VSL Sodba VI Kp 60738/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko teže poškodb oškodovanca ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine, saj v primeru, da je zakonodajalec kakšno okoliščino že upošteval kot zakonski znak kaznivega dejanja, sodišče take okoliščine ne sme upoštevati kot obteževalne, razen, če to opravičuje večja intenzivnost take okoliščine. Pravilno je ravnalo tudi, ko teže kršitve drugega odstavka 58. člena ZPrCP ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine. Tako kot nastanek hude telesne poškodbe, tudi kršitev pravila cestnega prometa pomeni izpolnjenost zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja in omenjenega dejstva ni dopustno še dodatno upoštevati oz. vrednotiti kot obteževalne okoliščine. Prekršeno pravilo cestnega prometa, neodvisno od predpisane globe, pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni takšne intenzitete, da bi kršitev pomenila znatno večjo težo kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo VI K 60738/2019 z dne 27. 1. 2020 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1 in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno z ustrezno sodno takso.

2. Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila okrajna državna tožilka, in sicer zaradi odločbe o kazenski sankciji, po četrti točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženemu v okviru pogojne obsodbe določi kazen šestih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženega. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Po preučitvi pritožbe, izpodbijane sodbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica poudarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine obravnavanega primera in tako dolžini zaporne kazni in preizkusne dobe, ki ju je določilo sodišče prve stopnje v okviru pogojne obsodbe, ne odražata ustrezno teže kaznivega dejanja.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni primerno ovrednotilo teže poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko teže poškodb oškodovanca ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine, saj v primeru, da je zakonodajalec kakšno okoliščino že upošteval kot zakonski znak kaznivega dejanja, sodišče take okoliščine ne sme upoštevati kot obteževalne, razen, če to opravičuje večja intenzivnost take okoliščine.¹ Huda telesna poškodba je kot zakonski znak že zajeta v prvem odstavku 323. člena KZ-1. Poškodbe oškodovanca, kot izhajajo iz izreka izpodbijanje sodbe in kot jih navaja tudi pritožnica, obsegajo zlom dist. falange sredinca desne roke, pretres možganov, udarnino in odrgnino obraza, udarnino hrbta, zlom vratu kake druge dlančnice, zlom spodnjega dela nadlahtnice in obeh kondilov, zaradi katerih bi lahko bilo njegovo življenje v nevarnosti, bil pa je tudi začasno nezmožen za vsakršno delo. Opisane poškodbe in posledice ustrezajo zakonskim znakom kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in torej niso večje intenzitete, da bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo kot obteževalne. Na dejstvo, da poškodbe oškodovanca niso bile takšne intenzitete, kot to pravilno izpostavlja zagovornik obdolženega v odgovoru na pritožbo, pa kaže tudi odločitev okrajne državne tožilke, da je na pripravljalnem naroku modificirala obtožni predlog in iz opisa kaznivega dejanja izpustila besedno zvezo »in je za vselej skažen«. Na podlagi slednjega je mogoče zaključiti, da zaradi poškodb oškodovanec ni utrpel trajnih posledic in torej niso bile take intenzitete, da bi jih sodišče upoštevalo kot obteževalno okoliščino.

7. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ocenilo teže kaznivega dejanja, ker je treba kršitev pravila iz drugega odstavka 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) oceniti kot težjo, saj zakon za to kršitev predpisuje globo 250,00 EUR in tri kazenske točke. Tudi v zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teže kršenega predpisa ZPrCP ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine. Tako kot nastanek hude telesne poškodbe, tudi kršitev pravila cestnega prometa pomeni izpolnjenost zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja in omenjenega dejstva ni dopustno še dodatno upoštevati oz. vrednotiti kot obteževalne okoliščine. V prid neupoštevanju obravnavane kršitve pravila cestnega prometa kot obteževalne okoliščine pa govori tudi dejstvo, da je obdolženi prekršil zgolj eno in ne več pravil cestnega prometa. Prekršeno pravilo cestnega prometa, neodvisno od predpisane globe, pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni takšne intenzitete, da bi kršitev pomenila znatno večjo težo kaznivega dejanja.

8. Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da bi obdolženi glede na dolgoletne vozniške izkušnje moral biti pri tovrstnih manevrih (zavijanje levo čez nasprotni vozni pas) še posebej pozoren in tako trenutne slabe pozornosti ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine. Kljub temu je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da obdolženi kot dolgoletni voznik nikoli ni bil kaznovan za prekršek (prav tako ni bil obsojen za kaznivo dejanje), okoliščina trenutne slabe pozornosti pa po oceni pritožbenega sodišča nima take teže, da bi jo morali vrednotiti kot obteževalno.

9. Glede na vse navedeno in glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja, olajševalne okoliščine neobsojenosti obdolženega za kazniva dejanja, nekaznovanosti za prekrške v daljšem časovnem obdobju in obdolženčevo priznanje krivde, obteževalnih okoliščin pa ni bilo najti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena kazen in dolžina preizkusne dobe, kot jo je v okviru pogojne obsodbe določilo sodišče prve stopnje, primerna in pravična. Pritožbo okrajne državne tožilke je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj pri preizkusu slednje, pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP).

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

-------------------------------
¹ L. Bavcon et al., Kazensko pravo, Splošni del (šesta izdaja), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 398.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VI Kp 39232/2022
• VSM sodba II Kp 59153/2012
• VSC Sodba II Kp 3/2010