VSL Sklep I Cp 173/2020

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da je predlog za obnovo postopka za priznanje tuje sodne odločbe prepozen, saj je vložen po preteku petih let o konca postopka (pravnomočnosti odločbe), kar je objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog predlagateljice z dne 28. 5. 2019 za obnovo postopka za priznanje tuje sodne odločbe.

2. Zoper sklep se predlagateljica pritožuje brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in brez ustreznega predloga. V obsežni in mestoma težje razumljivi pritožbi opisuje, kako je sodišče v postopku priznanja tuje sodne odločbe med l. 1994 in 1996 naslavljalo in vročalo pisanja; očita, da je v dveh primerih prišlo do napake, a je pošto dobila. Izpodbijani sklep po njenem izhaja iz napačnih podatkov, ki naj bi ji jih posredovala njena odvetnica iz l. 1996. Navaja, da je to ugotovila šele poleti l. 2019, ko se je njeno razumevanje slovenščine dvignilo na višjo raven, vendar je prepričana, da je nova dokumentacija, ki jo je poslala, ostala prezrta. Navaja, da je bil nasprotni udeleženec z odločbo švedskega sodišča l. 1961 spoznan za njenega očeta in da temu nikoli ni nasprotoval. Nato opisuje, da je imela švedsko odvetnico in da sta se l. 1995 zamenjala slovenska odvetnika. Šele l. 2019 naj bi dobila pravi vpogled v vsebino odločanja, prej naj bi z odvetnico dobile le kratke povzetke v angleščini. Ugotovila naj bi, da se je oče pritožil na Vrhovno sodišče, ki naj bi pritožbo sprejelo. Navaja, da se je l. 2015 obrnila na odvetnico S. zaradi odprtja postopka, ki pa je branila odločitev sodišča in ji svetovala tožbo za ugotovitev očetovstva. Opisuje, kako je iskala še druge nasvete, opisuje tudi okoliščine, ki so vodile do njenega spočetja. Meni, da so ji kršene človekove pravice, saj se ji sedaj odreka interes za priznanje švedske odločbe. Želi biti prijavljena kot otrok nasprotnega udeleženca. Omenja, da je sodišče v podobnem primeru odločilo drugače, omenja primer VSL R 49/90 kot precedenčnega. Navaja, da je predsednik Vrhovnega sodišča odločil v korist slovenskega državljana.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Postopek (za priznanje tuje sodne odločbe), katerega obnovo predlaga predlagateljica, je bil pravnomočno končan l. 1996; predlagateljica v svojem predlogu navaja, da je v l. 2015 pridobila nove dokaze, ki bi vodili do drugačne odločitve. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da je njen predlog prepozen, saj je vložen po preteku petih let o konca postopka (pravnomočnosti odločbe), kar je objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopa (3. odst. 396. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče prve stopnje zato ni vsebinsko presojalo predlagateljičinih navedb, enako pa mora ravnati tudi pritožbeno sodišče. Z razlogi glede tega (da je predlog prepozen, tč. 5 na str. 2 in 3 izpodbijanega sklepa), se pritožnica ne sooči, pač pa jih v celoti ignorira; ker so pravilni in popolni, jim ni kaj dodati. Sodna praksa ni drugačna, prav tako pa pritožnici z zavrženjem bistveno prepoznega predloga za obnovo postopka niso bile kršene človekove pravice.

5. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.09.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 518/2023
• VSL Sodba II Cp 844/2017
• Sodba I Up 985/2004