VSL Sodba I Cp 760/2020

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je toženec v stanje akutne psihoze spravil z jemanjem marihuane, se ne more ekskulpirati po drugem odstavku 136. člena OZ. Da je jemanje marihuane lahko zdravju nevarno in je zato prepovedano, je splošno znano dejstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi v celoti utemeljen. Izrek o stroških je pridržalo za končno odločbo.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, ko sodišče v 22. točki sodbe trdi, da je toženec lahkomiselno mislil, da droga nanj ne bo imela nobenih dolgoročnih učinkov in mora posledice svoje odločitve nositi sam, pa čeprav je do akutne psihotične motnje prišlo prvič. To stališče je v direktnem nasprotju z ugotovitvami izvedenke B. A., ki je navedla, da je pri zelo šibko strukturiranih posameznikih z nižjimi intelektualnimi kapacitetami možno, da pride do prehodnih psihičnih fenomenov, ki jih sicer lahko sprožijo neki dodatni stresorji, med katerim je marihuana najbolj pogost dodaten sprožilec. Do razvoja psihotične motnje lahko privede uživanje marihuane pri ranljivejših posameznikih, ker imajo šibkejšo osebnostno strukturo, nizko frustracijsko toleranco, hitro postanejo tesnobni, napeti. Uživanje marihuane samo po sebi ne privede do nastanka psihičnih fenomenov, pač pa zgolj v kombinaciji s šibkejšo osebnostno strukturo se to zgodi. Kumulativno morata biti podana torej oba navedena pogoja. Poznavanje lastne osebnosti je tako ključno pri upravljanju z lastnim mentalnim stanjem, prevzemom tveganja, in z njim povezano nastalo škodo ter ugotavljanje očitane odgovornosti. Sodišče v 19. točki izpostavi tudi stališče sodne izvedenke, da gre pri tožencu za biološko ranljivejšo osebnost zaradi njegovega temperamenta, ker je impulzivnejši, živahen in da se ljudje ne zavedajo, da bi bili biološko ranljivejše osebe, saj se počutijo domače in se ne zavedajo, da lahko naredijo škodo. Po oceni izvedenke se toženec ni zavedal, da je biološko ranljivejša osebnost. Zato pred obravnavanim dogodkom ni mogel predvideti, da uživanje psihoaktivne substance pri njem pripelje tudi do motenj na psihičnem področju, zato mu ni mogoče očitati niti malomarnosti v razmerju do dejansko nastale posledice nerazsodnosti kot stanja, v katerem je očitana škodna dejanja. To je bilo prvič. Pred tem ni vedel, da ima šibkejšo osebnostno strukturo in da naj bi bil biološko ranljivejša oseba. Pred tem ni bil seznanjen s tem. Posledic ni mogel predvideti (VSL I Cp 1095/2015). V zadevi VSL I Cp 1293/2014, kjer sodišče odgovornost za nerazsodnost v času škodnega dogodka pripisuje zgolj tistemu, ki je pred tem zavrnil ponujeno bolnišnično zdravljenje, pomeni, da je za nerazsodnost lahko odgovoren zgolj tisti, ki je o svojem zdravstvenem stanju predhodno seznanjen in se ga vsaj zaveda. Sodna izvedenka pa je naknadno zaključila, da je vzrok za nastanek psihoze najverjetneje (dokazni standard verjetnosti z določili ZPP ne zadostuje) uživanje marihuane v kombinaciji z njegovo šibkejšo osebnostno strukturo povzročilo to stanje. Sodišče se do tega ni opredelilo, kar pomeni bistveno kršitev določb ZPP. Toženec objektivno ni bil sposoben predvideti, da bi njegovo ravnanje lahko povzročilo takšne škodljive posledice, saj to ni običajno. Ni se mogel tega zavedati, saj ni bil seznanjen. Zato gre za razbremenitev odgovornosti po prvem odstavku 136. člena OZ. Sodišče izpostavi večkratnost rabe marihuane in