VSL Sodba I Cp 2373/2019

Jedro

Tožnica očita toženki, ki je bila njena predpostavljena na kliniki, da jo je trpinčila in šikanozno ravnala proti njej. Ker teh dogodkov ni dokazala, očitki pa se pretežno tudi nanašajo na nadrejene, ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz določbe drugega ostavka 147. člena OZ v zvezi s 7. členom ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je po delnem umiku tožbe zahtevala še 15.000,00 EUR odškodnine s pripadki in pravdne stroške. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče citira sodno prakso v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu in med drugim ugotavlja, da je to izključevanje iz vsakodnevne komunikacije iz delovnega in socialnega okolja ter primere sistematične in neutemeljene kritike. Prav takšne dogodke pa je opisovala tožnica, ki je bila s strani toženke in sodelavcev deležna v času od konca leta 2014 do avgusta 2016, ko je doživela psihični zlom, deležna. Trpinčeni delavec ostane v kolektivu sam, izoliran in tarča zahrbtnih govoric in opravljan. Sodišče je sicer problem zaznalo, vendar ga je omililo in obravnavalo kot neproblematično. V točki 64 ugotavlja, da so se v zvezi s tožnico na Kliničnem oddelku X. nedvomno širile govorice, ki pa so izhajale iz tesnega razmerja, ki se je od septembra 2015 tkalo med A. A. in tožnico in to je izhajalo iz ravnanja toženke. Razen D. D., ki je govorice proti tožnici opisal, druge sodelavke tega niso potrdile in so se izmikale. Priča M. in F. F. pa sta celo izpovedali, da se tožnice bojita, da ju ne toži. Sodišče je verjelo pričam, da naj bi bila konfliktna tožnica. Sodišče je zgrešilo dokazno oceno. Tožnica je sprožila postopke proti zdravnici dr. S. in dr. B., ki sta ji očitali, da je pacientki samovoljno aplicirala protibolečinska zdravila in celo morfij, kar je najhujša možna obtožba. Postopki proti le tema še niso zaključeni. Toženka in priče so vse zanikale, ker so bile v zadregi in so se bale, da bi resnična dejstva prišle na dan. Dokaz za to je izpoved priče dr. C. na Delovnem in socialnem sodišču dne 27. 5. 2019. Tožnica prilaga ta zapisnik kot nov dokaz, saj zanj ni vedela do tega dne, to pričo pa je predlagala pred Delovnim in socialnim sodiščem, tam tožena stranka, to je UKC ... Dr. C. je izpovedal, da so zoper tožnico krožile govorice, da naj bi zmanjkale infuzije in zdravila in da je bila obdolžena tožnica. To pokaže na verodostojnost toženke in prič. V zvezi z verodostojnostjo toženke in prič pa je treba še omeniti, da so bile govorice o aplikaciji morfija, česar sta tožnico obdolžili dr. B. in dr. S. Sodišče pa v točki 42, 43 in 44 zaključi, da ni utemeljen očitek, da je toženka kriva trpinčenja na delovnem mestu, ker ni sprožila ustreznih disciplinskih postopkov, da naj bi pacientki nedovoljeno aplicirala morfij, saj naj takšnih očitkov zoper tožnico ne bi bilo. Zaključek sodišča je nekritičen in samovoljen, saj je v pisni izjavi dr. B. očitala tožnici, da jo je najprej verbalno opozorila na nepravilno postopanje pri dajanju zdravil in tudi prijavila vodstvu klinike. Torej je bila prijava zoper tožnico podana, pa ni bila predmet preverjanja in presoje pri delodajalcu, kar bi morala izpeljati ravno toženka. Dr. S. pa je v letu 2017 zapisala, da se je seznanila z nedovoljeno aplikacijo morfija s strani tožnice. Sodišče nekritično povzame zapis dr. B. iz izjave 4. 5. 2018, s katero poskuša priča sanirati prvo izjavo, da je mislila na glukozo, ki prav tako predstavlja protibolečinsko sredstvo. Takšna izjava je neresna in z njo zavaja sodišče. To potrdi dr. C., kar izhaja iz zapisnika 27. 5. 