VSL Sklep II Kp 4075/2015

Jedro

Utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da bi zgolj zainteresiranost oškodovanca kot tožilca za vodenje kazenskega postopka v primeru aktivne legitimacije delničarjev, brez obstoja neposrednega deliktnega razmerja pomenilo obsežno širitev zakonske izjeme subsidiarnega kazenskega pregona na vse delničarje in družbenike v primerljivih zadevah, je zakonita in pravilna. Če bi se namreč dovolilo neposrednim ali celo posrednim delničarjem uveljavljati škodo, ki jim naj bi nastala kot posledica škode družbi, bi bil potencialni krog delničarjev, ki bi lahko uveljavljali takšno škodo, neomejen. Posledično bi takšne zahtevke lahko uveljavljali tudi manjšinski delničarji in posredni delničarji, ki so od oškodovane družbe preko vmesnih, hčerinskih družb oddaljeni. Vse to pa bi vodilo v množico sporov z nepredvidljivo visokim številom udeležencev.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je iz razloga po 1. točki prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožnico pooblaščenca A. A. zoper obtožene B. B., C. C. in D. D., zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ in 27 KZ.

Odločilo tudi je, da je A. A. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke vseh obtoženih in potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov, ki so nastali po prevzemu pregona.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka; predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

3. Odgovore na pritožbo so podali zagovorniki obtoženih C. C. in D. D. ter pooblaščenec udeleženca E. d. d.; predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže oziroma zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb pooblaščenca A. A. ter preučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa v točki 11, da je gospodarska družba pravna oseba in da je premoženje družbenikov v času, ko družba obstaja kot pravna oseba, ločeno od premoženja družbe.¹ Določba 244. člena KZ prvenstveno varuje premoženjske interese družbe in zgolj posredno tudi premoženjske interese njenih družbenikov.² Res je A. A. bil 1/3 lastnik družbe F. d.o.o., ki je imela v času spornega prenosa nepremičnin v lasti 158.461 delnic družbe G. d.d., ( v nad. G. d.d.) zato bi glede na ustaljeno in sprejeto sodno prakso moral A. A. vsaj izkazati, da je zaradi sporne prodaje nepremičnin družba F. d.o.o. prejela manj dividend oz. glede na stečaj družbe G. d.d. prejela ustrezen del preostalega premoženja družbe, če ne bi bilo sporne prodaje.

Iz podatkov kazenskega spisa tudi izhaja, da je zoper družbo F. d.o.o. začet stečajni postopek in v posledici tega dejstva je bila družba 16.3.2017 brisana iz sodnega registra. Navedeno pa pomeni, da bi bil zgolj stečajni upravitelj, če bi bila oškodovana družba F. d.o.o., aktivno legitimiran za vložitev obtožnega akta in ne družbenik F. d.o.o., A. A..

7. Utemeljitev prvostopenjskega sodišča v točki 15 izpodbijanega sklepa, da bi zgolj zainteresiranost oškodovanca kot tožilca za vodenje kazenskega postopka v primeru aktivne legitimacije delničarjev, brez obstoja neposrednega deliktnega razmerja, pomenila obsežno širitev zakonske izjeme subsidiarnega kazenskega pregona na vse delničarje in družbenike v primerljivih zadevah, je zakonita in pravilna. Če bi se namreč dovolilo neposrednim ali celo posrednim delničarjem uveljavljati škodo, ki naj bi jim nastala kot posledica škode družbi, bi bil potencialni krog delničarjev, ki bi lahko uveljavljali takšno škodo, neomejen. Posledično bi takšne zahtevke lahko uveljavljali vsi manjšinski delničarji in posredni delničarji, ki so od oškodovane družbe preko vmesnih hčerinskih družb oddaljeni. Vse to pa bi vodilo v množico sporov z nepredvidljivo visokim številom udeležencev.