sklepa, da ni bil iskren glede dejstva, v kakšni količini in kako pogosto je užival marihuano in sklepa, da do svojih ravnanj ni bil kritičen. To je irelevantno, saj je takšno psihotično stanje bilo prvič in se zaradi morebitnih posledic ni mogel zavedati. Toženec se nedvomno zdravi, kar mu je naloženo v kazenskem postopku in kar je potrdila izvedenka. V času zdravljenja, ko marihuane ni več užival, se to ni ponovilo. ZPP, ki ureja načelo materialne resnice, zahteva prepričanost o pravno relevantnih dejstvih. Enako tudi sodba VSL II Cp 710/2009. Izvedenka je bila le na stopnji verjetnosti. To pomeni, da obstaja enaka verjetnost, da bi pri tožencu prišlo do psihotične motnje tudi v primeru, da ni užival marihuane. Izvedenka je ugotovila, da je šlo za specifično biološko ranljivost skupaj z določenimi stresorji, izguba službe in zloraba marihuane. Toženec je izgubil službo, na katero je močno računal. Tudi ta okoliščina lahko pripelje do razvoja psihotične motnje pri biološko ranljivejših osebah. Ni mogoče od toženca pričakovati, da bi diagnozo postavil kot laik. Napačen je sklep sodišča, da bi se toženec lahko pozanimal, ker je intelektualno sposobna oseba. Ni mu mogoče očitati, da bi lahko predvidel, da bi lahko uživanje marihuane pri njem privedlo do psihotične motnje, ker naj bi se o tem pisalo. Ne gre za splošno znana dejstva, ki jih pozna povprečno skrben posameznik. Ne moremo tega enačiti s primerom, ko posameznik uživa marihuano in v omamljenem stanju povzroči prometno nesrečo. Ne gre za takšno vzročnost, ki ob normalnih okoliščinah in ob rednem teku stvari praviloma pripelje do takšnih škodljivih posledic. Zato ni podana adekvatna vzročna zveza z uživanjem marihuane in nastalo posledico. To se lahko zgodi le pri biološko ranljivejši osebi. Ni mu mogoče očitati, da bi se lahko izobrazil glede posledic uživanja marihuane, zato mu ni mogoče očitati malomarnosti, da je lahkomiselno mislil, da se psihotična motnja pri njem ne bo pojavila.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni dogovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka utemeljuje tožbo na dveh podlagah: da je toženec z odtujenim vozilom naredil določeno škodo (21. člen ZOZP) in na podlagi 7. člena ZOZP (zapustitev mesta nesreče brez posredovanja osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju ter uživanju drog). Tožena stranka pa se v pravdi brani, da v času škodnega dogodka ni bil zmožen razsojati in zavestno delovati ter imeti v oblasti svoje ravnanje, in da zato ni podana odgovornost za škodo. Branil se je tudi, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je pri njem prisotna psihotična motnja, da je bil večkrat hospitaliziran zaradi trajne duševne motnje in da so nedokazane trditve tožnice, da je uživanje psihoaktivne substance THC vzrok za stanje nerazsodnosti v času škodnega dogodka. V odgovoru na tožbo je navajal, da je toženec nekaj let pred obravnavanimi dogodki užival substance THC, vendar ne redno, in da se je psihotična motnja pri tožencu pojavila prvič. Zato je trdil, da se opisano v stanje nerazsodnosti ni spravil sam, da se v tako stanje ni mogel spraviti z občasnim uživanjem THC, ampak je to bilo le posledica bolezni. V pritožbi pa trdi, da je šlo za sklop njegove osebnostne preobčutljivosti in stresa zaradi izgube službe.