<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 222/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:CST.222.2020
Evidenčna številka:VSL00035481
Datum odločbe:01.07.2020
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko (preds.), Maja Jurak (poroč.), mag. Valerija Jelen Kosi
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - STEČAJNO PRAVO
Institut:sklep o začetku postopka osebnega stečaja - pobot terjatev - izvenpravdni pobot - materialne avtorske pravice - prenos materialnih avtorskih pravic - avtorsko delo - odplačnost - licenčnina - nadomestilo - uničenje avtorskega dela - odstop terjatve v izterjavo - obstoj terjatve

Jedro

Avtorsko delo kot stvaritev je nematerialna dobrina oziroma netelesni proizvod. Avtorsko delo sicer lahko postane blago na trgu, vendar pa to ni element, brez katerega avtorsko delo ne bi moglo obstajati. Z uničenjem sredstev za izdelavo navedenega pohištva zato tudi niso prenehala izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) dolžnice oziroma (po prenosu le-teh na podlagi licenčnih pogodb) D. d. o. o. na samem avtorskem delu.

Upniku je bilo z uničenjem sredstev za izdelavo pohištva preprečeno, da bi avtorsko delo dolžnice še naprej reproduciral v telesni obliki, ni pa zaradi tega prenehalo obstajati avtorsko delo dolžnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnico, imenovalo upravitelja ter zavrnilo predlog upnika za povrnitev stroškov za začetek postopka osebnega stečaja.

2. Zoper navedeni sklep je vložila pritožbo stečajna dolžnica. V pritožbi smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in postopek osebnega stečaja ustavi.

3. V odgovoru na pritožbo upnik S. d. o. o navaja, da je pritožba prepozna, sicer pa meni, da ni utemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne.

4. Pritožba je pravočasna, ni pa utemeljena.

5. V konkretni zadevi je bil sklep o začetku postopka osebnega stečaja z dne 11. 3. 2020 dolžnici vročen dne 27. 3. 2020, zato je za začetek teka pritožbenega roka treba vzeti prvi naslednji dan. Pritožbeni rok nato ni tekel v času od 30. 3. 2020 do 5.5 2020.1 Pritožbeni rok bi se torej iztekel dne 17. 5. 2020. Ker pa je bil ta dan nedelja, se je pritožbeni rok iztekel s pretekom prvega prihodnjega delovnika, to je dne 18. 5. 2020 (četrti odstavek 111. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Dolžnica, ki je vložila pritožbo s priporočeno pošto dne 18. 5. 2020, jo je torej vložila pravočasno.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnico. Ugotovilo je, da iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1745/2017 z dne 22. 11. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. I P 60/2015 z dne 28. 3. 2017 izhaja pravnomočno ugotovljena terjatev upnika do dolžnice iz naslova glavnice v višini 47.470,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 4. 2015 dalje do plačila ter iz naslova pravdnih stroškov 2.847,92 EUR in pritožbenih stroškov 1.178,98 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je dolžnica avtorica pohištva ... ter da je svoje pravice iz naslova materialnih avtorskih pravic s pogodbo z dne 15. 5. 2012 prenesla na družbo M. d. o. o. (sedaj D. d. o. o.). Nadalje je ugotovilo, da je bilo s sodno poravnavo, ki so jo upnik, dolžnica in družba M. d. o. o. sklenili dne 18. 5. 2015 v zadevi II P 1558/2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, dogovorjeno, da družba M. d. o. o. prenaša upniku materialne avtorske pravice v dogovorjenem obsegu na programu ... za čas do 1. 3. 2018, upnik pa se je za prenos pravic zavezal družbi M. d. o. o. plačevati licenčnino. Glede upničinega ugovora, da je bila dolžnikova terjatev pobotana z upničino terjatvijo po sodni poravnavi, je sodišče prve stopnje zato sklenilo, da terjatev upnika do dolžnice ter morebitna terjatev družbe D. d. o. o. do upnika nista vzajemni in ju ni mogoče pobotati. Nadalje je ugotovilo, da je dolžnica potrošnica, da je nezaposlena in da nima nobenih prejemkov ter da več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo upnikove obveznosti, zaradi česar je podana njena trajnejša nelikvidnost in posledično tudi njena insolventnost.