8. V našem sistemu je uzakonjena načelna prepoved uveljavljanja refleksne škode s strani delničarjev, saj če bi lahko delničarji mimo družbe uveljavljali svoje zahtevke za povračilo škode, bi to pomenilo, da bi bil storilec v položaju, ko ne samo, da bi se moral braniti pred množico zahtevkov v civilnih in kazenskih postopkih, pač pa bi bil postavljen na položaj, ko bi za isto dejanje moral odgovarjati tako družbi, kot tudi posrednim ali neposrednim delničarjem in sicer s potencialnim plačilom dvakratne odškodnine. To pa bi bilo tudi v nasprotju z načelom ne bis in idem. Prav tako bi bilo uveljavljanje refleksne škode s strani delničarjev v nasprotju s pravilom, da imajo upniki pri poplačilu obveznosti družbe prednost pred delničarji družbe.

9. Strinjati se je z razlogi izpodbijanega sklepa v točki 10, da je oškodovanec kot tožilec zgolj in le tisti, ki mu je bila s kaznivim dejanjem neposredno kršena ali ogrožena kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica in ne vsak tisti, ki lahko uveljavlja premoženjskopravni zahtevek. Glede na konkreten opis obtožnega akta je to le G. d.d.. Po podatkih kazenskega spisa je bil dne 23. 2. 2020 nad družbo G. d. d. uveden stečajni postopek in tako kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče v točki 13 izpodbijanega sklepa, je z uvedbo postopka stečaja njegov zakoniti zastopnik postal stečajni upravitelj, kar pa pomeni, da posamezni delničarji ne morejo v imenu družbe oziroma namesto zakonitega zastopnika družbe prevzeti kazenskega pregona. To pa pomeni, da bi bi bil zgolj stečajni upravitelj aktivno legitimiran za vložitev obtožnice, ker bi bil oškodovanec le G. d.d. in nikakor A. A., saj se v skladu sprejeto sodno prakso, kot je že navedeno, premoženje družbe obravnava ločeno od premoženja delničarjev.

10. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnika, da že samo imetništvo 8803 delnic G. d.d. A. A. omogoča položaj oškodovanca kot tožilca. Prvostopenjsko sodišče se je do te okoliščine opredelilo v točki 14 izpodbijanega sklepa, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče dodaja pa še, da ne pozitivna zakonodaja niti ne sprejeta sodna praksa delničarjem ne dajeta samostojne pravice do odškodnine. Izključitev neposrednega odškodninskega zahtevka delničarjev za povrnitev refleksne škode temelji na izravnavi škodnega položaja delničarjev že z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v korist družbe, saj bi povrnitev škode družbi vplivala tudi na vrednost delnic. Delničarji imajo zato neposredno tožbeno upravičenje zgolj za povrnitev tiste škode, ki jim je nastala, ne da bi pri tem nastala škoda sami družbi.³

11. Pritožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na vsebino Ustavne odločbe, opr. št Up-949/12, ki jo izpostavlja v pritožbi, ker ni relevantna za obravnavano situacijo, saj je Ustavno sodišče obravnavalo kršitev ustavne pravice do pritožbe po 25.členu v zvezi z osebnim stečajem nad pritožnikom in ugotovilo, da ima tudi stečajni dolžnik pravico do pritožbe v stečajnem postopku, kar ni primerljiva situacija z obravnavano.

12. Za obravnavan primer tudi ni relevanten sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 4075/2015 z dne 30. 3. 2016, ker A. A. tako kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v točki 10 in 11 izpodbijanega sklepa ni izkazal pravnega interesa in ni bil s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan. V citirani zadevi ni šlo za refleksno škodo in situacija ni primerljiva s situacijo delničarjev v oškodovani družbi. Ker je A. A. uveljavljal refleksno škodo zato ne more prevzeti subsidiarnega pregona, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Ker so v pritožbenem postopku nastali stroški (98. člen ZKP) je A. A. dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR (Tar. št. 7409).

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 85/2009 z dne 19.5.2011
² Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 35999/2015 z dne 23.3.2017
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 1/2019 z dne 18.6.2019

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 48100/2015
• VSL Sklep I Kp 333/2018
• VSM Sklep IV Kp 54139/2018