VSL Sklep III Kp 51886/2018

Jedro

Domneva, da odvetnik, za razliko od odvetniškega kandidata, predstavlja v zadostni meri strokovno usposobljeno osebo, ki bo zmogla uresničevati temeljna pravna jamstva obdolženca v primerih njegove največje ranljivosti, je izpodbojna le v primerih, katere zajema določba četrtega odstavka 72. člena ZKP; ustrezen status osebe je ključno vodilo državi pri postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti, saj načeloma zagotavlja, da bodo obdolženčeve pravice v postopku ustrezno zaščitene.

Pravice in dolžnosti zagovornika, s katerim obdolženi vzpostavi pooblastilno razmerje, so pretežno identične pravicam in dolžnostim zagovornika, ki ga obdolženemu postavi sodišče v primerih obvezne obrambe; zaključek je logičen, upoštevaje smisel določb o obvezni obrambi v primeru obdolženčeve največje izpostavljenosti. Sodišče prve stopnje pa je prezrlo, da se navedeni situaciji razlikujeta glede subjekta, ki izvorno izbere določenega odvetnika za zastopanje; v prvem primeru je to obdolženi sam (oziroma osebe iz tretjega odstavka 67. člena ZKP), v drugem pa država, kar nujno terja ugotovitev, da ima obdolženčevo soglasje za nadomeščanje odvetnika po odvetniškem kandidatu pomen le v primeru pooblastilnega razmerja. Okoliščina, da država v situaciji obvezne obrambe, s postavitvijo določenega odvetnika za zagovornika po uradni dolžnosti, prevzema odgovornost za zagotavljanje obdolženčevih pravnih jamstev v postopku, ustreznost obdolženčeve obrambe pa je v teh primerih iz razlogov, navedenih v točki 5 te odločbe, vezana na status odvetnika, pretehta težo in pomen tega, da v postopku zagovornik po pooblastilu in zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, opravljata praktično enako nalogo s ciljem delovati v korist obdolženca.

Četrti odstavek 67. člena ZKP, ki določa možnost substitucije odvetnika po odvetniškem kandidatu, se določno nanaša le na pooblaščenega zagovornika; enake možnosti substitucije pa jasno ne omogoča peti odstavek 70. člena ZKP. Enako stališče zastopa tudi pravna teorija (glej Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 163, točka 10).

Izrek

Ob obravnavanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer v fazo glavne obravnave.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1, poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je na podlagi drugega odstavka 296. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo dejanje na podlagi tretjega odstavka 213. člena KZ-1 kazen eno leto in tri mesece zapora, za tretje kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 kazen eno leto in osem mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno zaporno kazen tri leta in šest mesecev, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od 6. 11. 2018 od 13.44 ure dalje. Obtožencu je na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 izreklo stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let ter odločilo, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 22215/2019, z dne 21. 6. 2019, na podlagi drugega odstavka 60. člena KZ-1 obtožencu ne prekliče. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo 104,26 grama heroina in 30,46 grama kokaina, na podlagi tretjega odstavka 73. člena KZ-1 pa obtožencu izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer 66,23 grama kreatina. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo zagovornik obtoženca A. A. iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče „nižjo kazen“.

3. Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe, podatkov spisa ter preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ob obravnavanju pritožbe potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti po uradni dolžnosti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer v fazo glavne obravnave. Glavna obravnava je bila namreč v nasprotju z določbami ZKP, ki se nanašajo na obvezno obrambo, opravljena v nenavzočnosti obtoženčevega zagovornika (1. točka prvega odstavka člena 383 ZKP v zvezi s tretjo točko prvega odstavka člena 371 ZKP).

4. Prvostopenjsko sodišče se je do dejstva, da je bila na vseh narokih za glavno obravnavo prisotna odvetniška kandidatka, zaposlena v Odvetniški družbi B. iz Ljubljane, v kateri je zaposlen tudi odvetnik C. C., postavljen obtožencu za zagovornika po uradni dolžnosti (list. št. 86), opredelilo v točkah 8 do 14 izpodbijane sodbe; stališče, da sta glede možnosti substitucije odvetnika po odvetniškem kandidatu v primeru obvezne obrambe izenačeni situaciji vzpostavitve pooblastilnega razmerja med obtožencem in odvetnikom ter postavitve odvetnika za zagovornika po uradni dolžnosti s sklepom sodišča, pa je napačno.

