VSL Sodba II Cp 2107/2019

Jedro

Bistvo odvzema prostosti je omejitev posameznikove svobode, torej pravic, ki so z njo neločljivo povezane. Kadar omejitev svobode te preseže, preseže tudi dopusten prag in prestopi na protipravno stran, ki pripelje do odškodninske odgovornosti države.

Sodišče prve stopnje je kot izhodišče za presojo protipravnosti pravilno upoštevalo standard CPT o minimalni površini na zapornika (7 m2), ki sicer ni obvezujoč, kaže pa na smer odločanja ESČP, kakšen prostor naj bi imel pripornik/zapornik na voljo, da ne bi prišlo do kršitev njegovih osebnostnih pravic. Ocena katera je tista meja, ki praviloma pomeni, da so razmere med prestajanjem pripora presegle neizogibno raven trpljenja, ki je z njo neločljivo povezano, je že večkrat, tudi glede razmer v slovenskih zavodih, podalo ESČP, ki k presoji ne pristopa po goli matematični formuli, ki bi kršitev izenačila z določeno kvadraturo, ki jo je imel posameznik na voljo, temveč upošteva vse okoliščine, v katerih biva.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijani sodba in sklepa sodišča prve stopnje potrdijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da tožniku plača odškodnino 1.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2017 dalje (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). S sklepom z dne 26. 8. 2019 je odločilo o pravdnih stroških tako, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške v znesku 184,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 27. 8. 2019 pa je sklenilo, da je tožnik dolžan na račun sodišča plačati sorazmerni del sodne takse za tožbo v višini 353,21 EUR (I. točka izreka), toženka pa v višini 103,87 EUR (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. V obširni pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno omenja, da se Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v svojih odločbah sklicuje na standard, ki ga je postavil Evropski odbor za preprečevanje mučenja Sveta Evrope (CPT) in določa, da je 7 m2 površine zaželen okvir za zaporniško celico. Sodišče ne navede, kdaj naj bi bil standard sprejet, kje je bil objavljen, niti koga zavezuje. ESČP se v nobeni zadevi, ki se nanaša na stanje v slovenskih zaporih, ne sklicuje na ta standard. Takšna površina prostora je zaželena in predstavlja ideal, kar pa ne pomeni, da v primeru, ko ima pripornih/zapornik manj kot 7 m2, pride do kršitve 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Iz vseh sodb ESČP, kjer je tožena toženka, je CPT na podlagi preteklih obiskov v Sloveniji priporočil, da so v sobah s površino nastanjeni največ štirje zaporniki. Sodišče se tudi neutemeljeno sklicuje na Pravilnik o izvrševanju pripora in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora. Pravilnik o izvrševanju pripora ne določa natančno velikosti sob pripornikov. Sodišče je zaključilo, da je bivalni kriterij iz Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ki določa velikost, uporabljiv tudi za položaj pripornikov, ni pa pojasnilo, kakšen je ta bivalni kriterij, zato je odločitev v tem delu neobrazložena. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora v 27. členu sicer določa zagotovitev 9 m2 površine v samskih sobah, v več posteljnih pa 7 m2 na obsojenca, pri čemer se ta normativ uporablja pri novogradnjah in adaptacijah obstoječih objektov v skladu z možnostjo zavoda. Iz te določbe torej ne izhaja, da bi moral imeti posamezen pripornik v skupinski sobi na razpolago 7 m2 osebnega prostora. Pritožba nadalje opozarja, da ESČP v nobenem primeru ni ugotovilo utemeljenosti pritožb v primerih, ko je imel pritožnik na razpolago več kot 4 m2 prostora, ne glede na druge okoliščine prestajanja pripora ali zapora. Zato čudi odločitev sodišča, saj je iz ugotovljenih podatkov v sodbi evidentno, da je imel pritožnik na razpolago več kot 4 m2. Toženka izpostavlja primere ESČP, in sicer Mandić in Jović, Faganel in Puzin ter druge. Izpostavlja, da je bila v njih ugotovljena kršitev 3. člena EKČP izključno za obdobje, ko je imel pritožnik na razpolago manj kot 3 m2 oziroma med 3 in 4 m2, hkrati pa je imel možnost izhoda iz sobe le 2 uri in 30 minut na dan ter dodatni 2 uri na teden. Izpodbijana sodba v celoti prezre omenjeno sodno prakso oziroma si jo napačno razlaga. Toženka si ves čas prizadeva za izboljšanje pogojev za prestajanje pripora in zapora. Tožnik je pripor v letih 2015 in 2016 prestajal v bistveno drugačnih pogojih kot pritožniki, glede katerih obstaja sodna praksa ESČP. Toženka ponovno opozarja na določbo VS RS II Ips 88/2017, v kateri je izpostavljeno stališče ESČP, katera je tista meja, ki praviloma pomeni, da so razmere med prestajanjem kazni presegle neizogibno raven trpljenja. Glede na povzeto sodno prakso ni razumljivo stališče sodišča, da okoliščina, da je tožnik izven sobe lahko preživel vsak dan od 25. 9. 2015 dalje 5 ur in 20 minut, v predhodnem obdobju pa 3 ure in 40 minut, nima takšne teže. Tožnik je imel ves čas prestajanja pripora (273 dni) na razpolago več kot 3 m2 osebnega prostora, v določenem obdobju je imel na voljo več kot 4 m2, le v posameznem obdobju je imel na voljo 3,96 m2 prostora, kar ni bistveno manj kot 4 m2. Imel je omogočene sprehode na pokritem sprehajališču ter tudi druge oblike izhodov iz sob izven hodnika (sprehodi, sodišče, zdravnik idr.). Toženka prereka pavšalno zatrjevanje tožnika glede visokih temperatur, ki mu je sodišče sledilo. Sodišče ni upoštevalo izpovedi treh prič, ki so izpovedale, da je bilo v sobah prezračevanje skozi ventilator v WC, ki je deloval, prezračevale pa so se tudi z odpiranjem okna in vrat. Toženka ne more biti odgovorna zaradi nezadostne higiene tožnikovih sopripornikov. Tudi slabši zrak zaradi tožnikovega kajenja ni mogoče šteti v breme toženke. Toženka se ne strinja, da ni mogoča primerjava s položajem delavca, ki na delovnem mestu preživi v povprečju 8 ur na dan, pet dni v tednu. Temperatura zraka je bila v poletnem obdobju enaka ali je presegla 30ºC zgolj sedem dni. Zato se ni strinjati z oceno sodišča, da je tožnik v tem obdobju prestajal pripor v vročini. Ker je imel tožnik na razpolago tudi umivalnik s hladno vodo, izven sobe je lahko v poletnem času preživel 3 ure in 40 minut, uporabljal pa je lahko tudi namizni ventilator ter mu je bilo omogočeno vsakodnevno tuširanje, ne gre sprejeti zaključka sodišča, da je tožnikovo trpljenje v poletnih mesecih, ko je imel po mnenju toženke več kot 4 m2 osebnega prostora, preseglo trpljenje, ki je lastno prestajanju pripora, saj ni šlo za nevzdržne razmere, ki bi upravičevale prisojo odškodnine. V obdobju, ko je imel tožnik najmanj prostora (3,168 m2) so bile temperature jesenske in je šlo za zelo kratko obdobje, v katerem je toženka pomanjkanje prostora nadomestila z daljšo možnostjo gibanja izven sobe. Ker se na podlagi odločbe VS RS II Ips 88/2018 prostor večji od 4 m2 ne šteje za odločilni dejavnik, je kršitev podana le, če to narekujejo druge znatne neugodne okoliščine, ki pa v konkretnem primeru niso podane, zato je bila odškodnina za 144 dni neutemeljeno prisojena. Tožeka prereka tudi višino prisojene odškodnine kot neobrazloženo in neusklajeno s podobnimi primeri.