7. Dolžnica v pritožbi napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na družbo M. d. o. o. (trajno) prenesla materialne avtorske pravice na pohištvu ... V pritožbi opozarja na to, da je bila tudi sama stranka v postopku opr. št. II P 1558/2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, s čimer pa te ugotovitve ni uspela omajati. Iz zapisa sodne poravnave z dne 18. 5. 2015 v zadevi pod opr. št. II P 1558/2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (nadalje: sodna poravnava) namreč izhaja ugotovitev, da je dolžnica „vse svoje pravice iz naslova materialnih avtorskih prenesla na družbo M. d. o. o.“ (tretja alineja I. točke sodne poravnave). Iz zapisa sodne poravnave tudi izhaja, da se je družba S. d. o. o. družbi M. d. o. o. zavezala za (nadaljnji) prenos materialnih avtorskih pravic plačevati licenčnino (II. in III. točko sodne poravnave). Ne gre torej za izključitev dolžnice kot stranke iz pravdnega postopka oziroma iz sodne poravnave, temveč za to, da dolžnica po sodni poravnavi ni navedena kot upnica glede obveznosti plačevanja licenčnine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je družba S. d. o. o. licenčnino za prenos materialnih avtorskih pravic zavezala plačevati družbi M. d. o. o., ne pa dolžnici M. A.

8. Po presoji pritožbenega sodišča dolžnica tudi ni uspela izkazati svoje trditve, da se je S. d. o. o. s sodno poravnavo zavezal licenčnino plačevati družbi „M. d. o. o. za dolžnico.“ Dolžnica namreč ni z ničemer izkazala, da bi bil prenos materialnih avtorskih pravic na družbo M. d. o. o. dogovorjen za račun dolžnice. Taka trditev je tudi v nasprotju z dolžničinimi nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, po katerih se ji je družba M. d. o. o. zavezala plačevati nadomestilo za prenos materialnih avtorskih pravic.2 Dolžnica torej neutemeljeno enači licenčnino, ki jo je bil S. d. o. o. za prenos materialnih avtorskih pravic dolžan plačevati družbi M. d. o. o. ter nadomestilo, ki se ga je družba M. d. o. o. zavezala plačevati dolžnici.

9. Pritožbena navedba dolžnice, da se je S. d. o. o. s sodno poravnavo zavezal, da bo skupaj z M. d. o. o. ter M. A. (dolžnico) izdelal popis na zaloge na dan 1. 2. 2018 in da se bodo dogovorili glede pogojev za odprodajo zaloge, na presojo sodišča prav tako ne more uspešno vplivati. Zaveza S. d. o. o. glede izdelave popisa zaloge pohištva namreč ne ustvarja denarne obveznosti, zato dolžnica do upnika iz tega naslova nima denarne terjatve, ki bi jo lahko uveljavljala v pobot. Denarna terjatev dolžnice do upnika prav tako ne izhaja iz nadaljnje zaveze upnika po sodni poravnavi, da bodo stranke „pisno uskladile pogoje za odprodajo še obstoječih zalog.“ Zaveza iz sodne poravnave, da se bodo stranke dogovorile glede pogojev za odprodajo zaloge in višino nadomestila, ni izvršljiva, saj iz nje ne izhaja določena ali določljiva obveznost družbe S. d. o. o.

