VSL Sklep II Cpg 398/2020

Jedro

Pritožbeno stališče, da so pogoji za izdajo evropskega naloga za izvršbo izpolnjeni zaradi tega, ker je bila tožena stranka s sodbo obveščena o možnosti pravnega sredstva, ki pa ga ni vložila, je materialnopravno povsem zgrešeno. Pogoj za nespornost zahtevka po točki b prvega odstavka 3. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov namreč ne bo izpolnjen v trenutku, ko tožena stranka med sodnim postopkom poda ugovor v skladu s procesnimi pravili, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Zahtevek zato ne more naknadno postati nesporen, če tožena stranka ni vložila pravnega sredstva zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo za sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 2606/2017 z dne 8. 1. 2019.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da izda evropski nalog za izvršbo oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo zavrnilo, ker v obravnavnem primeru ni šlo za nesporni zahtevek, v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju Uredba).

5. V skladu s členom 3 Uredbe se le-ta uporablja za sodbe, sodne poravnave in javne listine o nespornih zahtevkih. Zahtevek je nesporen, če se je (a) dolžnik izrecno strinjal z njim s pripoznanjem ali s poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila sklenjena pred sodiščem med postopkom; ali (b) mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora; ali (c) dolžnik ni bil navzoč ali zastopan na obravnavi sodišča glede navedenega zahtevka po tem, ko je na začetku ugovarjal zahtevku med sodnim postopkom, če tako ravnanje pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedel upnik v skladu z zakonodajo države članice izvora; ali (d) se je dolžnik izrecno strinjal z njim v javni listini.

6. Sodišče je pravilno ugotovilo, da noben od pogojev po členu 3 Uredbe ni izpolnjen. Tožena stranka se namreč ni izrecno strinjala s pripoznanjem ali s poravnavo (člen 3(1)(a) Uredbe), niti se ni izrecno strinjala v javni listini (člen 3(1)(d) Uredbe). Med postopkom je zahtevku ugovarjala in v sporu majhne vrednosti pravočasno vložila dve pripravljalni vlogi, s katerima je ugovarjala denarnemu zahtevku (člen 3(1)(b) Uredbe). Prav tako je na naroku dne 30.11.2018 bila prisotna zakonita zastopnica tožene stranke.

7. Pritožba navedenih dejstev ne izpodbija in so zato nesporne. Na podlagi navedenega zahtevka ni mogoče opredeliti kot nespornega, kar je osnovni pogoj za izdajo evropskega naloga za izvršbo v skladu z Uredbo (prim. člen 3 in člen 6(1) Uredbe). Predlog za izdajo evropskega naloga za izvršbo je bilo treba že zato zavrniti in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8. Pritožnik se v pritožbi spušča v razlaganje Uredbe v delu, ki določa minimalne standarde glede postopkov o nespornih zahtevkih (III. poglavje Uredbe) in ugotavlja, da so bili vsi pogoji izpolnjeni, kar pa je povsem brezpredmetno in ni jasno kaj pritožba s tem sploh zasleduje. Pritožbeno stališče, da so pogoji za izdajo evropskega naloga za izvršbo izpolnjeni zaradi tega, ker je bila tožena stranka s sodbo obveščena o možnosti pravnega sredstva, ki pa ga ni vložila, je materialnopravno povsem zgrešeno. Pogoj za nespornost zahtevka po členu 3(1)(b) Uredbe namreč ne bo izpolnjen v trenutku, ko tožena stranka med sodnim postopkom poda ugovor v skladu s procesnimi pravili, kar se je v danem primeru zgodilo kot že obrazloženo. Zahtevek zato ne more naknadno postati nesporen, če tožena stranka ni vložila pravnega sredstva zoper sodbo sodišča prve stopnje.

9. Na podlagi obrazloženega je pritožba neutemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1337/2023
• VSRS Sklep II DoR 83/2022
• VSK sklep Cpg 192/2012