3. V posledici izpodbijanja sodbe je toženka vložila pritožbi tudi zoper odločitvi o povrnitvi stroškov postopka in plačilu sorazmernega dela sodne takse, saj drugačna odločitev o glavni stvari vpliva tudi na odmero stroškov in sodne takse.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbe niso utemeljene.

6. Tožnik v tem postopku vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ki jih je trpel zaradi nedopustnega posega v osebnostne pravice in dostojanstvo zaradi neustreznih (bivalnih) razmer v priporu, ki ga je prestajal v času od 3. 7. 2015 do 31. 3. 2016, to je 273 dni.

7. Sodišče prve stopnje je za presojo protipravnosti oziroma odškodninske odgovornosti države pravilno uporabilo materialno pravo. Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo na podlagi določbe 21. člena Ustave RS, ki zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Bistvo odvzema prostosti je omejitev posameznikove svobode, torej pravic, ki so z njo neločljivo povezane. Kadar omejitev svobode te preseže, preseže tudi dopusten prag in prestopi na protipravno stran, ki pripelje do odškodninske odgovornosti države. Sodišče prve stopnje je kot izhodišče za presojo protipravnosti pravilno upoštevalo standard CPT o minimalni površini na zapornika (7 m2), ki sicer ni obvezujoč, kaže pa na smer odločanja ESČP, kakšen prostor naj bi imel pripornik/zapornik na voljo, da ne bi prišlo do kršitev njegovih osebnostnih pravic. Ocena katera je tista meja, ki praviloma pomeni, da so razmere med prestajanjem pripora presegle neizogibno raven trpljenja, ki je z njo neločljivo povezano, je že večkrat, tudi glede razmer v slovenskih zavodih, podalo ESČP, ki k presoji ne pristopa po goli matematični formuli, ki bi kršitev izenačila z določeno kvadraturo, ki jo je imel posameznik na voljo, temveč upošteva vse okoliščine, v katerih biva (glej zadevo Muršič proti Hrvaški, ki jo omenja tudi izpodbijana sodba). Odločbe ESČP, ki zadevajo problematiko neugodnih razmer v priporih oz. zaporih, gredo v smeri, naj se zagotovijo večje prostorske razmere celic/sob, v katerih pripornik/zapornik prestaja kazen. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pomeni 7 m2 površine na osebo, ki ji je odvzeta prostost, standard, ki ga je določil CPT, nanj pa se v svojih odločbah sklicuje tudi ESČP in mu s tem daje določeno težo. Toženka sicer navaja, da standard CPT ni obvezujoč, a spregleda, da se je ESČP že v letu 2012 v pilotni zadevi Ananyev¹ ob preizkusu, ali je podana kršitev 3. člena EKČP, sklicevalo na ta standard in sprejelo trojni test, ki mora biti podlaga sodni odločitvi, in sicer: (1) vsaka pridržana oseba mora imeti v sobi svoj prostor za spanje; (2) vsaka pridržana oseba mora imeti na voljo najmanj 3 m2 talne površine in (3) celotna površina sobe mora biti tolikšna, da pridržanim osebam omogoča prosto gibanje med pohištvom.

8. Prestajanje pripora in zapora urejata tudi podzakonska predpisa, pri čemer Pravilnik o izvrševanju pripora ne določa velikosti prostorov, ki naj bodo priporniku na voljo. Zato si je sodišče prve stopnje tudi v tem delu utemeljeno pomagalo z izhodišči, ki jih določa Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik), saj glede kvalitete namestitve ni najti tehtnih razlogov za razlikovanje. Ne najde jih niti pritožbeno sodišče,² našlo pa jih tudi ni Vrhovno sodišče v primerljivih zadevah,³ toženka pa za svoje opozorilo, da gre za dva različna položaja, ne ponudi prepričljivih razlogov. Kot osnovno ločnico razmejevanja sta CPT in Pravilnik vzeli 7 m2, ki je želena kvadratura. Vsakega odstopa od tega res ni mogoče enačiti z neprimernimi razmerami. 7 m2 ni meja, pod katero je vselej prekomerno poseženo v posameznikov prostor in intimo. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in je pri svoji odločitvi izhajalo predvsem iz pristopa ESČP, ki upošteva vse okoliščine, v katerih posameznik prebiva. ESČP je namreč vzpostavil domnevo kršitve 3. člena EKČP, kadar ima posameznih na voljo 3 m2 osebnega prostora, v primerih ko ima 3 - 4 m2 pa je podana kršitev, če sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja. V primeru večjega prostora (nad 4 m2), se pomanjkanje prostora ne šteje kot odločilen dejavnik, kršitev je podana le, če to narekujejo druge izjemne neustrezne razmere. Med vrednostima 3 in 7 m2 je kar nekaj razpona, ki omogoča tako zaključek o nedopustnem posegu, kot zaključek, da meja dopustnega ni bila prekoračena. Vse je odvisno od okoliščin primera, ki pa jih ni mogoče vnaprej začrtati. Sodna praksa, vključno z odločbami VS RS (II Ips 88/2017, II Ips 45/2017), ni postavila togih pravil za presojo. Upoštevati je treba celotno realno sliko okoliščin, v katerih je pripornik/zapornik živel.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik v neprimernih razmerah preživel 170 dni pripora (od 273⁴ - od 3. 7. 2015 do 31. 3. 2016) ter mu je za duševne bolečine iz tega naslova prisodilo denarno odškodnino v višini 1.500 EUR. Takšna odločitev je pravilna in zakonita. Sodišče je zanjo navedlo utemeljene in zadostne razloge.

