR proti 15,00 EUR v prid tožeči stranki. Tako se pokaže, da izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo, ker je bilo izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, niti bistvene postopkovne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjsko sodišče svoje odločitve o dogovorjeni ceni za opravljene storitve ni temeljilo zgolj na izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, pač pa zlasti na pisni elektronski korespondenci med pravdnima strankama.

10. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila cena za opravljene storitve tožeče stranke sporazumno dogovorjena (tudi glede na število udeležencev na organiziranih dogodkih), prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, da samo določi plačilo po drugem odstavku 642. člena OZ. Navedeno pooblastilo je sodišču dano le v primeru, če plačilo s pogodbo med strankama ni dogovorjeno. Zato ni utemeljen pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, ker prvostopenjsko sodišče ni odločalo o višini tožbenega zahtevka po drugem odstavku 642. člena OZ.

11. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Utemeljeno pa tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v stroškovnem delu odločitve, ker je tožeči stranki sodišče priznalo za posvet s stranko po tarifni številki 39 OT 100 točk, povečano za materialne stroške po členu 11/3 OT 2 točki, upoštevaje vrednost 0,60 EUR in 22 % DDV pa 74,66 EUR. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sicer sklicuje na obvezno razlago Odvetniške zbornice v zvezi s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 39 Odvetniške tarife. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodna praksa zavzela povsem enotno stališče, da obvezne razlage, ki jo sprejme odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati (tako VS RS I Ips 345/2005, VSC sklep I Cp 661/2016). Na podlagi povedanega gre lahko pri obveznih razlagah, ki nimajo moči predpisa, le za smernice pri odločanju, ki pa niso zavezujoče. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko že zajet v nagradi za storitev sestave vloge in mu ne priznava statusa samostojne storitve po 1. točki tarifne številke 39 OT (VSL sklep I Cpg 101/2019, VSL sodba I Cp 2104/2018, VSL sodba II Cp 3234/2013, in številne druge). Odstop od ustaljene sodne prakse v smislu, da gre za izkazano samostojno storitev bi bilo potrebno utemeljiti in sicer, zakaj storitev ni že vključena v plačilo za storitev sestave tožbe (kot jo je uveljavljala tožeča stranka). Trditveno in dokazno breme je na stranki, ki plačilo posveta s stranko uveljavlja kot samostojno storitev, da utemelji, zakaj storitev ni že zajeta v drugih vlogah po tarifnih številkah OT. To šele omogoča sodišču, da presodi, ali bi morebiti lahko šlo za izjemo in utemeljeno uveljavljanje samostojnosti storitve. Tožeča stranka je posvet s stranko zgolj navedla, ni pa ga utemeljevala, prvostopenjsko sodišče tako tudi ni moglo presojati, ali bi bil upravičen odstop od ustaljene sodne prakse.

13. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (II. točka izreka) delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev navedenih pravdnih stroškov (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem, ko je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo le v sorazmerno majhnem delu in sicer za del stroškov pravdnega postopka, zaradi tega dela pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo po tarifni številki 21/1 OT 500 točk, za poročilo stranki po tarifni številki 39/3 OT 50 točk in za materialne stroške po členu 11/3 OT 11 točk, skupno 561 točk, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV pa 410,65 EUR.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 546/2013
• Sodba I Up 996/2005
• VSC Sklep II Kp 27024/2017