2019 in dr. G. Verodostojnost prič, ki so še zaposlene na delovnem mestu, je treba presojati še posebno kritično, saj je verjetnost, da so pod pritiskom delodajalca in zaradi ekonomskih razlogov morajo pričati tako, da zaščitijo svoj položaj v službi. Gre za medicinske sestre, ki so toženki podrejene. Pritožba obravnava posamezne dogodke. Glede opomina delodajalca tožnici meni, da je bistvenega pomena pri odpovedi iz krivdnega razloga, da bi ob drugem opominu že prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je opravičila pacientki B. B. zgolj zato, da se je izognila sili in brez prave resnične volje. Sodišče je to prezrlo. Že dejstvo, ki ga navaja tožnica, da na pritožbi podpisanih prič ni bilo v sobi pacientko pove, da bi toženka morala to raziskati in preveriti. Tako pa je dopustila, da na delavcu obvisijo obtožbe o nepravilnosti in slabo opravljanem delu in to po več kot dvajset let dela. Tak hud strokovni madež na ugledu sploh, če delodajalec in nadrejeni to dopuščajo, pritožb tožnice ne obravnavajo, je zelo hud. Če je človek obtožen in obsojen delikventnega ravnanja (v tem primeru opomin) zoper navedeno pa se je pritožil (kar je pritožba tožnice), pritožbe pa organ ne obravnava, je zelo hudo. Stališče sodišča, da zoper opomin iz 85. člena ZDR-1 ni pravnega sredstva, je pravno zmotno. V tem primeru po prvem odstavku 200. člena zahteva delodajalcu za odpravo kršitev, kar po pravni naravi predstavlja pritožba tožnice. To bi toženka morala obravnavati. Res se tožnica ni obrnila na pravnega specialista, ki bi ji pojasnil, da je molk delodajalca možnost začeti pravno varstvo pri sodišču po drugem odstavku 200. člena ZDR-1. Vendar gre za posebno področje, ki ga tožnica ne pozna. Glede dogodkov v času zdravljenja A. A. na Kliničnem oddelku X. pa pritožba navaja, da je pot v P. bila dogovorjena tako, da v primeru tožnice tožnico nadomešča F. F., kar je bilo običajno. Ta pa se dogodka ne spominja, kar kaže na njeno verodostojnost. Tožnica je F. F. nadomeščala en dan prej, tako, da je ta pet ur pred koncem svoje izmene lahko odšla domov in se z njo dogovorila, da jo bo v primeru zamude iz P. nadomeščala na delu. Tožnica je v prostem času prevzela precej skrbi in nege za pacientko A. A. in to je bilo splošno znano na Kliničnem oddelku X. Zato je bila predmet govoric in zavisti vseh sodelavcev. To je bilo tudi znano predstojniku dr. Š. in toženki. Nihče zoper njeno delo ni imel ugovorov, saj je v okviru delovnega časa vse korektno opravila. To izhaja tudi iz izjave pacientke C. C. Z A. A. pa je bil posebej dogovorjen dogovor, za katerega je toženka vedela. Zahteva toženke, da naj se tožnica v prostem času ne giblje v službeni uniformi na oddelku, da je to diskriminatorno do drugih, je nagajanje in šikaniranje. Toženka je intervenco izvedla skupaj z E. E. Od drugih iz klinike pa niso tega zahtevali. Da je bila tožnica oblečena v uniformi v bolnici, zahteva tudi higiena. Dokazna ocena glede verodostojnosti izpovedbe ene ali druge stranke, je napačna. Gre za obrazložitev pod točko 34 in 36. Glede dopusta decembra 2015 pritožba navaja, da je 30 dnevni dopust tožnici za nego A. A. na domu odredil in odobril prof. dr. Š. V odobritev dopusta se je vmešala toženka in zato je bilo tožnici vsiljeno koriščenje plačanega rednega dopusta za pol časa, polovica pa izredni neplačan dopust. Tako je toženka onemogočala koriščenje 15 dni letnega dopusta za odmor in počitek. Gre za šikanozno ravnanje toženke. Toženka ne more odgovarjati za izjave zdravnikov na Kliničnem oddeleku X. Tožnica toženki očita, da je za obtožbe zdravnikov glede malomarnega zdravljenja pacientke A. A., vedela in ni ukrepala ničesar, da se obtožbe, obrekovanja in govorice ustavijo. Sodišče zaključuje, da naj bi bila tožnica tega obdolžena šele v letu 2017 in 2018 ter da toženka objektivno zoper to ni mogla ukrepati, ker naj ne bi vedela. To ne drži, saj je dr. B. v svoji izjavi očitala tožnici, da jo je verbalno opozorila in jo nato prijavila vodstvu klinike. Torej je bila s prijavo toženka seznanjena, pa ni bila predmet preverjanja in presoje pri delodajalcu. Sodišče tega dokaza ni presojalo. Tožnica je za te obtožbe izvedela šele s prejemom pisnih izjav tekom postopka. To je po vložitvi tožbe. Vodja oddelka medicinskih sester E. E. je tako glede tega dogodka že naslednji dan napisala elektronsko sporočilo, v katerem je okoliščine pojasnila. Gre za objavo 2. 11. 