10. Dolžnica v pritožbi nadalje navaja, da je bilo avtorsko delo pohištvo ... dne 3. 10. 2018 v izvršilnem postopku (po sklepu opr. št. 0239 I 85/2018 z dne 16. 8. 2018 Okrajnega sodišča v Sevnici) v celoti uničeno in ga ni možno več izkoriščati, proizvajati na novo. Iz navedb dolžnice ter predloženih listin, to je zapisnika o izvršitvi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. I 85/2018, izhaja, da so bili 3. 10. 2018 uničeni vsi originali in kopije risb, skic, načrtov, shem, delavniški načrti, tehnična dokumentacija, orodje in druga sredstva za izdelavo proizvodov ter vse komercialno in promocijsko gradivo, kot tudi grafične priprave tega gradiva za tisk, ki se nanaša na program ... Na podlagi te ugotovitve je torej mogoče skleniti, da je bilo upniku z uničenjem sredstev in načrtov za izdelavo pohištva onemogočeno, da bi pohištvo še naprej proizvajal. Upniku je bilo torej z uničenjem sredstev za izdelavo pohištva preprečeno, da bi avtorsko delo dolžnice še naprej reproduciral v telesni obliki, ni pa zaradi tega prenehalo obstajati avtorsko delo dolžnice. Avtorsko delo kot stvaritev je namreč nematerialna dobrina oziroma netelesni proizvod. Avtorsko delo sicer lahko postane blago na trgu, vendar pa to ni element, brez katerega avtorsko delo ne bi moglo obstajati.3 Z uničenjem sredstev za izdelavo navedenega pohištva zato tudi niso prenehala izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice)4 dolžnice oziroma (po prenosu le-teh na podlagi licenčnih pogodb) D. d. o. o. na samem avtorskem delu. Prav tako ne drži dolžničina trditev, da je pogodba o licenci (pogodba o prenosu materialnih avtorskih pravic iz dolžnice na D. d. o. o.) z uničenjem pohištva ... (pravilno: z uničenjem orodja in načrtov za izdelavo pohištva) postala nična, saj takšna posledica iz zakonskih določb ne izhaja.

11. Kot je bilo že navedeno, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je dolžnica pravice iz naslova materialnih avtorskih pravic s pogodbo z dne 15. 5. 2012 prenesla na družbo M. d. o. o. Dolžnica zmotno meni, da materialne avtorske pravice niso prešle na to družbo zato, ker niso bile nikoli odkupljene, saj ni nujno, da je vsak prenos materialnih avtorskih pravic odplačen.5 Sicer pa je bil v konkretnem primeru dogovorjen odplačen prenos, saj se je, kot navaja dolžnica sama, družba M. d. o. o. dolžnici zavezala za prenos plačevati nadomestilo.

12. Dolžnica želi s pritožbo omajati ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na družbo M. d. o. o. trajno prenesla svoje materialne avtorske pravice. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da bi bil prenos dogovorjen zgolj za določen čas oziroma da bi se pogodba o licenci obnavljala letno. Prav tako v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila pogodb o licenci (iz leta 2012, 2015 in 2017), čeprav je bilo na njej trditveno in dokazno breme za dokazovanje te trditve. Dolžnica za nove pritožbene navedbe ter v pritožbi predložena nova dokazila tudi ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih tudi pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Dolžnica v pritožbi nadalje navaja, da naj bi sodišče prve stopnje sklep o prenosu materialnih avtorskih pravic na družbo D. d. o. o. - v stečaju (stečajna zadevi opr. št. St 000/2019) oprlo na krivo izpovedbo stečajnega upravitelja te družbe. Dolžnica pojasnjuje, da neopredmetena sredstva v bilanci družbe D. d. o. o. ne predstavljajo materialnih avtorskih pravice na pohištvu ... (temveč na drugem avtorskem delu dolžnice). Vendar pa se tudi te pritožbene navedbe dolžnice nanašajo na vprašanje, ali je bil prenos materialnih avtorskih pravic na družbo M. d. o. o. oziroma D. d. o. o. dogovorjen za določen ali za nedoločen čas. Po presoji pritožbenega sodišča pa se izkaže, da vprašanje, ali naj bi bil prenos pravic na družbo M. d. o. o. dogovorjen za nedoločen čas ali naj bi se podaljševal letno, za odločitev v tem postopku niti ni bistvenega pomena. Dolžnica namreč ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil prenos pravic na družbo M. d. o. o. dogovorjen za čas od leta 2012 do konca leta 2018. Ta ugotovitev pa je za odločitev bistvenega pomena, saj je to čas, v katerem naj bi nastale terjatve, ki jih je dolžnica uveljavljala v pobot.