5. Določba 70. člena ZKP, pa tudi nekatere druge procesne določbe, predpisuje primere obvezne obrambe, ko obdolženi nima možnosti odločati, ali se bo branil sam ali s strokovno pomočjo zagovornika (druga alineja 29. člena Ustave RS). Primeri, v katerih je predpisano obvezno sodelovanje odvetnika kot pravnega strokovnjaka, terjajo zaključek, da iz razloga, ker je obdolženi v teh situacijah še posebej ranljiv (osebna hendikepiranost; tek postopka zaradi kaznivega dejanja, za katerega je predpisana zaporna kazen 30 let ali kazen dosmrtnega zapora; odvzeta prostost; vložitev obtožnice za kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen; postopek pogajanj za sklenitev sporazuma o priznanju krivde; idr.), je dolžna država sama zaradi zagotavljanja pravnih jamstev obdolžencu v kazenskem postopku, torej njegove učinkovite obrambe po 29. členu Ustave RS, intervenirati in obdolžencu postaviti zagovornika po uradni dolžnosti tedaj, ko ne pooblasti zagovornika sam (četrti odstavek člena 70 ZKP). S postavitvijo zagovornika po uradni dolžnosti država prevzame odgovornost, da bo za obdolženčeve pravice v kazenskem postopku skrbela oseba, ki je izkazano strokovno usposobljena (5. točka prvega odstavka 25. člena Zakona o odvetništvu v zvezi s 50. členom istega zakona; Uradni list RS, št. 18/93, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOdv). V skladu z navedenim je zahteva, da se za zagovornika po uradni dolžnosti lahko postavi samo odvetnik (peti odstavek člena 70 ZKP), samo odvetnik pa se po lastni odločitvi lahko tudi uvrsti na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti (tretji odstavek člena 5 ZOdv). Tako po ZKP kot po ZOdv odvetniški kandidati iz razloga nezadostnih praktičnih izkušenj ne morejo biti postavljeni za zagovornika po uradni dolžnosti v primerih obvezne obrambe. Domneva, da odvetnik, za razliko od odvetniškega kandidata, predstavlja v zadostni meri strokovno usposobljeno osebo, ki bo zmogla uresničevati temeljna pravna jamstva obdolženca v primerih njegove največje ranljivosti, je izpodbojna le v primerih, katere zajema določba četrtega odstavka člena 72 ZKP; ustrezen status osebe je ključno vodilo državi pri postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti, saj načeloma zagotavlja, da bodo obdolženčeve pravice v postopku ustrezno zaščitene. Možnost, da bi država v vsakem posamičnem primeru presojala strokovno usposobljenost osebe, ki morebiti nadomešča odvetnika, postavljenega za zagovornika po uradni dolžnosti, nedopustno širi vsebino določbe četrtega odstavka člena 72 ZKP in odpira prostor vsakokratnim interesom strank v postopku, ki z njegovim izidom ne bi bile (dovolj) zadovoljne.

6. Sodišču prve stopnje je sicer pritrditi, da so pravice in dolžnosti zagovornika, s katerim obdolženi vzpostavi pooblastilno razmerje, pretežno identične pravicam in dolžnostim zagovornika, ki ga obdolženemu postavi sodišče v primerih obvezne obrambe; zaključek je logičen, upoštevaje smisel določb o obvezni obrambi v primeru obdolženčeve največje izpostavljenosti. Sodišče prve stopnje pa je prezrlo, da se navedeni situaciji razlikujeta glede subjekta, ki izvorno izbere določenega odvetnika za zastopanje; v prvem primeru je to obdolženi sam (oziroma osebe iz tretjega odstavka člena 67 ZKP), v drugem pa država, kar nujno terja ugotovitev, da ima obdolženčevo soglasje za nadomeščanje odvetnika po odvetniškem kandidatu pomen le v primeru pooblastilnega razmerja. Okoliščina, da država v situaciji obvezne obrambe, s postavitvijo določenega odvetnika za zagovornika po uradni dolžnosti, prevzema odgovornost za zagotavljanje obdolženčevih pravnih jamstev v postopku, ustreznost obdolženčeve obrambe pa je v teh primerih iz razlogov, navedenih v točki 5 te odločbe, vezana na status odvetnika, pretehta težo in pomen tega, da v postopku zagovornik po pooblastilu in zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, opravljata praktično enako nalogo s ciljem delovati v korist obdolženca.