2015. Za zdravilo morfij veljajo posebna pravila in protokoli. Ker toženka kot nadrejena ni ukrepala, da bi raziskala in razčistila zadevo, tožnica ni bila zaščitena pred obrekovanjem in govoricami v delovnem okolju, zato je ovadila dr. B. in jo odškodninsko tožila. Enako izhaja iz izjave dr. S. Obe zdravnici leto in pol po dogodku zatrjujeta, da naj bi tožnica brez vednosti zdravnika pacientki aplicirala protibolečinska zdravila. To še kroži po Kliničnem oddelku X. Za vse to je toženka vedela. Tožnica ni aplicirala nobenega protibolečinskega zdravila, ne morfija, ampak je po navodilu to dela E. E. v okviru svoje pristojnosti. Sodišče bi se moralo ukvarjati tudi z vprašanjem dokumentom „sestrsko poročilo“, za katerega priča F. F. trdi, da je navadna izjava, iz pisne izjave dr. B. pa to imenujejo sestrsko poročilo in da gre za uradni zdravstveni dokument. Presojo prisotnosti tega dokumenta je pomembna zaradi ugotavljanja verodostojnosti vseh subjektov v postopku. Tožnica je trdila, da je bila neutemeljeno premeščena. Sodišče pa to opraviči na način, da je morala toženka poskrbeti za normalizacijo odnosov med zaposlenimi zaradi napetosti, do katerih je prišlo zaradi dogodkov med zdravljenjem pacientke A. A. Vendar je bila ena premestitev še posebna. Tožnica je izpostavila, da je bila premeščena od danes na jutri, da ni imela stalnega mesta, da je bila v negotovosti in šikanirana. Glede izginotja ključev je E. E. pojasnila, da je neko soboto sredi dneva prišla v službo, pa so ji povedali, da so izginili ključi. Tožnica in sodelavka sta šele okoli 18 ure opazili, da so ključi zmanjkali. Dejstvo je, da bi toženka morala v zvezi s tem izvesti postopek, ne pa da je njeno ukrepanje bilo usmerjeno zoper tožnico. Sodišče očita tožnici, da naj ji nihče ni očital vloge pri izginotju zdravil na oddelku in nima prav. Ključni dokaz je izpoved dr. C., ki jo je podal na naroku 27. 5. 2019 in ga sedaj v pritožbi prilaga. To je bilo po izdaji sodbe. Enako pa je izpovedal tudi v kazenski zadevi III K 31725/2018, kar bo tožnica predlagala kot dokaz takoj, ko ga bo prejela. Dr. C. je o govoricah na Kliničnem oddelku X. zoper tožnico odgovoril, da so krožile govorice in sicer, da so zmanjkale infuzije, zdravila, da so se dozirala takrat, ko ni bilo in da je bila zato obdolžena tožnica. Zato bi težko oporekali verodostojnosti te priče glede zlonamernih govoric zoper tožnico. Tožnica vztraja, da ji je toženka brez podlage zavrnila izobraževanja, kar izhaja tudi iz izpovedbe dr. G. Toženka ima aroganten odnos. Če bi sodišče upoštevalo zaslišanje tožnice in priče D. D., bi moralo zahtevku ugoditi. Kot dokaz prilaga zaslišanje dr. C. na naroku 27. 5. 2019 iz zadev I Pd 766/2017 in bo predložila zaslišanje priče iz III K 31725/2018, ko bo to prejela.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno podlago, ki ureja sporno razmerje. Tožeča stranka očita toženki, da naj bi ob opravljanju dela povzročila nepremoženjsko škodo zaradi nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče pravilno ugotavlja, da to ureja drugi odstavek 147. člena OZ, ko je poleg delodajalca lahko tožen za takšno škodo neposredno tudi delavec (toženka), vendar če je škodo povzročil namenoma. Ob tem morajo biti podane tudi druge predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti (krivdna odgovornost po 131. členu OZ za protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj škode, vzročne zveze in pravno relevantne škode). Pravilno opozarja sodišče prve stopnje, da tožnica nosi dokazno breme za vse predpostavke, razen za krivdo, kar se mora razbremeniti toženka. Definicijo nadlegovanja ali trpinčenja na delovnem mestu pa podaja 7. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in sicer v prvem in četrtem odstavku. Sodišče je tudi pravilno naštelo primere, ko je sodna praksa prepoznala, da gre za nadlegovanje oziroma trpinčenje na delovnem mestu, (v primeru, ko so delavcu odredili čakanje na delo, nezagotavljanje dela, kričanja, žaljivega obnašanja, odrejanja dela mimo pogodbe o zaposlitvi, nedopustnega izključevanja iz vsakodnevne komunikacije in iz delovnega ter socialnega okolja, sistematične in neutemeljene kritike in podobno). Pri tem to ne sme biti posamični primer ravnanja delodajalca, pač pa dalj časa trajajoče, sistematično ravnanje, ki je na splošno prepoznano kot nesprejemljivo in neposredno uperjeno zoper posameznega delavca z namenom poniževanja ali onemogočenja opravljanja določenih delovnih nalog.

