VSL Sodba VII Kp 45309/2018

Jedro

Skupna vrednost vzetih stvari 498,12 EUR resda ne presega 500 EUR, vendar pa ta znesek sam po sebi ne potrjuje pritožbenega zatrjevanja, da si je obdolženec hotel prilastiti stvari majhne vrednosti, temveč njegovo povsem nekontrolirano in neselektivno jemanje izdelkov in njihovo skupno število (94) vsekakor izkazuje obdolženčevo hotenje prilastiti si čim več stvari, ne glede na njihovo vrednost, s takšnim ravnanjem pa je izpolnil objektivne in subjektivne znake temeljne oblike kaznivega dejanja tatvine.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolžencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen všteje pripor od 29. 3. 2019 od 15.30 ure do 29. 4. 2019, sicer se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 ter mu izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke oškodovanim družbam L. d. o. o. v višini 170,00 EUR, K. d. o. o. v višini 300,00 EUR in družbi D. d. o. o. v višini 25,74 EUR, v preostalem delu priglašenega premoženjskopravnega zahtevka je družbo D. d. o. o., družbo H. d. o. o. pa s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 53,14 EUR, napotilo na pot pravde. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izreče „bistveno nižjo kazensko sankcijo“.

3. Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Po preizkusu sodbe v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne in pravne zaključke, da je obdolženec storil v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje, ki ga je pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec z v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja opisanim dejanjem pod točko 4 izreka sodbe storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in ne, kot v pritožbi zatrjuje zagovornik, kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine oziroma t. i. majhna tatvina je podana samo, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1. da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in 2. da si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj). Če eden od navedenih pogojev ni izpolnjen, je podano temeljno kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki pri majhni ne presega 500 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1).

6. Pritožnik sicer pravilno navaja, da je iz opisa vsakega posamičnega dejanja v izreku sodbe razvidno, da je obdolženec odtujil predmete, katerih skupna vrednost pri posamezni tatvini je nižja od 500,00 EUR. Vendar pa se sodišče druge stopnje ne strinja z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami, da je obdolžencu (tudi) pri dejanju opisanim pod točko 4 izreka sodbe šlo za to, da bi si prilastil stvari majhne vrednosti, ne glede na to, da njihova skupna vrednost znaša (le) 498,12 EUR, temveč pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je, upoštevaje obdolženčevo neselektivno jemanje izdelkov v trgovini družbe K. d. o. o. in število odtujenih stvari, dejstvo, da skupna vrednost vzetih predmetov ni presegla zneska 500,00 EUR, mogoče pripisati zgolj naključju. Pritožnik namreč popolnoma spregleda, da je obdolženec v času od 11.10 ure do 11.25 ure vzel kar 94 izdelkov, ki so določno navedeni v opisu dejanja v izreku sodbe, jih odnesel v garderobno kabino, hlače oblekel ene čez druge, ostale izdelke pa zložil v večjo potovalno torbo in z njo zapustil trgovino, ne da bi jih plačal. Skupna vrednost vzetih stvari 498,12 EUR resda ne presega 500 EUR, vendar pa ta znesek sam po sebi ne potrjuje pritožbenega zatrjevanja, da si je obdolženec hotel prilastiti stvari majhne vrednosti, temveč njegovo povsem nekontrolirano in neselektivno jemanje izdelkov ter njihovo skupno število (94), tudi po oceni pritožbenega sodišča vsekakor izkazuje obdolženčevo hotenje prilastiti si čim več stvari, ne glede na njihovo vrednost, s takšnim ravnanjem pa je izpolnil objektivne in subjektivne zakonske znake temeljne oblike kaznivega dejanja tatvine. Posledično je sodišče prve stopnje, skladno z določbo drugega odstavka 54. člena KZ-1, dejanja opisana v izreku sodbe pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj pri dejanju opisanem pod točko 4 izreka sodbe subjektivni pogoj kaznivega dejanja t. i. majhne tatvine ni izpolnjen.

7. Pritožnik se neutemeljeno zavzema za izrek nižje zaporne kazni oziroma pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni upoštevalo vse relevantne okoliščine in sicer kot obteževalne obravnavano kriminalno količino, obširno predkaznovanost obdolženca za istovrstna in druga kazniva dejanja ter da ga niti nazadnje izrečena daljša zaporna kazen, ki jo je prestal dne 9. 3. 2018, ni odvrnila od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj, kar ne izkazuje pozitivne prognoze njegovega bodočega ravnanja, kot olajševalne pa, da je kaznivo dejanje storil v stanju zmanjšane prištevnosti ter njegov težke življenjske in socialne razmere. Vse navedene okoliščine je ustrezno ovrednotilo in tudi po presoji pritožbenega sodišča obdolžencu izreklo primerno in pravično kazen.

8. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sodišče prve stopnje obdolžencu v izrečeno zaporno kazen ni vštelo časa, prestanega v priporu, s čimer je podana kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena ZKP. V točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe je sicer pojasnilo, da bo na podlagi določbe 133. člena ZKP sklep o vštetju pripora izdalo po pravnomočnosti sodbe, vendar pa je sodišče druge stopnje kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca vselej dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Ker so dejstva v zvezi z vštetjem popolno ugotovljena oziroma po podatkih spisa niso sporna, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 obdolžencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas prestan v priporu od dne 29. 3. 2019 od 15.30 ure do dne 29. 4. 2019, ko je bil pripor zoper njega odpravljen.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi obdolženčevega zagovornika izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka in obrazložitve te sodbe, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 220/2008
• Sodba I Ips 1557/2010-49
• Sodba I Ips 54521/2011-46