VSL Sodba II Kp 44024/2019

Jedro

Zagovornikovi poudarki v pritožbi, ki se nanašajo na spremembe uvrstitve rastline konoplje in njenih proizvodov v Konvenciji o mamilih, predstavljajo njegovo špekulacijo, ki glede na vrsto mednarodnih dokumentov o navedeni tematiki (Osnutek predloga resolucije o uporabi konoplje v zdravstvene namene ter Predlog resolucije o uporabi konoplje v zdravstvene namene) in njuno vsebino ne upravičuje zaključka, za katerega se pritožnik očitno zavzema, namreč, da rastlina konoplja oziroma njeni proizvodi niso nevarni človekovemu zdravju oziroma so pretežno neškodljivi. Sicer so le direktive tisti akti, ki lahko zavezujejo države članice EU k implementaciji resolucije posamičnih odborov, resolucije same pa predstavljajo določeno vrsto pobud Evropskega parlamenta Evropski komisiji za pripravo zakonodajnega predloga, ki bo lahko ali pa ne sprejet v obliki direktive. Za razliko od pritožnika sodišče druge stopnje, upoštevaje dopolnjeno vsebino Predloga resolucije, ugotavlja, da Evropski parlament ne podpira vsesplošno pozitivnega mnenja o uporabi konoplje oziroma njenih proizvodov, zaradi česar pritožbena navedba, ki se dotika vsebine morebiti v prihodnosti sprejete direktive, ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati na 315,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti od 3. 9. 2019 od 13.20 ure do 3. 12. 2019. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo 562 sadik konoplje in 4.055,4 g posušene konoplje ter opremo za gojenje konoplje, kar mu je bilo zaseženo dne 3. 9. 2019. Odločilo je še, da obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo zagovornik obtoženca in okrožna državna tožilka. Zagovornik obtoženca vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da obtoženemu izreče sankcijo opominjevalne narave, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožna državna tožilka se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče zaporno kazen dve leti in šest mesecev.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, skrbno je izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in sintezno skrbno analiziralo in ocenilo ter na tej podlagi sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na storjeno kaznivo dejanje. Utemeljeno je, na stopnji prepričanja, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, zaključilo, da je kaznivo dejanje obtožencu dokazano, zanj pa mu je izreklo tudi primerno in pravično kazensko sankcijo.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika

5. Pritožnik s sklicevanjem na dokument Evropskega parlamenta z oznako 2018/000 (RSP) ne more biti uspešen. Pod oznako (v resnici) 2018/0000 (RSP) se na spletu nahaja t. i. Osnutek predloga resolucije o uporabi konoplje v zdravstvene namene, sprejet s strani Odbora za javno zdravje in varnost hrane, v katerem šele, na temelju določil Pogodbe o delovanju Evropske unije ter poslovnika in ob upoštevanju vprašanja Komisiji EU o uporabi konoplje v zdravstvene namene, Evropski parlament opozarja na potrebo po razlikovanju kanabinoidov THC in CBD v rastlini konoplji zaradi psihoaktivnih učinkov prvega in odsotnosti teh učinkov drugega kanabinoida, po razlikovanju medicinske konoplje, ki se uporablja v zdravstvene namene, od drugih vrst konoplje, ki se v zdravstvene namene ne uporablja, ter po dodatnem financiranju in strokovnem izobraževanju ter raziskovanju na predmetnem področju. Po sprejetju tega osnutka dne 7. 6. 2018 je bil 16. 1. 2019 sprejet Predlog resolucije o uporabi konoplje v zdravstvene namene pod oznako 2018/2775 (RSP) s strani istega odbora in s praktično enako vsebino, le z večjim poudarkom na potrebi po razlikovanju med težnjo po legalizaciji uporabe konoplje v rekreativne namene in težnjo po legalizaciji uporabe konoplje v zdravstvene namene za bolnike, ki dostop do konoplje potrebujejo, pri čemer ta predlog jasno opozarja na nastanek zasvojenosti, ki jo povzroči nezakonita uporaba konoplje, ter na znatne socialne in zdravstvene težave, ki zasvojenost spremljajo. Zagovornikovi poudarki v pritožbi, ki se nanašajo na spremembe uvrstitve rastline konoplje in njenih proizvodov v Konvenciji o mamilih, predstavljajo njegovo špekulacijo, ki glede na vrsto mednarodnih dokumentov o navedeni tematiki (Osnutek predloga resolucije in Predlog resolucije) ter njuno vsebino ne upravičuje zaključka, za katerega se pritožnik očitno zavzema, namreč, da rastlina konoplja oziroma njeni proizvodi niso nevarni človekovemu zdravju oziroma so pretežno neškodljivi. Sicer so le direktive tisti akti, ki lahko zavezujejo države članice EU k implementaciji resolucije posamičnih odborov, resolucije same pa predstavljajo določeno vrsto pobud Evropskega parlamenta Evropski komisiji za pripravo zakonodajnega predloga, ki bo lahko ali pa ne sprejet v obliki direktive.¹ Za razliko od pritožnika sodišče druge stopnje, upoštevaje dopolnjeno vsebino Predloga resolucije, ugotavlja, da Evropski parlament ne podpira vsesplošno pozitivnega mnenja o uporabi konoplje oziroma njenih proizvodov, zaradi česar pritožbena navedba, ki se dotika vsebine morebiti v prihodnosti sprejete direktive, ni utemeljena.