6. Pritožbi je treba takoj odgovoriti, da toženka kot vodja vseh medicinskih sester na Kliničnem oddelku X., ne more odgovarjati za ravnanje zdravnikov oziroma nadrejenih, ampak bi bila odgovorna, če bi sama namenoma povzročila nadlegovanje ali trpinčenja na delovnem mestu. Zato ne more toženka odgovarjati za ravnanje, ki jih tožnica očita obema zdravnicama (dr. B. in dr. S.). Toženka je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje vodja medicinskih sester na Kliničnem oddelku X. in tožnici nadrejena v delovnem procesu. Res je toženka septembra 2015 izdala opomin pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zaradi očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja zaradi pritožbe pacientke B. B. Če je tožnica menila, da je kaj s tem postopkom bilo narobe, bi morala vložiti ustrezno pravno sredstvo. Ker pa se je tožnica pacientki opravičila, do nadaljnjih dogodkov v zvezi s tem, ni prišlo. Tako pa je toženka s tožnico na podlagi prejete pritožbe pacientke opravila razgovor, tožnica se je pacientki opravičila in zadeva je bila zaključena. Toženka je pojasnila, da je tožnici povedala, da je zaradi zahteve pacientke B. B. prisiljena odrediti strokovni nadzor nad celotnim oddelkom, kar je tudi tožnica potrdila v svoji izpovedbi. Iz tega je sodišče pravilno sklepalo, da toženka ni grozila, da bo odredila nadzor le nad tožnico, ampak nad oddelkom. Ker pa se je tožnica sama odločila in se pacientki opravičila, je toženka zadevo zaključila. Tudi priča R. R., glavna sestra interne klinike, je potrdila, da se je toženka z njo posvetovala in nato izdala opomin. Zoper opomin pa tožnica ni podala ugovora. Takšen potek dogodkov ne kaže, da bi toženka namenoma šikanirala tožnico in onemogočala tožničino ugovarjanje proti opominu. Očitno je bil izpeljan določen postopek na kliniki, ki se je končal z opominom in brez pravnih sredstev v nadaljevanju. V pritožbi tožnica očita toženki, da je dopustila, da je na njej „obvisel“ ta dogodek in da bi morala dogodek raziskati. Vendar je bilo ukrepanje v opisanem dogodku na strani tožeče stranke. Sama pritožnica opozarja, da bi morala v tem primeru uporabiti pravno sredstvo in sicer pisno zahtevo delodajalca za odpravo kršitev, če je tako menila. Tako ni mogoče tega dogodka okvalificirati kot šikanozno ravnanje in trpinčenje. Tožnica in toženka nista pravnici, obe sta ravnali v postopku tako, kot sta sami ocenili, da je primerno. Vendar toženki ni mogoče glede na ugotovljeno dejansko stanje očitati, da je kaj namerno opustila oziroma ravnala proti tožnici šikanozno.