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v tem primeru za pravno podlago, ki jo ureja 136. člen OZ. Toženec se namreč sklicuje, da se v stanje, ko ni bil sposoben razsojati, ni spravil sam (drugi odstavek 136. člena OZ). Uvodoma je treba ugotoviti, da je za sklicevanje na drugi odstavek 136. člena OZ dokazno breme na strani tožene stranke. Med pravdnima strankama pa ni dvoma, da v trenutku povzročitve škode, toženec ni bil razsoden. To je bilo tudi ugotovljeno v kazenski zadevi I Kpd 25566/2017, ki se je končala s sklepom o izreku varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (B16). Prištevnost se domneva, dokler se ne dokaže nasprotno. To pomeni, da se neprištevnost dokazuje v vsakem posameznem primeru. Neprištevnost je avtomatična posledica določenega stanja osebe. Velja tudi nasprotno: če duševna bolezen ali motnja preneha, postane oseba prištevna. Lahko je prištevna le trenutno¹. Z nerazsodnostjo označujemo stanje, v katerem sta prizadeti zavestna in voljna sestavina krivde, le da gre za prehodno stanje. Tako prehodno stanje je lahko posledica zaužitja prevelike količine alkohola, mamil in podobno. V stanje nerazsodnosti se lahko spravi sam oškodovalec. Takrat se svoje odgovornosti za škodo ne bo mogel razbremeniti, pa čeprav je bil v trenutku storitve dejanja nerazsoden. Odgovornosti za škodo se bo lahko razbremenil le, če dokaže, da ni kriv, da je zašel v stanje nerazsodnosti (drugi odstavek 136. člena), ali pa, da ga je v tako stanje spravil kdo drug. Drugače kot v kazenskem pravu civilno pravo ne zahteva, da bi se oškodovalec moral odločiti za dejanje, ki ga je storil v stanju neprištevnosti, preden se je v tem stanju znašel. Za odškodninsko odgovornost zadostuje, da je kriv, da je bil v stanju prehodne neprištevnosti oziroma da mu ne uspe dokazati, da se je znašel v takem stanju. Gre za nekakšno postroženo odgovornost, ki bi ustrezala odgovornosti za mešano naključje².

7. Za pritožbo ni sporno ugotovljeno dejstvo, da je bil urinski test na drogo (THC), ki so ga pri tožencu opravili v bolnici, pozitiven, negativen pa je bil krvni test. Sodišče je pravilno ugotavljalo pravno pomembno dejstvo toženčeve razsodnosti z izvedenko psihiatrinjo, dr. B. A. Izvedenka je ugotovila, da je pri tožencu bila prisotna psihična spremenjenost v smislu dezorganiziranega vedenja, preskakovanja misli in prisotnosti blodnjavih vsebin že nekaj dni pred obravnavanim dogodkom. V obdobju psihotične dekompenzacije je toženec napačno ocenjeval svoje zaznavanje in mišljenje ter prihajal do napačnih sklepov o zunanji realnosti tudi, ko je bil soočen z dokazi o nasprotnem. Vzrok za toženčevo psihotično dekompenzacijo je bila, po mnenju izvedenke, njegova specifična biološka ranljivost za psihozo ob rednem zlorabljanju marihuane v kombinaciji s šibkejšo osebnostno strukturo. Izvedenka je mnenja, da je redna zloraba marihuane bila pomemben dejavnik tveganja, ki je ob istočasno šibkejši osebnostni strukturi vodila do stanja, v katerem toženec ni mogel upravljati aktualnih stresorjev in je psihotično dekompenziral. Ko toženec abstinira, se te psihotične dekompenzacije ne ponovijo. Glede na potek bolezni pa je zloraba marihuane pomembno vplivala na razvoj bolezni, saj je prišlo po obravnavanem dogodku do še ene psihotične dekompenzacije ob sočasni zlorabi marihuane. Izvedenka je ugotovila, da kasneje ob abstinenci do ponovitve psihoze več ni prišlo (mnenje na red. št. 35). Tudi pred obravnavanim dogodkom je kadil marihuano. Po mnenju izvedenke to ne pomeni, da bo ta oseba, tudi če je imela neko psihotično