VSL Sodba VII Kp 17420/2017

Jedro

V izreku sodbe opisano dejanje ne obsega vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj je popolnoma izostala konkretizacija objektivnega zakonskega znaka "ko je ta (uradna oseba) opravljala naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij". Ta znak kaznivega dejanja v zakonu ni dovolj določno opredeljen, da ga zaradi jasnosti in razumljivosti v dejstvenem opisu kaznivega dejanja ne bi bilo potrebno konkretizirati, temveč zaradi svoje splošnosti zahteva navedbo konkretne naloge, ki jo je uradna oseba opravljala v času napada ali resne grožnje z napadom.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbah zagovornika in državne tožilke, se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se

obdolženi A. A.,

iz razloga po 358. člen Zakon o kazenskem postopku (ZKP),

oprosti obtožbe,

da je napadel uradno osebo, ko je ta opravljala naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, s tem,

da se je 3. 12. 2016 okoli 11.50 ure na hodniku pred vhodnimi vrati 4. oddelka Zavoda za prestajanje kazni zapora X. namerno z ramo zaletel v pravosodnega policista B. B., ki je uradna oseba po drugem odstavku 214. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in ga ob tem še ozmerjal, da je „nacist“,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca, proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trebnjem je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Obdolžencu je po 57. členu in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne „v ponovno odločanje spremenjenemu senatu sodišča prve stopnje“;

- državna tožilka iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu namesto pogojne obsodbe izreče kazen eno leto zapora.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Sodišče druge stopnje strank in zagovornika ni obvestilo o pritožbeni seji, saj predsednik senata in senat nista spoznala, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (prvi odstavek 445. člena ZKP), slednjega pa v zahtevi po obveščanju o seji ni zatrjeval niti pritožnik, temveč je zgolj izpostavil, da niso podane okoliščine, ki bi narekovale izključitev javnosti (šesti odstavek 378. člena ZKP).

5. Izpodbijano sodbo je potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

6. Po ustaljeni sodni praksi mora opis slehernega kaznivega dejanja obsegati vse prvine posameznega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt, in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja in sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. Z opisom se določa dejanska in pravna podlaga obtožnega akta.¹ Opis dejanja kot historičnega dogodka mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje.² Odločilna dejstva morajo zajemati opis vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja na ravni konkretnega dejanskega stanu. Vsebina posameznega dejstva konkretnega dejanskega stanu mora ustrezati vsebini posameznega znaka kaznivega dejanja, kar pomeni, da je v opis mogoče zajeti samo tista dejstva konkretnega dejanskega stanu, ki se z zakonskim in dejanskim stanom vsebinsko določno in striktno ujemajo. Navedeno se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, torej na tiste znake kaznivega dejanja, ki so navzven razvidni³. Če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. V sodni praksi se je takšen način uveljavil kot smiseln zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja (npr. „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“,...). V takšnih primerih je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. Prav tako v opis dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje (sklepa) na obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen)⁴. Pri presoji, ali ima dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja, je treba upoštevati opis dejanja v celoti – če so v opis prevzeti zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, ki jih ni smiselno ali mogoče konkretizirati (npr. določen namen storilca), zadošča, da je v opis vključeni zakonski znak že tudi del opisa dejanskega stanu.⁵

7. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, po prvem odstavku 300. člena KZ-1 stori, kdor napade ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo ali drugo osebo, za katero ve, da pomaga uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije ali državne varnosti ali varuje javni red, ali osebo, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij.

8. Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi obdolženec napadel uradno osebo, ko je ta opravljala naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, s tem, da se je dne 3. 12. 2016 okoli 11.50 ure na hodniku pred vhodnimi vrati 4. oddelka Zavoda za prestajanje kazni zapora X. namerno z ramo zaletel v pravosodnega policista B. B., ki je uradna oseba po drugem odstavku 214. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in ga ob tem še ozmerjal, da je „nacist“.

9. Po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) sodišče druge stopnje ugotavlja, da v izreku sodbe opisano dejanje ne obsega vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj je popolnoma izostala konkretizacija objektivnega zakonskega znaka „ko je ta (uradna oseba) opravljala naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij“. Po oceni pritožbenega sodišča ta znak kaznivega dejanja v zakonu ni dovolj določno opredeljen, da ga zaradi jasnosti in razumljivosti v dejstvenem opisu dejanja ne bi bilo potrebno konkretizirati, temveč zaradi svoje splošnosti zahteva navedbo konkretne naloge, ki jo je uradna oseba opravljala v času napada ali resne grožnje z napadom. Že jezikovna razlaga zakonskega besedila „naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij“ namreč predvideva različne naloge uradne osebe, v konkretnem primeru pravosodnega policista, ki so z nedoločnimi pojmi opisane v določbi prvega odstavka 235. člena ZIKS-1⁶, določno pa so opredeljene v Pravilniku o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov. Naloga v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, ki jo je pravosodni policist opravljal v času napada ali resne grožnje z napadom, je kot zakonski znak kaznivega dejanja odločilno dejstvo, na podlagi naziva obravnavanega kaznivega dejanja (napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti), pa je tudi mogoče zaključiti, da v kolikor uradna oseba v trenutku napada ali resne grožnje z napadom ne opravlja nalog varnosti, kaznivo dejanje po 300. členu KZ-1 ni storjeno, temveč bi lahko bili, ob ustreznem opisu dejanja, v tem primeru izpolnjeni le zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja (npr. grožnje). Ne gre torej za subjektivni zakonski znak, ali za pomensko zaprt pojem oziroma pojem take narave, ki ga ni mogoče ali smiselno konkretizirati, oziroma bi zadoščala zgolj njegova konkretizacija v obrazložitvi sodbe, temveč gre za objektivno, navzven razvidno odločilno dejstvo, ki mora biti konkretizirano že v samem opisu dejanja.

10. Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da tudi v opisu dejanja navedeno dejstvo, da naj bi do obravnavanega dogodka prišlo na hodniku pred vhodnimi vrati 4. oddelka Zavoda za prestajanje kazni zapora X, oziroma zgolj prisotnost pravosodnega policista v zavodu, sama po sebi še ne izkazuje, da je v času domnevnega napada obdolženca dejansko opravljal nalogo v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, saj je bil lahko v prostorih zavoda zgolj na obisku, ali pa na odhodu iz zavoda po zaključenem delu. Ta okoliščina pa še dodatno potrjuje, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni konkretiziran do te mere, da bi po eni strani omogočal (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja in sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

11. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), saj iz konkretnega opisa dejanja v izreku sodbe ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, po prvem odstavku 300. člena KZ-1, niti kakšnega drugega kaznivega dejanja. Posledično je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbah zagovornika in državne tožilke izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 ter se do pritožbenih navedb pritožnikov ni opredeljevalo.

12. Ker je bila obdolžencu izrečena oprostilna sodba, skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca, proračun.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2013
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 28/2008
⁶ Pravosodni policisti skrbijo za varnost, red in disciplino tako, da: 1. varujejo zavod in obsojence; 2. spremljajo obsojence zunaj zavoda; in 3. izvršujejo druge naloge, ki jih določa ta zakon.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 3896/2017
• VSRS Sodba I Ips 87786/2010
• VSL Sklep VII Kp 28471/2017