7. Pritožbeno sodišče odgovarja pritožbi na enak način tudi na tožničine trditve, da bi toženka morala zaščititi tožnico proti govoricam na Kliničnem oddelku X., ki so se širile v zvezi z ravnanjem do pacientke A. A. kot tudi v zvezi z očitki obeh zdravnic. Najprej je treba ugotoviti, da določbe ZDR-1 ne vsebujejo tega, kar pritožba očita tožnici. Ko delavec meni, da se proti njemu širijo govorice, mora reagirati proti tistemu, ki te govorice širi. V pritožbi tožnica ne trdi, da bi toženka širila govorice v zvezi z ravnanjem tožnice do pacientke A. A., ali da bi ji očitala samovoljno apliciranje protibolečinskih zdravil ali celo morfija. Med dokaznim postopkom ni bilo ugotovljeno, da bi toženka širila take govorice. Še manj je mogoče sklepati, da očitana "nezaščita tožnice proti govoricam", ki jih zatrjuje tožnica, predstavlja protipravno ravnanje iz 7. člena ZDR-1.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožnici tudi ni uspelo dokazati, da so se zgodili dogodki, ki jih opisuje in da je za te dogodke kriva toženka. Razen toženke in priče D. D. nihče ni potrdil, da so se ti dogodki zgodili tako, kot jih vidi tožnica. Tožnica v pritožbi kot pritožbeno novoto predloži zapisnik z glavne obravnave 27. 5. 2019, I Pd 766/2017, ko sta bila v pravdi med tožnico in UKC ... zaslišani priči dr. C. in dr. G. (A78). Pri tem pritožba pojasni, da je te priči v prvem postopku predlagal UKC kot tožena stranka; iz postopka pa je bila izločena tožba tožnice proti toženki v tej zadevi. Pritožbeno sodišče najprej ocenjuje, da zaslišanje obeh prič ni dokaz, za katerega velja, bi tožnica brez svoje krivde ne mogla predlagati v tem postopku. Te dve priči sta bili že prej predlagani v pravdi I Pd 766/2017, kot sama navaja in sta izpovedovali o dejstvih, ki so se dogajala v očitanem času. Zato ne gre za nova dejstva in nove dokaze, ki jih tožnica brez svoje krivde ni mogla navajati oziroma predlagati do konca glavne obravnave (337. člen ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem zapisniku ni najti tega, kar trdi tožnica in sicer, da bi te dve priči izpovedali, da je toženka storila očitana ravnanja. Pritožba trdi, da sta te dve priči povedali, da so bile govorice proti tožnici. Nič pa o tem, da naj bi toženka storila kaj narobe oziroma to, kar ji tožnica v tej tožbi očita in to namenoma. Drugi dokaz, ki ga pritožba omenja, pa je zaslišanje teh prič na naroku 4. 7. 2019 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi III K 31725/2018, kar da bo tožnica predložila naknadno. Tožnica tega dokaza ni predložila. V pritožbenem postopku tudi ni predlagala dokaza z neposrednim zaslišanjem prič, ki naj bi potrdile to, kar tožnica očita toženki v tem postopku.