6. Obtoženi je bil spoznan za krivega dveh od alternativno določenih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 186 KZ-1, to je neupravičene proizvodnje kot prve in neupravičene hrambe z namenom nadaljnje prodaje kot druge oblike. Kot je razumeti pritožbene navedbe, se pritožnik ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obtoženi hranil 4.055,4 g konoplje z namenom nadaljnje prodaje. Temu nestrinjanju pritožbeno sodišče ne more pritrditi.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge za svojo oceno, da obtožencu zasežena količina posušene konoplje presega potrebe posameznega uživalca ter da jo je torej hranil zaradi prodaje. Dejstvo je, da je bilo vršičkov kot ekonomsko (najbolj) vrednega dela rastline konoplje 185 g, ostalo pa so bili listi in stebla, za katere je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da jih obtoženi ni zavrgel, pač pa jih sušil in hranil, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek o hrambi tega dela materiala za povečevanje mase vršičkov kot ključnih za uživalce te droge. Ob pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi konopljo še proizvajal, torej gojil večje količine (562 sadik) v pogojih laboratorija, pa se izkaže pritožnikov zaključek, da je obtoženi konopljo hranil zase na zalogo, za še bolj neverjeten. Sodišče prve stopnje je obtožencu sicer verjelo, da je tudi sam uživalec konoplje, vendar pa je upoštevaje zaseg cca 4 kg posušene konoplje ob ugotovljenem številu laboratorijsko gojenih sadik hkrati tudi razumno zaključilo, da uživanje konoplje s strani obtoženca ne negira njegovega posebnega motiva za hrambo prepovedane droge (namen nadaljnje prodaje). Pritožnikovo poudarjanje, da je obtoženi neobsojen in da ni v drugem kazenskem postopku, da mu ni bil zasežen seznam odjemalcev, da ga ni obremenil pregled zaseženega telefonskega aparata ter da je zaseženi mlinček služil obrezovanju (in ne mletju) rastline konoplje, na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne more vplivati. Dokazna presoja v postopku sodišča prve stopnje ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki jo ponuja zagovornik v pritožbi, v ustrezno prvostopenjsko oceno pomena in teže okoliščin, kot so količina zasežene posušene konoplje, hramba tudi ekonomsko manj vrednih in za uživanje manj oziroma neprimernih delov konoplje (stebel in listov), količina zaseženih sadik (562), pa tudi obtoženčevo nujno potrebno angažiranje v proizvodnjo konoplje (laboratorij), dvoma pritožbenemu sodišču ne vzbuja.

8. Sodišče druge stopnje se pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da izvedba dokaza z izvedencem s področja prepovedanih drog ne bi mogla vplivati na ugotovitev odločilnih dejstev. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse,² sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obtoženčeva obramba, pač pa je dolžno izvesti dokaze, ki so materialnopravno ali procesnopravno relevantni in če je pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti; če obramba s konkretnimi navedbami ni izkazala določene stopnje verjetnosti, da bi predlagani dokaz ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva, na katerega je sodišče sklepalo na podlagi že izvedenih dokazov, je sodišče dolžno dokazni predlog zavrniti. Niti pritožbenega sodišča obrambno zatrjevanje, da je vsebnost psihoaktivne komponente THC v zaseženi konoplji odločilno dejstvo, katerega bi bilo treba ugotoviti z izvedencem, ne prepriča. Dejstvo je, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da je bila ugotovljena vrsta in količina zasežene droge, ki na podlagi prvega odstavka 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Ur. list RS, št. 108/99, s spremembami) v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur. list RS, št. 45/2014, s spremembami) sodi v skupino II prepovedanih drog (točka 5 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožniku se pojasnjuje, da navedena zakonska in podzakonska podlaga v nobenem delu ne predpisujeta količine THC kot ključne okoliščine za uvrstitev snovi med prepovedane droge. Tako stališče zavzema tudi večinska sodna praksa.³

9. Protispisno pritožnik tudi zaključuje, da je sodišče prve stopnje količino THC v zaseženi konoplji ocenilo kot odločilno okoliščino pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, saj to iz napadene sodbe v nobenem delu ne izhaja. V kolikor zagovornik v tem delu v resnici izpostavlja količino zaseženih sadik (562) ter težo vršičkov kot ekonomsko vrednejših in za uživanje najprimernejših delov rastline konoplje, pa je dejansko stanje v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno in bi izvedba dodatnih dokazov le nepotrebno podaljševala postopek. K utemeljenosti zagovornikovega prizadevanja za izvedbo dokaza z izvedencem niti v tem delu ne doprinese njegovo sklicevanje na nastajajoča mednarodna priporočila, ki ne nakazujejo legalizacije rekreativne rabe rastline konoplje in to v nobenem njenem posamičnem delu, kot to zmotno razume zagovornik v pritožbi (točka 5 obrazložitve te odločbe). Nerazumljivo se pritožnik v tem delu sklicuje na nedoraslost nekaterih sadik, glede na to, da je bilo gojenje konoplje prekinjeno izključno zaradi intervencije policije in ne iz razlogov na strani obtoženca. Pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca prekršilo pravice obrambe, zato pritožbeno sodišče ne sprejema.