izkušnjo, iz tega razvila shizofrenijo in pri tožencu te bolezni ni ugotovila. Toženec je tudi v pravdnem postopku imel procesno sposobnost in je lahko podpisal pooblastilo. Po ugotovitvah izvedenke, je šlo v kritičnem času za akutno stanje. Pojasnila je, da so študije pokazale visoko korelacijo med kajenjem marihuane in razvojem psihotični epizod in tudi lahko razvoj shizofrenije pri ranljivih posameznikih. Tedensko kajenje marihuane po mnenju izvedenke že predstavlja zlorabo marihuane in tudi že manj pogosto kajenje. Izvedenka je tudi ugotovila, da tudi če toženec ni kadil marihuane en dan ali dva dni pred škodnim dogodkom, je škoda že bila narejena in se je neko psihotično plazeče dogajanje dogajalo in to verjetno že nekaj dni pred samim dogodkom. Izvedenka je tudi ocenila, da gre pri tožencu za biološko ranljivejšo osebo zaradi temperamenta, bioloških momentov pa se trenutno še ne da ugotoviti. Na izrecno vprašanje pa je povedala, da je verjetnost, da bi pri tožencu prišlo do psihotične motnje brez uživanja marihuane, minimalna. Nivo stresa pa pri njem v kritičnem času ni bil takšen, da bi glede na njegovo osebnostno strukturo in prejšnje funkcioniranje, zgolj stres povzročil to stanje.

8. Na podlagi takih ugotovitev, je sodišče prve stopnje moralo še oceniti, ali drži toženčeva trditev, da ni vedel, da lahko pri njem uživanje drog vpliva na njegovo zdravje. Sodišče je toženca ocenilo na podlagi izvedeniškega mnenja za intelektualno sposobnega, da bi lahko, predno je droge užival, sam se poučil o škodljivosti uživanja marihuane. Sodišče pravilno ugotavlja, da se o tem veliko govori, da so to znana dejstva, ki se poučujejo tudi v šoli. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da so droge prepovedane med vožnjo, kar določa ZPRCP, člen 106 in 7. člen ZOZP. Pritožba pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec tudi po škodnem dogodku užival prepovedano drogo in je to pripeljalo do druge hospitalizacije oziroma akutne psihotične motnje. Sodišče tožencu ni sledilo, da ni vedel, da so droge lahko nevarne tudi zaradi vpliva na zdravje. Do tega sklepa je prišlo sodišče tudi na podlagi toženčevega ravnanja po škodnem dogodku. Kadar drog ne uživa, nima akutne psihotične motnje. Toženec ni kronični psihični bolnik, ampak v to stanje pride, če jemlje mamila.

9. Pritožbi je treba odgovoriti na trditve, da toženec ni bil seznanjen, da lahko pride do takih posledic. Pri tem se opira na razloge sodbe I Cp 1095/15. Res je, da je v zadevi I Cp 1095/2015 šlo za primer, ko se tožena stranka ni bolnišnično zdravila, pa bi se lahko. Vendar za odgovornost, da se nekdo spravi v stanje prehodne nerazsodnosti, ni treba, da se je že prej zdravil. Gre za splošno znano dejstvo, ki ga povprečni človek ve. Toženec je res občutljive osebnostne strukture; vendar je izobražen in je tudi sposoben za delo. Dejstvo, da se je ob uživanju droge akutno psihotično stanje pojavilo prvič, ne razbremeni toženca njegove odgovornosti po drugem odstavku 136. člena OZ. Gre za splošno znano dejstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil urinski test pozitiven na prepovedano drogo, da pa ni bilo mogoče določiti točnega časa uživanja, saj sledovi THC ostajajo v telesu do tri tedne; pač pa sodišče z visoko stopnjo prepričanja ugotavlja, da je ravno prepovedana droga imela pomembno vlogo, da je toženec doživel akutno psihotično motnjo in v tem delu sledi izvedeniškemu mnenju.