9. Pritožba se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o dogodku, ki ga tožnica imenuje „pot v P.“. Pritožba ne graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tega dne tožnica zamudila na delo, ker se je pot v P. zavlekla in je namesto ob 14.00 uri, prišla na delo ob 19.00 uri. Tožnica je izpovedala, da je sodelavka F. F. povedala, da naj bi bila toženka zelo jezna in da bo verjetno zaradi tega izgubila službo. Priča pa ni potrdila, da bi ji v zvezi s službo grozila toženka in tudi sama tega ni potrdila. Sodišče je zato pravilno sledilo toženki, da tožnica ni pravočasno dogovorila zamenjave. Pač pa je tožnico zmotilo reagiranje dr. S., ki ni odobravala, da je tožnica odšla s pacientko A. A. v P. Toženka ne more odgovarjati za ravnanje zdravnice.

10. Naslednji dogodek, ki ga je navajala tožnica, je bil očitek toženki, da v prostem času ne hodi v službeni uniformi na oddelku. Po oceni tožnice je bilo takšno očitanje diskriminatorno in šikaniranje, saj je prihajala k pacientki A. A. in vsi so to vedeli. Očitek v tožbi je bil, da so jo konec oktobra 2015 napadli toženka in oddelčna sestra E. E. ter ji ukazali, naj se ne zadržuje pri pacientki A. A. in naj na kliniki izven delovnega časa sleče službeno uniformo. Vendar je sodišče po opravljenem zaslišanju tožnice ugotovilo, da je bila njena izpovedba v zvezi s tem zmedena in različna od tega, kar je opisano v tožbi (izpovedba na list. št. 43). Nato pa je tožnica izpovedala, da je besede toženke, naj izven delovnega časa ne nosi delovne uniforme, povezala z domnevnimi očitki glede malomarnega zdravljenja zaradi apliciranja glukoze in morfija. Teh očitkov pa ni mogoče pripisati toženki in sodišče pravilno ni sledilo tožničini izpovedbi. Res pa je toženka potrdila, da so zaradi zadrževanja tožnice pri pacientki tako med delovnim časom kot tudi izven njega, opozorili tožnico in to je storila skupaj z E. E., (naj izven delovnega časa na kliniki ne nosi uniforme in da naj vse paciente obravnava enako). Sodišče je takšno ravnanje ocenilo za življenjsko sprejemljivo in v tem ni našlo žaljivega načina ali poniževanja, kar naj bi toženka zagrešila proti tožnici.

11. Glede obrazložitve pod točko 34 in 36 pritožba le navaja, da se ne strinja z dokazno oceno sodišča. Pri tem tega ne obrazloži dodatno. Na očitano vmešavanje v aplikacijo zdravila se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

12. Pritožba nadalje očita toženki, da je tožnici onemogočila uporabo 30 dnevnega neplačanega dopusta, ko je skrbela za pacientko A. A. na njenem domu in da je povzročila, da je morala 15 dni uporabiti svoj redni dopust, 15 dni pa je lahko dobila izredni neplačani dopust. Toženka je sprejemljivo in življenjsko pojasnila, da je tožnici deloma odobrila koriščenje rednega dopusta, ker ga tožnica do takrat še ni izkoristila in da bi daljši izredni in neplačan dopust predstavljal problem zaradi pomanjkanja kadrov na kliniki. V tem ravnanju tudi pritožbeno sodišče ne vidi protipravnosti oziroma šikaniranja tožnice.

