VSL Sklep VII Kp 877/2019

Jedro

Formalni preizkus je namenjen le ugotavljanju, ali je obtožni akt sestavljen v skladu z zakonom, ne preverja pa se, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje, zato se v sklopu formalnega preizkusa po 434. členu ZKP preverja zgolj, ali obtožni predlog vsebuje opis kaznivega dejanja, ne pa tudi, ali ta opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja. Preverjanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je namreč del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnega akta po 437. členu ZKP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trebnjem je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka člena 437 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka člena 277 ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke zoper obdolženca, ki naj bi storil kaznivo dejanje zalezovanja po prvem in drugem odstavku 134.a člena KZ-1C. Odločilo je, da je oškodovanka kot tožilka na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice.

2. Zoper sklep so se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve človekovih pravic pritožili pooblaščenci oškodovanke kot tožilke. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in, smiselno, zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženca, odvetnica mag. A. A. iz G., s predlogom, da naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v točki 3 izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da opis dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zalezovanja po 134.a členu KZ-1C, v nadaljevanju sklepa (zlasti v točki 5 in 6) pa je svoje stališče tudi dodatno, konkretno in izčrpno obrazložilo; pritožbeno sodišče se, v izogib ponavljanju, tej obrazložitvi v celoti pridružuje. Trditev pritožnikov, da že jezikovna razlaga pojma zalezovanja omogoča zadostno vsebinsko konkretizacijo očitanega zakonskega znaka, se zato izkaže za zmotno.

6. Pritožniki tudi neutemeljeno trdijo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče obtožni predlog vrniti oškodovanki kot tožilki v popravo, saj si napačno razlagajo relevantne določbe kazenskega postopka, zlasti 269., 270., 434. in 435. člen ZKP.

7. Kakor pravilno povzema odgovor na pritožbo, formalni preizkus obtožnega akta, ob katerem je predvideno vračanje v popravo, obsega zgolj vprašanje, ali je obtožni akt sestavljen skladno s prvim odstavkom 434. člena ZKP; pa tudi, ali je sodišče stvarno in krajevno pristojno (prvi odstavek člena 436 ZKP), ter ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon (3. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), ali okoliščine iz drugega odstavka 277. člena ZKP (prvi odstavek člena 437 ZKP). Formalni preizkus je torej namenjen le ugotavljanju, ali je obtožni akt sestavljen v skladu z zakonom, ne preverja pa se, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, po opisu kaznivo dejanje.¹ V smislu prvega odstavka 434. člena ZKP se tako v sklopu formalnega preizkusa preverja zgolj, ali obtožni predlog vsebuje opis kaznivega dejanja,² ne pa tudi, ali ta opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja.

8. Preverjanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je namreč del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnega akta po 437. členu ZKP, ter predstavlja iskanje odgovora na vprašanje, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) – torej, ali opis vsebuje vse zakonske znake kakšnega kaznivega dejanja –, pa tudi vprašanji, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost (2. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), in ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP).³

9. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje odgovoru na pritožbo, da bi, če bi prvostopenjsko sodišče vrnilo obtožni akt v popravo zaradi odsotne konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, s tem prekoračilo svoja pooblastila in zaobšlo načelo delitve procesnih funkcij v kazenskem postopku ter načelo enakopravnosti strank – to velja ne glede na to, ali v vlogi tožilca nastopa državni tožilec ali oškodovanec.⁴

10. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo razlogov, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ker oškodovanka kot tožilka s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče, skladno z drugim odstavkom 96. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP ter na podlagi tar. št. 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v plačilo naložilo 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 604.
² Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 939.
³ Dr. Dežman Z., Erbežnik A., Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 817.
⁴ Tako tudi sklep VSL II Kp 10210/2016, z dne 14. 6. 2017; sklep VSL VII Kp 32903/2014, z dne 7. 4. 2016; sklep VSC II Kp 23067/2017, z dne 17. 4. 2018; sklep VSC II Kp 10311/2016, z dne 30. 5. 2017; idr.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 354/2020
• VSM Sklep IV Kp 60271/2018
• VSM Sklep IV Kp 38363/2017