VSL Sodba VII Kp 32543/2017

Jedro

Pri oceni, ali med dejanskim stanjem prekrška ter kaznivega dejanja obstaja identiteta (idem), je potrebno pretehtati, ali obravnavano kaznivo dejanje temelji na identičnih ali bistveno enakih historičnih dejstvih kot prekršek.

Ob primerjavi dejstvenega opisa prekrška za obdolženega v plačilnem nalogu z dejstvenim opisom kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da le-ta nista identična, saj vsebuje opis kaznivega dejanja še dodatne bistvene elemente kaznivega dejanja, in sicer dejstvo, da je oškodovanec zaradi udarca obdolženega s pestjo v nos utrpel večfragmentni zlom nosnih kosti, zaradi česar je bila njegova splošna zmožnost za delo za devet tednov zmanjšana, njegova zunanjost tri tedne prizadeta ter za devet tednov oslabljen njegov nos, medtem ko iz opisa prekrška v plačilnem nalogu izhaja, da je obdolženi prišel v spor zaradi parkiranja z oškodovancem, pri tem sporu je prišlo do prerivanja, pri čemer je obdolženi s pestjo udaril oškodovanca v predel desne strani obraza, posledica tega pa je bila vidna rdečica.

Kaznivo dejanje sicer res temelji na enakem historičnem dogodku kot prekršek, vendar pa pri kaznovanju za prekršek s plačilnim nalogom ni bila upoštevana poškodba, ki bi jo lahko okvalificirali kot lahko telesno poškodbo in ki je bila kot bistveni znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe upoštevana pri izdaji izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča. Pritožbene navedbe, da gre za kršitev načela ne bis in idem se tako pokažejo kot neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da se obdolženemu na podlagi tretjega in četrtega odstavka 56. člena KZ-1 v primeru preklica pogojne obsodbe in izreka določene kazni zapora, v izrečeno kazen všteje plačana globa, ki jo je obdolženi plačal za prekršek po plačilnem nalogu št. 0001 v višini 166,91 EUR, kar ustreza štirim dnem zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženemu naložilo plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca. Skladno z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno pa, da obdolženemu spremeni kazensko sankcijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolnoma ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje prav tako ni kršilo določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, obdolžencu pa je izreklo primerno kazensko sankcijo. Pritožbena prizadevanja se zato pokažejo kot neutemeljena.

5. Z obširnimi pritožbenimi navedbami zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker da gre v obravnavanem primeru za že razsojeno stvar (res iudicata) in zato za kršitev načela ne bis in idem (prepoved sojenja o isti stvari). Obdolženemu je bil namreč dne 16. 9. 2016 izdan plačilni nalog št. 0001 zaradi storitve prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o javnem redu in miru – 1 (ZJRM-1), v predmetnem kazenskem postopku pa je obdolženi obravnavan za isto ravnanje oziroma za isti historični dogodek in isto dejansko stanje, kot v predhodnem prekrškovnem postopku.

6. Skladno z določbami 31. člena Ustave Republike Slovenije, 10. člena ZKP in 4. člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin nihče ne sme biti ponovno preganjan ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari). Zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata) se ne sme znova meritorno odločati, v kolikor očitano dejanje temelji na identičnih ali enakih dejstvih, kot tista, ki so bila podlaga predhodno razsojene stvari. To jamstvo mora biti v temelju zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek, ki je pravnomočno končan, če narava dejanja in teža predpisane sankcije za prekršek kažeta na to, da je šlo v resnici za kaznivo dejanje, ki ima naravo "kaznivega dejanja", iz opisa prekrška pa je razvidno, da ta temelji na istem historičnem dogodku, ki je v dejstvih enak oziroma identičen dogodku v novem postopku.