7. Iz razloga, ker prvostopenjsko sodišče izhaja iz zmotnega prepričanja, da je identičnost zagovornikovega delovanja v obeh situacijah obvezne obrambe, tisto dejstvo, ki obe situaciji izenačuje tudi glede možnosti substitucije odvetnika po odvetniškem kandidatu, ob čemer neutemeljeno zastopa tudi stališče, da edino razliko med njima predstavlja le subjekt plačila potrebnih izdatkov in nagrade odvetnika, zmotno utemeljuje svojo oceno o ustreznosti nadomeščanja odvetnika B. B. po odvetniški kandidatki, zaposleno v isti odvetniški pisarni, s sklicevanjem na enakost odgovornosti pooblaščenega in postavljenega zagovornika v razmerju do obdolženca.

8. Zaključek prvostopenjskega sodišča o ustreznosti obtoženčeve obrambe na glavni obravnavi je tudi v neposrednem nasprotju z določbami ZKP. Četrti odstavek 67. člena ZKP, ki določa možnost substitucije odvetnika po odvetniškem kandidatu, se določno nanaša le na pooblaščenega zagovornika; enake možnosti substitucije pa jasno ne omogoča peti odstavek člena 70 ZKP. Enako stališče zastopa tudi pravna teorija.¹ Do predmetne razlike v določbah ZKP se prvostopenjsko sodišče izrecno ni opredelilo, sklicevanje na določbo prvega odstavka člena 16 ZOdv pa pritožbenega sodišča ne prepriča, saj ne preseže zmotne prvostopenjske ugotovitve, da je identična vsebina odvetnikovega delovanja tako v primeru pooblastilnega razmerja kot v primeru postavitve po uradni dolžnosti ključna tudi za sklepanje na možnost nadomeščanja odvetnika po odvetniškem kandidatu. Nepojasnjeno s strani sodišča prve stopnje ostaja tudi vprašanje, zakaj se določba prvega odstavka člena 16 ZOdv ravno v zvezi z možnostjo substitucije sklicuje na zakonske meje; po stališču pritožbenega sodišča navedeno omejitev substitucije predstavlja določba petega odstavka člena 70 ZKP.

9. Kot neprepričljiva se izkaže tudi obrazložitev v točki 13 izpodbijane sodbe. Sodba VS RS I Ips 110/98, z dne 17. 6. 1998, se nanaša na situacijo, ki po dejanski plati z obravnavano ni primerljiva; nanaša se namreč na omejitve substitucije odvetnika, postavljenega za zagovornika po uradni dolžnosti, s strani drugega odvetnika. Enako sodišče druge stopnje ugotavlja tudi za citirani članek. Se pa pritožbeno sodišče za dodatno utemeljitev pravilnosti stališča, sprejetega v tej odločbi, sklicuje na odločitve, ki pritrjujejo tosmerni razlagi določb ZKP in ZOdv ter Ustave RS².

10. Sodišče prve stopnje je neupravičeno izenačilo situacijo, ko je v primerih obvezne obrambe zagovornik pooblaščen s strani obdolženega, s situacijo, ko je odvetnik postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti, in zmotno ugotovilo, da je bila substitucija odvetnika B. B. po odvetniški kandidatki v skladu z določbami ZKP o obvezni obrambi. Glede na to, da gre v predmetnih situacijah za bistveno različna nosilca odgovornosti za kvalitetno uresničevanje obdolženčevih pravnih jamstev v kazenskem postopku, tudi načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne podpira. Sodišče druge stopnje je zato ob preizkusu po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka člena 383 ZKP z zvezi s 3. točko prvega odstavka člena 371 ZKP) na podlagi pooblastila iz prvega odstavka člena 392 ZKP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču v fazo glavne obravnave, kjer sodelovanje postavljenega zagovornika ni (več) razvidno³; pritožbenih navedb glede na naravo ugotovljene kršitve sodišče druge stopnje ni presojalo.

11. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo zagotoviti, da bo zadoščeno določbam ZKP o obvezni obrambi, nato pa ponovno izvesti dokazni postopek in presoditi, ali so očitana (kazniva) dejanja obtožencu dokazana ali ne; za svoje dejanske in pravne zaključke bo moralo navesti prepričljive razloge.

-------------------------------
¹ Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 163, točka 10.
² Na primer sodba VS RS I Ips 416/2007, z dne 15. 11. 2007; sodba in sklep VSL III Kp 42221/2019, z dne 28. 1. 2020.
³ Spisovni podatki sicer izkazujejo, da postavljeni zagovornik ni zastopal obdolženca niti na narokih, razpisanih v fazi preiskave, niti na predobravnavnem naroku, v spis pa je vpogledovala odvetniška kandidatka.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep VI Kp 7342/2018
• VSL Sodba in sklep III Kp 42221/2019
• VSL Sklep II Kp 31236/2018