14. Dolžnica v pritožbi navaja, da je bilo s pogodbo o licenci z dne 1. 1. 2015 in z dne 18. 10. 2017 dogovorjeno, da bodo v primeru stečaja oziroma likvidacije družbe M. d. o. o. pripadle vse materialne avtorske pravice iz teh pogodb avtorici, to je dolžnici. Tudi ta trditev dolžnice v pritožbi predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Pritožbeno sodišče zato zgolj na splošno pojasnjuje, da bi v primeru prenehanja družbe, materialne avtorske pravice od tedaj dalje pripadale izključno avtorici. Navedeno pa ne bi veljalo za nazaj, torej za terjatve, ki naj bi nastale v času do začetka stečajnega oziroma likvidacijskega postopka družbe.

15. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo tudi do Sporazuma med dolžnico in družbo D. d. o. o. z dne 15. 4. 2019 (nadalje: Sporazum), s katerim je bilo dogovorjeno, da lahko M. A. samostojno ter na svoje stroške, prepreči dolžniku kršitev avtorskih pravic in izterja neplačano nadomestilo za izkoriščanje predmetnih avtorskih pravic od 1. 3. 2018 dalje. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da iz navedenega Sporazuma ne izhaja dogovor o prenosu terjatve, temveč naj bi se stranki dogovorili zgolj za pooblastilo dolžnice, da v imenu in za račun družbe D. d. o. o. od družbe S. d. o. o. izterja neplačano licenčnino. Iz takšnega zapisa bi sicer, po presoji pritožbenega sodišča, lahko izhajal tudi dogovor o odstopu terjatve v izterjavo (drugi odstavek pr. člena Obligacijskega zakonika; OZ), vendar pa iz razlogov navedenih v nadaljevanju, tudi to na odločitev sodišča ne more uspešno vplivati, saj dolžnica v tem postopku ni uspela izkazati obstoja terjatve, ki jo je uveljavljala v (izvenpravdni) pobot z nasproti stoječo upnikovo terjatvijo.

16. Dolžnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da upnik za prenos materialnih avtorskih pravic na avtorskem delu dolžnice po 1. 3. 2018 z dolžnico (oziroma družbo D. d. o. o.) ni sklenil dogovora, kljub temu pa je nadaljeval s prodajo pohištva ... Upnik naj bi ji bil zato dolžan plačati nadomestilo za nezakonito prodajo zaloge v obdobju od 1. 3. 2018 do 14. 9. 2018 v znesku 20.476,76 EUR, za prodajo zaloge z dne 14. 9. 2018 pa nadomestilo v znesku 25.000,00 EUR (skupaj 45.476,76 EUR). Prav tako trdi, da naj bi dolžnik kršil dogovor med strankami po sodni poravnavi, saj naj bi proizvajal več pohištva (na zalogo) kot mu je to dopuščal dogovor, o višjem znesku prodanega blaga pa dolžnici oziroma družbi D. d. o. o. ni poročal, niti ni zanj plačal licenčnine. Dolžnica naj bi imela zato do upnika še terjatev iz naslova premalo plačane licenčnine za čas po sodni poravnavi (od 1. 3. 2015 do 1.2. 2018) v znesku 44.339,22 EUR, vse skupaj torej v znesku 89.815,98 EUR.

17. Po presoji pritožbenega sodišča dolžnica zmotno navaja, da ima pravnomočno terjatev, ki izhaja iz sodne poravnave. Iz dogovora o plačilu licenčnine, kot izhaja iz III. točke sodne poravnave, ne izhaja niti določena niti objektivno določljiva terjatev. V tem delu je bilo dogovorjeno plačilo bodoče terjatve, ki v času sklepanja sodne poravnave še ni niti nastala, zato njen obseg ni bil določen, temveč bi ga bilo šele treba ugotoviti. Prav tako tudi ni izvršljiva zaveza iz VI. točke sodne poravnave, da se bodo stranke za čas po 1. 3. 2018 dogovorile glede pogojev za odprodajo zaloge in višino nadomestila.