7. Z v 5. točki povzetim razlogovanjem obrambe se pritožbeno sodišče ne strinja in se pridružuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za že razsojeno stvar, kar je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno in zelo izčrpno obrazložilo. Pri oceni, ali med dejanskim stanjem prekrška ter kaznivega dejanja obstaja identiteta (idem), je potrebno pretehtati, ali obravnavano kaznivo dejanje temelji na identičnih ali bistveno enakih historičnih dejstvih kot prekršek. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izhajalo iz primerjave konkretnih dejanskih stanov, kot sta razvidna iz pravnomočnega plačilnega naloga in sodbe sodišča prve stopnje ter prišlo do pravilnega zaključka, da v konkretnem primeru prekršek in kaznivo dejanje ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev. Ob primerjavi dejstvenega opisa prekrška za obdolženega v plačilnem nalogu z dejstvenim opisom kaznivega dejanja je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da le-ta nista identična, saj vsebuje opis kaznivega dejanja še dodatne bistvene elemente kaznivega dejanja, in sicer dejstvo, da je oškodovanec zaradi udarca obdolženega s pestjo v nos utrpel večfragmentni zlom nosnih kosti, zaradi česar je bila njegova splošna zmožnost za delo za devet tednov zmanjšana, njegova zunanjost tri tedne prizadeta ter za devet tednov oslabljen njegov nos, medtem ko iz opisa prekrška v plačilnem nalogu izhaja, da je obdolženi prišel v spor zaradi parkiranja z oškodovancem, pri tem sporu je prišlo do prerivanja, pri čemer je obdolženi s pestjo udaril oškodovanca v predel desne strani obraza, posledica tega pa je bila vidna rdečica. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvi izpodbijane sodbe, da se elementi oziroma znaki prekrška in kaznivega dejanja v konkretnem primeru ne prekrivajo popolnoma. Z vidika pravilne uporabe načela ne bis in idem je odločilno, da konkretna dejanska stanova, kot izhajata iz opisov obeh ravnanj, ne sestavljajo ista oziroma v bistvenem enaka dejstva (idem factum). Primerjava opisa prekrška in kaznivega dejanja pokaže, da postopek o prekršku in kazenski postopek sicer res izhajata iz istega historičnega dogodka oziroma življenjskega primera, kot pravilno zatrjuje tudi obramba, vendar pa niso prav vsa dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, v bistvenem enaka dejstvom, ki izhajajo iz opisa prekrška. Res je, da je bil obdolženec v obeh postopkih obravnavan za isto ravnanje (udarec z roko v predel obraza), storjeno v istih krajevnih in časovnih okoliščinah (dne 16. 9. 2016 okoli 9:30 ure na naslovu ...) ter na škodo iste osebe, vendar pa se opis prekrška od opisa kaznivega dejanja razlikuje v opisu poškodbe, ki jo je utrpel oškodovanec. Stališče obrambe, da prepovedana poškodbena posledica ni odločilna za presojo pravilne uporabe načela ne bis in idem je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno. Za odločitev, da v predmetni zadevi ne gre za že razsojeno stvar je odločilno dejstvo, da opis poškodbene posledice, kot izhaja iz opisa prekrška (vidna rdečica), za razliko od opisa poškodbe, kot izhaja iz sodbe (večfragmentni zlom nosnih kosti), ne dosega standarda lahke telesne poškodbe. Kaznivo dejanje tako sicer res temelji na enakem historičnem dogodku kot prekršek, vendar pa pri kaznovanju za prekršek s plačilnim nalogom ni bila upoštevana poškodba, ki bi jo lahko okvalificirali kot lahko telesno poškodbo in ki je bila kot bistveni znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe upoštevana pri izdaji izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča. Pritožbene navedbe, da gre za kršitev načela ne bis in idem se tako pokažejo kot neutemeljene, posledično pa prvostopenjsko sodišče ni kršilo niti 357. člena ZKP, kot zatrjuje pritožnica.

8. V zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče, kot že navedeno, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča izčrpna, dovolj kritična, logična in življenjska. Tako je sodišče prve stopnje med drugim natančno in podrobno ter življenjsko prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo zagovoru obdolženega in izpovedbam prič B. B. ter C. C., ki sta sicer stala v neposredni bližini obeh akterjev dogodka, kar izpostavlja obramba, prav tako pa je izčrpno obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbi oškodovanca ter priče Č. Č. ter zakaj verodostojnosti izpovedbe slednjega ni omajalo pričanje D. D. Ker je slednji, ki je sicer na kraj dogodka prišel, ko so bili tam že policisti, izpovedal, da mu je priča Č. Č. najprej povedal, da je obdolženi udaril oškodovanca, nato pa šele rekel, naj policistom on reče, da je videl, kako je obdolženi udaril oškodovanca, pritožbena teza, da je priča Č. Č. lahko izpovedal nekaj, kar ne ustreza dejanskemu stanju, če je k temu nagovarjal tudi pričo D. D., ne vzdrži kritične presoje. Izpovedba priče Č. Č. pa je sicer v sozvočju z zagovorom obdolženega, posredno pa tudi z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke glede načina nastanka oškodovančeve poškodbe. Možnosti, da so oškodovančeve poškodbe nastale z zadetjem s taxi tablo, o čemer je izpovedovala priča C. C., izvedenec sicer ni izključil, je pa prepričljivo pojasnil, da je ta možnost zelo malo verjetna oziroma da je dosti večja verjetnost nastanka obravnavane poškodbe z udarcem s pestjo – takšen nastanek je tudi zelo pogost. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo tudi do fotografij, ki jih je v spis vložil obdolženi in ki naj bi dokazovale, da priča Č. Č. ni mogel videti udarca, ter obširno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ne sprejema zaključkov, ki jih v zvezi s tem dokazom ponuja obramba. V izogib ponavljanju se glede utemeljitve razlogov o zgoraj navedenem, pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe. Glede na navedeno so pritožbene navedbe, ki izpodbijani sodbi očitajo nekritično oceno fotografij, ter ostale navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo nepravilno in nekritično vrednotenje izpovedb prič, neutemeljene.

9. Glede pritožbenih očitkov, ki zadevajo odločbo o kazenski sankciji je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene sankcije in obdolženemu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. V okviru pogojne obsodbe pa mu je, upoštevajoč vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, določilo primerno in pravično kazen, sorazmerno s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter njegovo krivdo. Sodišče je obdolženemu določilo tudi primerno preizkusno dobo, v kateri bo lahko pokazal, ali je pričakovana prognoza njegovega bodočega pozitivnega vedenja upravičena. Ni moč pritrditi stališču pritožbe, da prvostopenjsko sodišče kot obteževalne okoliščine ne bi smelo upoštevati dejstva, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na javnem mestu in na škodo osebe, ki je obdolženi sploh ni poznal in z njo ni imel nobenih konfliktov. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je besedni spor prvotno potekal med oškodovancem in B. B., obdolženi pa je samoiniciativno posegel v dogajanje in se nato zapletel v konflikt z oškodovancem, kar po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno predstavlja obteževalno okoliščino. Enako velja glede dejstva, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno na javnem mestu, in sicer v obravnavanem primeru na železniški postaji, saj je splošno znano, da se na takem kraju običajno zadržuje več ljudi, ki bi jih obdolženčevo ravnanje utegnilo vznemiriti.

10. Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), razlogi, ki jih uveljavlja pritožba pa niso podani, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 22153/2014
• Sklep in sodba II Ips 512/2005
• VSL Sklep II Kp 49326/2021