VSL Sodba II Cp 1331/2019

Jedro

Pri dobavi zapečatenega blaga, ki ni primerno za vračilo zaradi varovanja zdravja ali higienskih vzrokov, potrošnik, če je po dostavi odprl pečat, nima pravice do odstopa od pogodbe, razen če sta se pogodbeni stranki dogovorili drugače (7. točka petega odstavka 43.č člena ZVPot; enako člen 16 (e) Direktive). Tožnica ima prav, da kozmetični izdelki, ki so bili zapečateni, po njihovem odprtju iz higienskih in zdravstvenih razlogov niso več primerni za vračilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi:

„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104678/2017 z dne 14. 11. 2017 se v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2017 dalje, v osmih dneh po prejemu te sodbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 982,91 EUR pravdnih stroškov, v osmih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 426,32 EUR pritožbenih stroškov, v osmih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva od toženke plačilo 1.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2017 dalje. Najprej je predlagala izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga je izvršilno sodišče po toženkinem ugovoru delno razveljavilo. Sodišče prve stopnje je nato sklep razveljavilo še v preostalem delu in zavrnilo tožbeni zahtevek. Obenem je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 914,63 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki veljavno sklenili prodajno pogodbo za nakup kozmetičnih izdelkov. Pri odločanju o tem, ali je toženka veljavno odstopila od pogodbe, pa je napačno uporabilo Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in Direktivo 2018/83/EU z dne 25. 10. 2011 o pravicah potrošnikov (v nadaljevanju Direktiva). Pojem „izlet“ ne vključuje povabila na brezplačno nego v poslovni prostor prodajalca. Pogodba je bila sklenjena v tožničinem poslovnem prostoru in ne izven njega. Poleg tega je bilo vabilo namenjeno predstavitvi in promociji kozmetičnih izdelkov, zato toženka ni mogla biti pod psihološkim pritiskom glede njihovega nakupa. Zmotno je stališče, da toženke, ker ni prejela zakonsko določenih informacij, ne veže pravilo, da ne more odstopiti od pogodbe, sklenjene na daljavo, ker so bili kozmetični izdelki odprti. Toženka ni dokazala morebitnega drugačnega dogovora, torej, da je možno tudi vračilo odprtega blaga. Blago, ki je bilo odpečateno, ni bilo več primerno za vračilo zaradi varovanja zdravja in higienskih vzrokov. Če si je toženka res premislila glede nakupa, bi morala od pogodbe odstopiti pred njihovim odprtjem. Razlogi sodbe o tem, da je šlo za pogodbo, sklenjeno med izletom, si očitno nasprotujejo. Poleg tega gre za sodbo presenečenja, saj temelji na pravni oceni, ki je tožnica ni mogla pričakovati ter temu prilagoditi svojih trditev in dokazov. Tožnica je bila zato prikrajšana za pravico do obravnavanja v postopku. Tudi njene zadnje pripravljalne vloge sodišče neupravičeno ni upoštevalo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je v pravdi, poleg dopolnitve tožbe, vložila še dve pripravljalni vlogi. Čeprav zadnje sodišče prve stopnje ni upoštevalo, s tem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopa iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V sporu majhne vrednosti namreč lahko vsaka stranka vloži (samo) eno pripravljalno vlogo (drugi odstavek 452. člena ZPP). Tožnica je torej smela odgovoriti na toženkine navedbe v njenem odgovoru na tožbo (tretji odstavek 452. člena ZPP), medtem ko dejstva in dokazi, ki jih je navajala v drugi pripravljalni vlogi (z dne 15. 11. 2018), ne sodijo več v okvir dopustnega trditvenega dokaznega gradiva, na katerega se lahko opira sodba v sporu majhne vrednosti (453. člen ZPP).

6. Tudi sicer tožničina pravica do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena, saj se je tožnica lahko izrekla o vseh trditvah in dokazih njene nasprotnice ter o izidu dokazovanja. Izpodbijana sodba tožnice ni mogla presenetiti. Že vsaj v dveh istovrstnih sporih (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 691/2017 z dne 15. 9. 2017 ter sodba istega sodišča II Cp 2381/2017 z dne 13. 2. 2018), kjer je nastopala tožnica, je že bilo zavzeto isto pravno stališče, namreč, da je treba sporno pravno razmerje presojati z analogno uporabo pravil, ki veljajo za pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov. Potemtakem je tožnica tudi v tej pravdi lahko pričakovala takšno pravno oceno. Ker jo je sodišče prve stopnje utemeljilo z jasnimi in razumljivimi razlogi, je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni zatrjevanega protislovja, na katerega se sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ne spada med tipične potrošniške pogodbe. Posebej je poudarilo, da pri vabilu na brezplačni tretma nege obraza ne gre za izlet v dobesednem pomenu in še, da je bila pogodba sklenjena v tožničinih poslovnih prostorih; vendar je hkrati pravilno izpostavilo, da je treba pri presoji spornega pravnega razmerja upoštevati namen zakonodajalca in okoliščine obravnavanega primera, kar terja smiselno uporabo pravil iz 43. člena ZVPot in 8. točke 2. člena Direktive, ki veljajo za pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov. O tem je navedlo izčrpne, razumne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