18. V zvezi s terjatvami, uveljavljenimi v pobot, nadalje iz navedb dolžnice izhaja, da je imel upnik ob popisu z dne 1. 2. 2018 zalogo pohištva ... v znesku 337.666,00 EUR, po popisu z dne 14. 9. 2018 pa (le) še zalogo v znesku 182.539,00 EUR (oboje ovrednoteno po veljavnem maloprodajnem ceniku), iz česar je dolžnica izračunala razliko med ocenjenima vrednostnima zaloge v znesku 155.117,00 EUR. Razlika med višino zaloge na dan 1. 2. 2018 in višino zaloge na dan 14. 9. 2018 (ki jo je dolžnica dokazovala s predloženima zapisnikoma ter cenikom družbe S. d. o. o.) kaže na to, da je dolžnik tudi po 1. 2. 2018 pohištvo prodajal, čeprav zato ni plačal licenčnine oziroma ni imel sklenjenega dogovora o prenosu materialnih avtorskih pravic. Glede na pričakovani dohodek od prodaje (80 % cene po maloprodajnem ceniku) ter ob upoštevanju običajnega odstotka nadomestila po ceniku (5,5 %), povečano za civilno kazen (v višini 200 %), je dolžnica obračunala terjatev (iz naslova civilne kazni po 168. členu ZASP) v znesku 20.476,76 EUR. Upnik je navedbam dolžnice o prodaji in obračunu zgolj pavšalno ugovarjal, čeprav se je trditveno in dokazno breme v zvezi s prodajo v tem obdobju (od 1. 2. 2018 do 14. 9. 2018) prevalilo nanj.

19. Dolžnica nadalje zatrjuje, da naj bi upnik tudi blago v vrednosti 182.539,00 EUR (po zapisniku z dne 14. 9. 2020) večinoma prodal, vendar pa trditev o tem, da naj bi bila zaloga z dne 14. 9. 2018 pretežno prodana ter da ji upnik iz tega naslova dolguje nadomestilo v znesku 25.000,00 EUR, ni konkretizirala. Dolžnica je namreč zgolj navajala, da naj bi bila „po informacijah, ki jih ima dolžnica“ zaloga, ki je bila dne 14. 9. 2018 še na skladišču, pretežno že prodana. Upnik je trditvam dolžnice nasprotoval in navajal, da gre za staro zalogo, ki ni vredna več kot 10.000,00 EUR in je še vedno na njegovem sedežu. Pojasnil je, da zaloge ni mogoče prodati, ker pohištvo ni več tržno aktualno ter ga tudi ni več mogoče dokompletirati, saj je bilo 3. 10. 2018 v izvršilnem postopku uničeno orodje za izdelavo pohištva (točka 10. te obrazložitve). Trditveno in dokazno breme za dokazovanje obstoja in višine te terjatve do upnika je na dolžnici. Dolžnica pa svojih trditev v zvezi z obstojem terjatve v višini 25.000,00 EUR, po presoji pritožbenega sodišča, ni ustrezno konkretizirala niti z ničemer dokazovala.

20. Enako velja za terjatev iz naslova premalo plačane licenčnine za čas od 1. 3. 2015 do 1. 2. 2018. Dolžnica je na to, da naj bi upnik prikazoval neresnične podatke o prometu v tem obdobju sklepala glede na prodajo pohištva v letu 2018, vendar pa gre zgolj za sum dolžnice in njeno domnevo, da naj bi bila prodaja večja. Upnik je tej trditvi ugovarjal in navajal, da je o prodaji v tem obdobju dolžnici korektno poročal in plačeval licenčnino. Svoje trditve o višji prodaji dolžnica ni z ničemer konkretizirala, niti ni glede te terjatve predlagala izvedbe kakršnihkoli dokazov, zato tudi v zvezi s to terjatvijo dolžnica svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu, po presoji pritožbenega sodišča, ni zadostila.

