VSL Sklep IV Cp 1313/2020

Jedro

Začasne odredbe v družinskopravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, ki lahko intenzivno in trajno prizadene otrokovo korist. Pravilno je zato stališče v izpodbijanem sklepu, da se začasna odredba izda, kadar je verjetno izkazano, da je otrok v taki meri ogrožen (161. člen DZ), da ni mogoče počakati do končne odločitve o zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj se hčeri udeležencev zaupata v varstvo in vzgojo očetu, določijo stiki z materjo vsak drugi vikend od petka do nedelje, po dva dneva med tednom ter v času počitnic in da je mati dolžna plačevati preživnino po 150 EUR mesečno.

2. Predlagatelj v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Sodišče se ni opredelilo do podrednega zahtevka v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Odločitev temelji zgolj na mnenju centra za socialno delo, ki pa ga je očitno podala oseba, ki zadevi ni kos. Tako sodišče kot center se sklicujeta le na telefonski pogovor psihologinje s starejšo hčerjo, ki je potekal v navzočnosti nasprotne udeleženke, sam pa o tem postopku ni bil obveščen. Nujnost sprejetja ustreznih ukrepov izhaja že iz navedb nasprotne udeleženke v predlogu za izdajo začasne odredbe. S predlogom, naj stiki potekajo po dogovoru, nasprotna udeleženka le potrjuje, da je ona tista, ki predstavlja oviro za dogovarjanje in želi še naprej ovirati stik in izkoriščati svoj položaj. Do prekinitve stikov 26. 4. 2020 je prišlo načrtovano in na njeno pobudo.

Mnenje centra za socialno delo je kratko in pavšalno. Sodišče mu ne bi smelo slediti. Zamolčalo je dejstva, razvidna iz zapisnikov centra, o nesodelovanju nasprotne udeleženke v postopkih, o zavračanju svetovanja ter dolžnosti priprave na stik. Sam se ni imel možnosti opredeliti do navedbe, da hčerama grdo govori o materi. Nasprotna udeleženka je sama priznala, da hčeri obremenjuje s svojimi zadevami, ju selektivno seznanja s sodnimi pisanji in na tak način skuša očrniti očeta.

Iz pogovora psihologinje s hčerjo izhaja, da si hči želi stikov, a je očitno postavljena pred omejitve, kakšni bi ti stiki smeli biti. Tudi psihologinja je opozorila, da je podan razkorak med otrokovimi željami in njegovimi ugodnostmi. Drži, da ukrep sodišča ne bo izboljšal komunikacije med staršema, a bi ob sistematičnem in namernem ravnanju nasprotne udeleženke moralo ukrepati. Sam je vedno znova postavljen pred izvršena dejstva, se umika iz konflikta in prilagaja nastalemu položaju. Pričakuje vsaj delno ugoditev njegovim predlogom in določitev stranske sankcije za primer neupoštevanja. Sodišče naj zagotovi uravnotežene stike z obema staršema.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Udeleženca sta v decembru 2018 sklenila sodno poravnavo, s katero sta se dogovorila (1) za skupno starševstvo in (2) da sta hčeri, tedaj stari 11 in 14 let, pri očetu vsak drugi vikend od četrtka popoldan do nedelje zvečer, v izmeničnem tednu pa en dan v popoldanskem času, da ju oče vozi na dejavnosti in da pri njem preživljata del počitnic. Dogovorjen je bil tudi znesek, ki ga oče prispeva za preživljanje hčera. Pet mesecev kasneje je oče vložil predlog za spremembo sodne poravnave. Odločitev o zavrnitvi prvega njegovega predloga za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi se deklici zaupali v varstvo in vzgojo njemu, z materjo pa imeli stike, je postala pravnomočna v februarju letos. V začetku maja je predlagatelj vložil nov predlog z enako vsebino, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo z izpodbijanim sklepom.

6. Odločitev temelji na ugotovitvah, da je komunikacija med staršema zelo slaba in nista sposobna reševati niti osnovnih vsakdanjih sprememb, da pa so stiki med očetom in hčerama dogovorjeni na način, ki omogoča vzpostavitev polnega odnosa med njimi, in se izvršujejo.

7. Pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe se prekriva z njegovim podredno podanim predlogom za spremembo ureditve, o kateri sta se z nasprotno udeleženko dogovorila v sodni poravnavi. Predlog za drugačno ureditev razmerja med staršema in hčerama opira na 141. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po katerem se varstvo in vzgoja otroka odvzame enemu staršu in se otrok zaupa drugemu, kadar sodišče ugotovi, da starš onemogoča stike, in je le z zaupanjem otroka drugemu mogoče varovati korist otroka.

8. Kot je pritožbeno sodišče navedlo že v odločitvi o prvem predlogu za izdajo začasne odredbe, imajo začasne odredbe v družinskopravnih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, ki lahko intenzivno in trajno prizadene otrokovo korist.¹ Pravilno je zato stališče v izpodbijanem sklepu, da se začasna odredba izda, kadar je verjetno izkazano, da je otrok v taki meri ogrožen (161. člen DZ), da ni mogoče počakati do končne odločitve o zadevi.

9. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je pred odločanjem o predlogu pristojni center za socialno delo, ki je že obravnaval družino, zaprosilo za mnenje o ogroženosti koristi hčera udeležencev. V danih okoliščinah, ko je bila še razglašena epidemija, je razgovor s starejšo hčerjo lahko opravil le s pomočjo sredstev, ki omogočajo komunikacijo na daljavo. Kot je navedel že pritožnik, je psihologinja v izjavi dekleta prepoznala možen razkorak med povedanim in njenimi željami. V mnenju je opozorila tudi na razkorak med povedanim in dekletovo koristjo. Morebiten vpliv matere na hčerino mnenje zato ne vpliva na pravilnost mnenja centra za socialno delo.

10. Kljub kratkosti mnenja centra za socialno delo je pritožbeni očitek o njegovi pavšalnosti neutemeljen. Glede na to, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe podan manj kot tri mesece po pravnomočni zavrnitvi prejšnjega predloga, se center v mnenju izreka o morebitnih spremenjenih okoliščinah, teh pa ni zaznal. V mnenju, podanem v januarju 2020, je center navedel, da težavo pri izvajanju stikov predstavljajo četrtek, ko se morata dekleti pred zaključkom šolskega tedna seliti k očetu, in primeri, ko zaradi bolezni ali drugega izrednega dogodka stik ne more biti izvršen ob dogovorjenem času. Tako kot tedaj je tudi v mnenju z dne 18. 5. 2020 izpostavil potrebo po izboljšanju komunikacije med staršema, ki bi zmanjšala stres in napetost pri dogovarjanju o stvareh, ki se tičejo njunih skupnih otrok, ne tedaj ne sedaj pa ni ugotovil tolikšne ogroženosti deklet, da bi bila nujna izdaja začasne odredbe.

11. Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek, da ni imel možnosti odzvati se na navedbo v mnenju, da hčerama grdo govori o materi, in da je sodišče premajhno težo dalo ravnanjem matere. Ne le mnenje centra za socialno delo, ki že dlje časa spremlja družino, ampak tudi vloge udeležencev v postopku pritožbeno sodišče prepričujejo o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vzrok za težave pri izvrševanju stikov v zelo slabi komunikaciji med staršema. Razlogi torej niso le na materini strani, kot trdi pritožnik, ampak tudi na njegovi. Pritožnikovo opozarjanje na materine pomanjkljivosti v pritožbi, ne da bi opisal svoja prizadevanja za to, da bi hčeri pri njem preživeli v sodni poravnavi predviden čas, navedeno le še potrjuje.

12. Pravilno je po navedenem stališče v izpodbijanem sklepu, da zaradi odpadlih stikov korist hčera udeležencev ni ogrožena v taki meri, da bi narekovala izdajo začasne odredbe o spremembi v sodni poravnavi dogovorjenega skupnega starševstva in zaupanju hčera udeležencev v varstvo in vzgojo le očetu.

13. Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče še ni odločilo o njegovem podredno podanem predlogu za začasno drugačno ureditev stikov od tiste, ki je bila dogovorjena s sodno poravnavo. Izostanek te odločitve ne vpliva na presojo o pravilnosti odločitve o primarno podanem predlogu. Glede na to, da je drugačno začasno ureditev stikov predlagala tudi nasprotna udeleženka, je smotrno, da bo o obeh predlogih sodišče prve stopnje odločilo hkrati.

14. Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje predlagateljevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glej sklep VSL IV Cp 162/2020 z dne 26. 2. 2020.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 1532/2017
• VSL Sklep IV Cp 1740/2018
• VSL Sklep IV Cp 1103/2018