10. Neutemeljena je pritožnikova graja, da je sodišče obtožencu izreklo nesorazmerno kazensko sankcijo, ki ni v skladu s težo kaznivega dejanja ter obteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami, ugotovljenimi v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče se je v točkah 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno sklicevalo na prirejenost kar treh prostorov za gojenje prepovedane droge, število zaseženih sadik (562), težo zaseženih vršičkov kot najbolj ekonomsko vrednih in za uživanje najprimernejših delov konoplje (185 g) ter škodljivost uživanja konoplje za zdravje in tem okoliščinam, upoštevaje obtoženčevo nekaznovanost, podelilo ustrezen pomen in težo. Pritožbeno sodišče oceni prvostopenjskega sodišča, da pozitivne prognoze za obtoženca ni mogoče ugotoviti, pritrjuje, saj je pritožnik s svojimi navedbami ni uspel izpodbiti; brezpredmetno se tudi v tem delu sklicuje na predlog mednarodnih priporočil, ki pa se v vsakem primeru nanašajo le na kontrolirano uporabo konoplje v zdravstvene namene (točka 5 obrazložitve te odločbe), pretiran pomen pa zagovornik pripisuje dejstvu, da obtoženi še ni bil pravnomočno obsojen. Tudi po stališču pritožbenega sodišča sta dejstvo predhodne nekaznovanosti obtoženca in teža ekonomsko manj vrednih in za uživanje manj primernih delov zasežene konoplje (3.870 g) dobile ustrezen odraz v obtožencu izrečeni nepogojni zaporni kazni. Za izbiro in odmero kazenske sankcije je nepomembno, da je obtoženi spoštoval režim hišnega pripora in pojasnil v postopku okoliščino v zvezi z gojenjem konoplje; hišni pripor je namreč predstavljal ukrep za preprečitev ugotovljene ponovitvene nevarnosti obtoženca, glede na rezultate opravljene hišne preiskave pa obtoženčevo sodelovanje v postopku tudi ne more imeti velike teže.

K pritožbi okrožne državne tožilke

11. Pritožnica se neutemeljeno zavzema za izrek zaporne kazni v dolžini dveh let in šest mesecev. Sodišče druge stopnje se v zvezi s pritožbenimi navedbami v celoti sklicuje na točko 10 obrazložitve te odločbe in dodaja, da se v izrečeni enoletni zaporni kazni primerno in pravično zrcali teža kaznivega dejanja (količina zasežene prepovedane droge), okoliščine izvršitve (trije opremljeni prostori za gojenje konoplje), vpliv konoplje na zdravje uživalcev ter pomen vršičkov v relaciji do drugih delov zasežene droge, ob tem pa ugotavlja, da pričakovana ekonomska vrednost zasežene droge ni bila predmet dokaznega postopka pred prvostopenjskim sodiščem. S pritožbeno kritiko, da z izrečeno enoletno zaporno kaznijo ne more biti dosežen specialni in generalni preventivni namen, sodišče druge stopnje zato ne soglaša.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Glede na starost obtoženca ter glede na njegove premoženjske razmere, ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje, je sodišče druge stopnje upoštevaje Zakon o sodnih taksah in tar. št. 7112, 71113, 71110 ter 7122 obtožencu naložilo v plačilo sodno takso v višini 315,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka ((200 x 0,8) + 50) x 1,5).

-------------------------------
¹ V zvezi s predmetnim mednarodnim delovanjem na spletnih povezavah https://www.researchgate.net/publications...; https://ox.libguides.com...; https.//www.ies.be/files/documents/JMC depository...
² Npr. sodba VS RS I Ips 35/2005, z dne 31. 3. 2006, I Ips 353/2007, z dne 10. 7. 2008, I Ips 344/2007 z dne 22. 11. 2007.
³ Npr. sodba VS RS I Ips 157/2008, I Ips 158/2008, obe z dne 27. 11. 2008, I Ips 212/2004, z dne 16. 6. 2005, I Ips 138/2006, z dne 28. 6. 2007, I Ips 282/99, z dne 27. 2. 2003, I Ips 14/2005, z dne 23. 2. 2006, I Ips 12/2005, z dne 9. 3. 2006.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 35414/2017
• VSM Sodba II Kp 42305/2017
• VSL Sodba III Kp 4211/2018