VSL Sodba I Cp 169/2020

Jedro

Čeprav ni dvoma, da je zavarovalnica v tem pogodbenem razmerju močnejša stranka, ki diktira splošne pogoje, na katere zavarovanec ne more vplivati (»vzemi ali pusti«), pa je tako ravnanje načeloma dopustno in v skladu z načeloma prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in tudi svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dejansko stanje in odločitev sodišča prve stopnje:

1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v veliki meri ni sporno (sporna je pravna razlaga dejstev) in je v bistvenem naslednje: Tožnica je z osebnim avtom vozila po regionalni cesti T. – Z. in pri kraju B. zapeljala v vodo, ki je zaradi izjemno močnega neurja stala na cesti. Pri tem je voda vdrla v avtomobilski motor in ga pokvarila. Predmet pravde je kasko zavarovalnina za to škodo. Tožnica pozna cesto, po njej vozi po lastnih navedbah že 20 let in na spornem mestu še nikoli ni stala voda. Kritičnega dne so bile vremenske razmere izjemne, mediji so poročali o padavinah, kakršne se pojavljajo »na sto let.« Poplavljeni del cestišča je bil za ovinkom, bila je noč (vendar je bila cesta osvetljena), cestnih zapor ali drugih oznak, ki bi opozarjale na nevarnost, ni bilo. Pred tožnico je nek drug avto (v nasprotni smeri) uspel prevoziti poplavljeni del brez incidenta.

2. Toženka je ugovarjala, da je primer izvzet iz zavarovalnega kritja. Relevantna določba splošnih pogojev (PG-ERG_AZ/3, priloga A3) je 5. točka (naravne nesreče) 15. člena, ki v prvem odstavku našteva, katere naravne nesreče krije zavarovanje (vihar, plazovi, toča, potres, poplava, hudourniška in visoka voda). V 4. odstavku pa je izrecno določeno, da zavarovanje ne krije škode, ki nastane: (1) na vozilu v času, ko je v potočnem ali rečnem koritu (tudi suhem); (2) zaradi vožnje po poplavljenem območju ali v primeru, da voznik vozi nasproti stihijskemu delovanju voda; (3) zaradi vode, ki med vožnjo vdre v izgorevalni prostor motorja vozila.

3. Sodišče prve stopnje je ugovoru izključitve zavarovalnega kritja sledilo in zahtevek zavrnilo.

Pritožbeni postopek:

4. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in med drugim navaja, da je bistvena za odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka ugotovitev, da je vozila po stoječi vodi. Izvedenec je pojasnil, da je do poškodb motorja prišlo že med ustavljanjem, da je potrebna količina vode za povzročitev poškodb, kot so nastale na motorju avtomobila tožnice, zelo majhna in da voda hipoma povzroči trajno mehansko okvaro, zato ni mogoče, da bi tožnica s pokvarjenim motorjem pospeševala. Škoda ne izvira iz sfere ravnanja tožnice, njenega voljnega upravljanja z vozilom (vozilo je zaustavila takoj, ko je lahko), ampak izvira iz višje sile, nenadne in absolutno nepričakovane poplave na cestišču. Stoječa voda na cestišču je bila povsem nepričakovana, tožnica pa je ravnala z najvišjo možno skrbnostjo. Tudi sodišče je glede okoliščin pri tožnici v razlogovanjih sodbe uporabilo besedo »smola«, ki dejansko pomeni »naključje, okoliščine, ki vplivajo na neugoden izid.« Kršitve pogodbe niso jasno opredeljene, prav tako ni opredeljeno zahtevano ali prepovedano ravnanje v določenih situacijah, tako da presoja skrbnosti tožnice ni mogoča oziroma je prepuščena arbitrarnosti pogodbene stranke, ki je splošne pogoje pripravila. Nična so določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu pogodbe ali dobrim poslovnim običajem, sodišče pa lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo.

5. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča:

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tako stranki kot sodišče prve stopnje so se v okviru navedb in dokaznega postopka največ ukvarjali s prvim zatrjevanim izključitvenim razlogom (druga alineja), da naj bi tožnica »vozila po poplavljenem območju.« Med drugim je bilo sporno, ali je tožnica, ko je zapeljala v poplavno vodo na cestišču, še kaj pritiskala na plin (kar naj bi pomenilo, da je »vozila po poplavljenem območju«) ali pa je avto ustavila takoj, ko je zapeljala v vodo; nadalje, ali je lahko predvidela (globljo, neprevozno oz. težko prevozno) vodo na cesti, s kakšno hitrostjo je vozila (prilagojeno ali neprilagojeno) itd. Pri tem je imelo sodišče prve stopnje na voljo razmeroma redko neposredno spoznavno možnost, saj je bil škodni dogodek posnet in objavljen na televizijskih poročilih.¹