10. Pritožba še graja dejstvo, da ni sodišče s stopnjo prepričanja ugotovilo, da je ravno uživanje prepovedane droge povzročilo akutno psihotično motnjo in se pri tem sklicuje na načelo materialne resnice. Dokazni standard gotovosti, na katere se sklicuje, po pravni teoriji pomeni popolna skladnost subjektivne predstave z objektivno stvarnostjo³. Vendar za meritorno sojenje praviloma zadostuje nekoliko nižja stopnja materialne resnice. Torej prepričanje o pravno relevantnem dejstvu, v katerega resničnost obstoja ne dvomi izkušen človek. Če je izvedenka ugotovila, da je verjetnost, da bi pri tožencu prišlo do psihotične motnje brez uživanja marihuane, minimalna, je ta dokazni standard zadosten. Razen tega gre za obrnjeno dokazno breme in bi toženec moral dokazati, da je do psihotičnega stanja prišlo brez vpliva drog. Vendar je ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu nasprotna. Pri tem pritožbenega sodišča ne prepričajo razlogi odločbe II Cp 710/2009, ki se ne nanaša na primerljivo dejansko stanje. V citirani zadevi je šlo za dokazno breme tožeče stranke glede ugotovitve o dovoljeni hitrosti vožnje ali prevozitve rdeče luči.

11. Pritožba še navaja, da vprašanje pogostosti rabe oziroma uživanje marihuane, ne pomeni, da bi toženec mogel oziroma moral vedeti, da bo prišlo do tega stanja. Toženec je po ugotovitvah izvedenke, ki mu sodišče prve stopnje sledi, večkrat in redno zlorabil droge. Splošno znano je, da so droge škodljive in ne drži v pritožbi smiselna ponujena trditev, da bi bilo splošno znano dejstvo, da droge niso škodljive in ne morejo sprožiti tega, kar so pri tožencu. Pri nas je raba marihuane prepovedana, in če toženec ni vedel razlogov, bi se moral o tem pozanimati. Sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je povprečnemu človeku znano, da je kajenje THC škodljivo in da lahko povzroči škodljive posledice na zdravju. Tudi pri pitju alkohola bi se lahko oškodovalci izgovarjali, da ne vedo, kako na njih vpliva alkohol in da zato ne morejo odgovarjati za škodo. Če je nekaj prepovedano, se mora vsak povprečen voznik prepričati, zakaj ne sme voziti pod vplivom takšnih substanc in kaj te substance lahko pri človeku povzročijo.

12. Izvedenka je tudi pojasnila, da je bila pri tožencu podana minimalna verjetnost, da bi prišlo do psihotične motnje brez uživanja marihuane. To pomeni, da je zadosti visoka stopnja prepričanja, da je to bil odločilni razlog, da je pri tožencu prišlo do akutne psihotične motnje. To je potrdilo tudi njegovo zdravljenje v nadaljevanju, ko brez jemanja marihuane ni bil več v tem stanju; ko pa je jemal marihuano, je bil ponovno hospitaliziran. Sam stres zaradi izgube službe pa po ugotovitvah sodišče prve stopnje ni mogel povzročiti takšne posledice, pa čeprav gre za občutljivejšo osebnostno strukturo, kot jo ima toženec. Ne gre torej za neko neadekvatno vzročno zvezo, kot meni pritožba. Pretežno je do posledic na toženčevem zdravju prišlo zaradi uživanja marihuane in toženec se je v to stanje spravil sam.

13. Zato je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba meni, da je sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov s stopnjo prepričanja. Sodišče se je opredelilo o tem in pojasnilo svoje sklepanje (točka 19 obrazložitve in 22). Sodišče je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj (zlasti toženčevo zaslišanje in izvedeniško mnenje). Tako je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ D. Janek Pensa, Komentar 136. člena, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 903 - 905.
² Ibidem, stran 904.
³ L. Ude, Civilno procesno pravo, PF v Ljubljani 1980, stran 97.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 1016/2008
• VSM Sodba I Cpg 176/2019
• VSRS sodba II Ips 165/2013