21. Dolžnica se nadalje neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi upnik njeno terjatev priznaval, saj je v izvršilnem postopku predlagal nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve, ki jo ima dolžnica do svojega dolžnika D. d. o. o. Upnik je v tem stečajnem postopku obstoj dolžničine terjatve izrecno prerekal. Na podlagi upnikovega postopanja v drugem postopku zato ni mogoče skleniti, da bi bila terjatev priznana.

22. Tako se izkaže, da bi tudi ob upoštevanju terjatve iz naslova prodaje zalog v času od 1. 2. 2018 do 14. 9. 2018 v višini in po izračunu, ki ga je podala dolžnica, terjatev dolžnice do upnika znašala zgolj 20.476,76 EUR, drugih terjatev pa dolžnica ni uspela izkazati. Upnik je svojo terjatev do dolžnice uveljavljal na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1745/2017 z dne 22. 11. 2017. Višina upnikove terjatve do dolžnice, ki izhaja iz pravnomočnega izvršilnega naslova s pravdnimi in pritožbenimi stroški ter obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas do 14. 9. 2018 (na dan ko so po trditvah dolžnice nastopili pogoji za pobot), bi znašala 64.636,27 EUR. Ob upoštevanju pobota s terjatvijo dolžnice iz naslova civilne kazni bi imel tako upnik do dolžnice še vedno terjatev v višini 44.159,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2018 dalje. Upnikova terjatev do dolžnice torej tudi ob upoštevanju pobota ne bi prenehala, temveč bi se zgolj zmanjšala na navedeni znesek.

23. Posledično pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upnik za vložitev predloga procesno legitimiran ter da je izkazana insolventnost dolžnice. Dolžnica namreč ni navajala, da bi imela kakršnokoli premoženje, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je nezaposlena in nima prejemkov.

24. Prav tako pa ne drži dolžničina navedba v pritožbi, da je obveznost do upnika njena edina neporavnana obveznost. Kot je upnik (neprerekano) navajal v predlogu za začetek stečajnega postopka, dolžnica upnikove terjatve, ki izvira iz pravnomočnega izvršilnega naslova iz leta 2017 ni poravnala, pač pa naj bi, na drugi strani, odplačevala dolg, ki ga ima do leasingojemalca za leasing novejšega vozila. Upnik je navajal tudi, da v izvršilnem postopku ni bil uspešen, saj dolžnica nima nobenega (rubljivega) premoženja. Z začetkom stečajnega postopka bo tako doseženo enako obravnavanje upnikov.

25. Pritožbene navedbe so torej, glede na vse navedeno, neutemeljene. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

26. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Upnik z odgovorom na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni prispeval, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo kot potrebnih za odločitev (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) in jih je dolžan nositi upnik sam.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------

1 Predsednik Vrhovnega sodišča je z Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dne 30. 3. 2020 določil, da se tudi postopki zaradi insolventnosti štejejo za nenujne zadeve. Zato so 30. 3. 2020 nastopile pravne posledice iz 83.a člena ZS, kar pomeni, da po 30. 3. 2020 v insolvenčnih zadevah niso tekli procesni roki. Z Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dne 4. 5. 2020, so znova postali nujni vsi postopki zaradi insolventnosti, ki so bili začeti do 30. 3. 2020, kar pomeni, da se je od 5. 5. 2020 dalje nadaljeval tek procesnih rokov v teh zadevah.

2 V konkretnem primeru dolžnica trdi, da je bilo s pogodbo o licenci dogovorjeno, da ji bo družba M. d. o. o. glede na ustvarjeni dohodek za prenos materialne avtorske pravice plačevala nadomestilo. Iz navedenega torej izhaja, da je posle s tretjimi (z upnikom) družba M. d. o. o. sklepala v svojem imenu in za svoj račun, ne za račun dolžnice.

3 Primerjaj dr. Miha Trampuž in drugi, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, stran 34.

4 Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela (prvi odstavek 21. člena ZASP).

5 Primerjaj dr. Miha Trampuž in drugi, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 1997, stran 88.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 111, 111/4
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 21, 21/1, 168
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 425, 425/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.09.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5OTU2