8. Sodišče prve stopnje je opiraje se na mnenje izvedenca avtomobilske stroke S. Š. ugotovilo, da je do vdora vode v motor in s tem poškodbe vozila prišlo praktično takoj po tem, ko je tožnica zapeljala v vodo. Na podlagi te ugotovitve (ki jo sprejema kot pravilno in korektno obrazloženo) pritožbeno sodišče zaključuje, da bi okvara nastala tudi v primeru, če bi tožnica takoj po naletu v vodo ustavila oz. ne bi skušala prevoziti vode. Glede na navedeno morebitna tožničina nadaljnja »vožnja« po poplavljenem cestišču niti ni relevantna. Zato so nerelevantne tudi vse obsežne pritožbene navedbe, ki skušajo dokazati, da tožnica ni »vozila« po poplavljenem območju, da vode na cesti ni mogla pričakovati, da je ravnala z ustrezno skrbnostjo, da je šlo za naključje oziroma višjo silo itd.

9. Vendar sodišče prve stopnje kot razlog za izključitev zavarovalnega kritja navaja tudi 3. alinejo 4. odstavka 5. točke drugega odstavka 15. člena Splošnih pogojev (na katero se je toženka sklicevala že v odgovoru na tožbo), ki se glasi: »Zavarovanje ne krije škode, ki nastane […] zaradi vode, ki med vožnjo vdre v izgorevalni prostor motorja.« To se je v konkretnem primeru nedvomno zgodilo in sodišče prve stopnje to zaključi na podlagi ugotovitev izvedenca. Razlogi o tem (16. točka obrazložitve) so kratki, vendar jasni in imajo vso oporo v izvedenskem mnenju.

10. Pritožba tega razloga sploh ne napada obrazloženo, le nekajkrat navrže, da je izključeno zavarovalno kritje le, če voda med »tako« vožnjo vdre v motor, pri čemer se navezuje na prejšnji dve alineji. S tem smiselno navaja, da izključitveni razlog po tretji alineji pride v poštev le v primerih iz prve in druge alineje, torej med vožnjo po rečnem koritu (prva alineja) ali po poplavljenem območju oziroma nasproti stihijskemu delovanju voda (druga alineja).

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je določba splošnih pogojev, da zavarovanje ne krije škode, ki nastane med vožnjo zaradi vdora vode v izgorevalni prostor motorja, jasna: v primeru vdora vode v motor (njegov izgorevalni prostor) je kritje izključeno vselej, ko je do tega prišlo med vožnjo, torej med premikanjem vozila s prižganim motorjem. Gre za samostojni izključitveni razlog (naveden je v samostojni alineji), zato ni mogoče sprejeti razlage tožnice, da je ta izključitev podana le, kadar pride do vdora vode v motor med vožnjo po rečnem koritu ali poplavljenem območju: v teh dveh primerih, ki sta samostojna izključitvena razloga po prvi in drugi alineji, je (tudi) izključeno zavarovalno kritje, in to za vsakršno škodo, ne le zaradi vdora vode v motor. Torej je edina logična razlaga, da primer iz tretje alineje obsega vse vdore vode v motor, ki se zgodijo med vožnjo, ne glede na to, kje se vožnja odvija in kako voznik ravna. A contrario, škode zaradi vdora vode v motor so krite le, če pride do vdora pri mirujočem (nevozečem) vozilu. Ker je v konkretnem primeru prišlo do vdora vode v izgorevalni prostor motorja med vožnjo,² je zavarovalno kritje glede na tretjo alinejo 4. odstavka 5. točke drugega odstavka 15. člena Splošnih pogojev izključeno.

12. V zvezi z navedenim izključitvenim razlogom pa se tožnica sklicuje tudi na drugi odstavek 121. člena Obligacijskega zakonika,³ ki pravi: Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo. Na navedeni člen se je tožnica sklicevala (šele) v pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2019, vloženi po prvem naroku, četudi je toženka izključitveni razlog iz tretje alineje navajala že v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje se do tega ugovora sploh ni opredelilo, v povzetku ga niti ne omeni, in odsotnost razlogov o teh navedbah pritožba tudi posebej izpostavlja.

13. Četudi gre za trditev oz. ugovor (zoper toženkin ugovor izključitve zavarovalnega kritja) pravne narave, pa morajo biti tudi tovrstne trditve podane pravočasno (286. člen Zakona o pravdnem postopku⁴) in konkretizirano (npr. zakaj stranka ocenjuje, da je določilo nepravično ali pretirano strogo). Enako se zahteva npr. tudi pri uveljavljanju ničnosti, za katero je sicer izrecno določeno, da sodišče pazi nanjo po uradni dolžnosti. Pa tudi, če bi šteli, da je ta ugovor pravočasen, pritožbeno sodišče ugotavlja,⁵ da ni utemeljen.