13. Nato pritožba obširno povzema dogajanje v zvezi z očitki o malomarnem zdravljenju pacientke A. A. Meni, da bi morala toženka poskrbeti kot predpostavljena in opozoriti vodstvo klinike, da o njej širita obe zdravnici neutemeljene govorice glede zdravljenja in jo s tem strokovno in osebno diskreditirajo. Pri tem obširno povzema dogajanje glede teh izjav kot tudi elektronska sporočila vodje oddelka medicinskih sester, E. E., ki je pojasnjevala, kako je bilo s protibolečinskim zdravljenjem. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v zvezi z očitki toženka ne more odgovarjati za druge, če bi bila njihova dejanja protipravna.

14. Pritožba se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da premestitev tožnice ni mogoče oceniti kot nadlegovanje ali trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče je v zvezi s tem izvedlo številna zaslišanja in pravilno ocenilo posamezne izpovedbe. Vse priče so izpovedale, da se je tožnica od septembra 2015 dalje med in izven delovnega časa pogosto zadrževala pri pacientki A. A. in sicer tudi takrat, ko je bila že premeščena na drug oddelek. Toženka je izpovedala, da je dr. S. kot vodja oddelka naročila, da je treba tožnico premestiti zaradi tega nezadovoljstva. Toženka je to opravila in zato premestitve v takih okoliščinah ne predstavljajo nadlegovanja ali trpinčenja. Glede na to situacijo, ko se je tožnica tako pogosto zadrževala pri pacientki (med službo in tudi zunaj), so nadrejeni utemeljeno zahtevali začasno premestitev tožnice in tako so dosegli umiritev napete situacije na oddelku. Sicer pa je tudi priča F. F. izpovedala, da je bila v zadnjih štirinajstih letih premeščena štirikrat ali petkrat glede na delovni proces oziroma kadrovske potrebe. Takšna ravnanja so torej normalna in ne šikanozna.

15. Pritožba še graja dokazno oceno sodbe sodišča prve stopnje glede izginotja ključev. Meni, da je dovolj dejstvo, da je bila pozvana na zagovor v zvezi s tem. Tožnica je izpovedala, da bi ob izginotju ključe ona morala imeti pri sebi glede na interna pravila. Zato je normalno, da so v zvezi s tem opravili razgovor ravno z njo, vendar takšno ravnanje ni trpinčenje na delovnem mestu.

16. Pritožba je očitala toženki, da ni ukrepala v zvezi z očitki, da ima vlogo pri izginjanju zdravil na oddelku. Sodišče je ugotovilo, da ji nihče tega ni očital. Samo priča D. D. pa je izpovedoval drugače. Sodišče je pravilno ocenilo, da je njegova izpovedba nekonsistentna oziroma trdi še več, kot je to zatrjevala tožnica v tožbi in mu utemeljeno ni sledilo. Zlasti pa v teh ravnanjih ni zaslediti nobenega očitka, da bi tožena stranka kaj namenoma ravnala narobe.

17. Toženka je tudi pojasnila, kako je bilo odločeno o izobraževanjih. Pritožba vztraja, da je toženka tožnici neutemeljeno odklanjala izobraževanje. Pri tem ne pojasni, za katera izobraževanja gre oziroma teh ravnanj ne konkretizira. Zato ni mogoče odgovarjati bolj konkretno. Pritožba se pri tem sklicuje na prepozno predloženi dokaz z zapisnikom o zaslišanju dr. G. pod I Pd 766/2017. Vendar tudi ne pojasni, za katera izobraževanja, in kdaj naj bi toženka tožnici to onemogočala.

18. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 526/2017
• VDSS Sodba Pdp 207/2019
• VSL sodba II Cp 4458/2009