8. Tožnica ne oporeka ugotovitvi izpodbijane sodbe, da toženke ni poučila o pravici do odstopa od pogodbe. Materialnopravno pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi toženka smela v predpisanem roku (prvi odstavek 43. d člena ZVPot) odstopiti od pogodbe s tožnico, brez navedbe razlogov za takšno svojo odločitev (prvi odstavek 43. č člena ZVPot). Pač pa tožnica utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da na tožničino odstopno upravičenje ne vpliva dejstvo, da so bili kozmetični izdelki ob njihovem vračilu že odprti. Pri dobavi zapečatenega blaga, ki ni primerno za vračilo zaradi varovanja zdravja ali higienskih vzrokov, potrošnik, če je po dostavi odprl pečat, nima pravice do odstopa od pogodbe, razen če sta se pogodbeni stranki dogovorili drugače (7. točka petega odstavka 43. č člena ZVPot; enako člen 16 (e) Direktive). Tožnica ima prav, da kozmetični izdelki, ki so bili zapečateni, po njihovem odprtju iz higienskih in zdravstvenih razlogov niso več primerni za vračilo. Ob tem ni upoštevna toženkina trditev, da je izdelke fizično odprla tožničina svetovalka, saj se je to zgodilo na toženkinem domu in očitno tudi s toženkinim soglasjem. Nasprotnega toženka ni zatrjevala. Res bi morala toženka ob sklenitvi pogodbe prejeti informacije tudi o neobstoju pravice do odstopa od pogodbe (8. točka prvega odstavka 43. b člena ZVPot). Tožnica toženki te informacije ni zagotovila, vendar ta tožničina opustitev ne pomeni, da toženke pogodba ne veže ali da zanjo ne velja prej navedena zakonska izključitev pravice potrošnika do odstopa od pogodbe. Za takšno razlago ni opore ne v zakonu in ne v Direktivi, toženka pa ni dokazala, niti trdila, da sta se pravdni stranki morebiti dogovorili drugače.

9. Sodišče prve stopnje je potemtakem napačno sklepalo, da je toženka veljavno odstopila od pogodbe. Tožničina pravica terjati od toženke izpolnitev njene pogodbene obveznosti še ni prenehala. To pomeni, da toženka dolguje tožnici plačilo ostanka kupnine po računu št. 1-1-143 z dne 6. 3. 2017 v zahtevani višini. Njena obveznost je po računu zapadla 14. 3. 2017, kar med strankama ni sporno. Toženka zato od tedaj dalje v skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tožnici dolguje še plačilo zakonskih zamudnih obresti.

10. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tožničini pritožbi in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (peta alineja 458. člena v zvezi s 442. členom ZPP). Pri tem je moralo izdani sklep o izvršbi razveljaviti še v preostalem, doslej nerazveljavljenem delu (drugi odstavek 436. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).

11. Spremembi izpodbijane sodbe sledi tudi drugačna odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v pravdi uspela, zato ji mora toženka povrniti vse njene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo. Tožničini stroški prvostopenjskega postopka znašajo 982,91 EUR. Obsegajo nagrado za prvi narok (300 točk – tar. št. 20/1), nagrado za drugi narok (150 točk – tar. št. 20/2), za dopolnitev tožbe (300 točk – tar. št. 18/1), za prvo pripravljalno vlogo (300 točk – tar. št. 19/1), potne stroške (28,12 EUR) in materialne stroške (20,5 točk – 11. člen Tarife), 22 % DDV in takso za tožbo (165,00 EUR – tar. št. 1111). Ostali priglašeni stroški (dokazni predlog, druga pripravljalna vloga) glede na naravo spora niso bili potrebni in jih mora kriti tožnica sama. Tožničini pritožbeni stroški znašajo 426,32 EUR. Obsegajo nagrado za sestavo pritožbe (v priglašeni višini 350 točk – tar. št. 21/1), 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV in sodno takso za pritožbo (165,00 EUR – tar. št. 1121). Če bo toženka s plačilom stroškov zamujala, bo tožnici tudi od navedenih dveh zneskov dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. člena in 299. člena OZ)

Datum zadnje spremembe:

31.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 387/2022
• VSL sodba I Cp 3579/2010
• VSL sodba I Cp 2808/2016