14. Med strankama je sklenjeno prostovoljno, pogodbeno zavarovanje in toženka je s splošnimi pogoji izrecno izključila nekatere oblike škod. Izključitev posameznih rizikov že pojmovno ne more »stranki jemati pravice ugovorov ali povzročiti izgube pravic iz pogodbe ali rokov.« Kadar gre za prostovoljno zavarovanje, se zavarovalnica lahko odloči, kateri riziko prevzame, katerega pa ne. Taka izključitev nekaterih škodnih dogodkov oz. okoliščin nastanka škod sama po sebi ni nedopustna in tudi ne nepravična ali pretirano stroga, če so izključitve jasne in nedvoumne. Če in kadar so te izjeme v naprej predvidene in jasno opredeljene (tako da lahko zavarovanec v naprej predvidi, v katerih primerih bo škodo dobil povrnjeno in v katerih ne), ni mogoče reči, da s tem splošni pogoji zavarovancu jemljejo pravice (ker mu jih že v izhodišču odrekajo), prav tako ni mogoče trditi, da so nepravični ali pretirano strogi.⁶

15. Čeprav ni dvoma, da je zavarovalnica v tem pogodbenem razmerju močnejša stranka, ki diktira splošne pogoje, na katere zavarovanec ne more vplivati (»vzemi ali pusti«), pa je tako ravnanje načeloma dopustno in v skladu z načeloma prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in tudi svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da izključitev zavarovalnega kritja za škodni dogodek – vdor vode v motor med vožnjo – ni v nasprotju s 121. členom OZ, zato je taka izključitev zavarovalnega kritja dopustna. In posledično je tudi pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da (tudi) iz tega razloga zavrne tožničin zahtevek.

16. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da morajo biti zavarovančeve kršitve pogodbe jasno opredeljene, sicer presoja zavarovančeve skrbnosti in protipogodbenega ravnanja ni mogoča. Vendar tožnica spregleda, da se toženka ne sklicuje na kršitev zavarovalne pogodbe oz. splošnih pogojev, temveč na to, da so določeni škodni vzroki izključeni iz zavarovalnega kritja (vdor vode v izgorevalni prostor motorja). To vprašanje (kaj je predmet zavarovalnega kritja in kaj ne) nima nobene zveze s krivdo, kršitvijo pogodbenih obveznosti ipd. (in zato ni relevantna pritožbena navedba, da zavarovalna pogodba nima nikakršnih določil o tem, kakšno bi moralo biti voznikovo ravnanje), temveč je izključitev zavarovalnega kritja posledica objektivnega dejstva, da je škodo povzročil določen, v splošnih pogojih vnaprej predviden vzrok.

17. Ker je razlog za zavrnitev zahtevka (tudi) v objektivnem dejstvu, da je do škode prišlo zaradi vdora vode v motor, pri čemer splošni pogoji za nastop tega razloga ne zahtevajo nobenega posebnega ravnanja ali opustitve voznika, ni pomembna pritožbena graja naziranj sodišča prve stopnje o tožničinem nepravilnem ravnanju kot vzroku za nastanek zavarovalnega primera. Posledično na odločitev tudi ne more vplivati tožničino sklicevanje in analiza sodne prakse (VSL II Cp 1631/2015 in VSL I Cpg 803/2016), saj obe zadevi obravnavata izključitveni razlog vožnje po poplavljenem območju, kar pa je v tej pravdi le eden od dveh razlogov za izključitev zavarovalnega kritja.

18. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker je tožnica s pritožbo propadla, mora toženki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo materialne stroške 20,00 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena in 1. odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------
¹ Dostopno na: www.rtvslo.si/okolje/vreme/arso-tako-mocan-naliv-se-aprila-povprecno-ne-pojavi-niti-enkrat-na-100-let/452167 (tožničin avto je sivi BMW karavan, viden v prvih sekundah prispevka).
² Pri tem ne igra nobene vloge okoliščina, ali je tožnica zapeljala v vodo in takoj ustavila ali pa je – kot je sicer ugotavljalo sodišče prve stopnje – hotela z vožnjo po vodi nadaljevati, da bi izpeljala iz vode in prišla na (relativno) suho cesto.
³ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
⁴ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁵ Ker gre za ugovor pravne narave, za presojo katerega je relevantno zgolj besedilo splošnih pogojev, torej listine, glede katere je pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje, lahko razloge o tem (prvič) zavzame tudi sodišče druge stopnje (primerjaj 3. alinejo 358. člena ZPP).
⁶ Primerjaj npr. sodbe VSL I Cp 243/2016 z dne 6. 4. 2016, II Cp 3452/2013 z dne 26. 2. 2014, I Cp 4493/2009 z dne 17. 2. 2010, II Cp 4486/2009 z dne 10. 3. 2010, II Cp 895/2010 z dne 5. 5. 2010 in I Cpg 1440/2014 z dne 26. 3. 2015.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 56/2018
• VSRS sklep II DoR 117/2015
• VSL Sodba II Cp 376/2020