10. Bistvene ugotovitve izpodbijane sodbe glede razmer, v katerih je tožnik bival med prestajanjem pripora, so:

- tožnik je bil v neprimernih razmerah 170 dni, od tega 144 dni, ko so bili v sobi štirje priporniki, in 26 dni, ko je bilo v njej pet pripornikov,

- tožnik je imel ta čas (5.7. - 8.7.2015, 21.7 - 1.8.2015, 17.8. - 26. 8. 2015, 2.9. - 13.9.2015, 8.10. - 29.12.2015, 11.1. - 18.1.2016, 10.2. - 22.3.2016) na voljo osebni prostor v izmeri med 3,168 m2 do 4.108 m2,

- ko je bilo v sobi pet pripornikov, je imel tožnik na voljo 3.168 m2 (v času od 10.10. do 4.11.2015), in sicer 26 dni; ko pa so bili štirje, pa je imel tožnik na voljo 3,69 m2 (4 obdobja, skupaj 108 dni) oz. 4,02 m2 (tri obdobja, skupaj 32 dni) oz. 4,108 m2 (eno obdobje, 4 dni), in sicer 144 dni,

- gibanje po sobi, v kateri so bili štirje ali pet pripornikov, je bilo bistveno oteženo, saj je bilo v njej toliko postelj, omar in stolov, kolikor je bilo pripornikov, v sobi pa je bila tudi miza, za katero so priporniki jedli obroke,

- tožnik je imel možnost prostega gibanja izven sobe od 3. 7. 2015 do 25. 9. 2015 v povprečju 3 ure in 40 minut, v obdobju od 25. 9. 2015 do 31. 3. 2016 pa v povprečju 5 ur in 20 minut dnevno (v tem je zajeto: dve uri in pol dnevno je trajal sprehod na zunanjem igrišču, od ponedeljka do petka od 7.30 do 11.30 ure je imel podaljšano bivanje na hodniku, imel je tudi možnost fitnesa dve uri na teden, eno uro na teden je imel na razpolago za obiske ter vsak dan, razen ob sobotah, je imel možnost telefoniranja),

- zaradi visokih temperatur v poletnem času je bilo stanje nevzdržno,

- prisoten je bil slab zrak zaradi slabega prezračevanja.

11. Tožnik je imel res ves čas pripora na razpolago več kot 3 m2, zaradi česar ni podana domneva o kršitvi njegovih pravic. Pritožba pa neutemeljeno opozarja na to, da je imel tožnik v spornem obdobju (tudi v poletnem času) pretežno (144 dni) na voljo več kot 4 m2 osebnega prostora. V skladu s sodno prakso se sicer, kadar ima posameznik na voljo več kot 3 m2, pri presoji, ali je prišlo med prestajanjem pripora do nedopustnega posega v posameznikovo intimo, pomanjkanje prostora ne šteje kot odločilen dejavnik. Vendar je kvadratura, ki jo je imel tožnik na voljo v spornem obdobju, le za malo, za nekaj centimetrov, presegla 4 m2 (4,108 m2 le štiri dni, v preostalem obdobju 4,02 m2), kar ne more biti upoštevno, saj je praktično nezaznavno. Isto velja glede kvadrature 3,96 m2, ki jo je prav tako imel tožnik na razpolago, in pritožba ne more uspeti s utemeljevanjem, da zaokroženo pomeni, da je imel na voljo 4 m2.⁵ Velja dodati, da glede na sprejeto (evropsko in slovensko) sodno prakso, upoštevaje predpise in priporočila, pri kvadraturah ne gre za absolutne meje, temveč je treba vzeti v obzir tudi druge okoliščine bivanja v času prestajanja pripora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik 170 dni na razpolago od 3,168 do 4,108 m2, kar sodi v razpon, ki je dejavnik, ki v sovpadanju z drugimi ugotovljenimi neustreznimi okoliščinami, omogoča zaključek o kršitvi človekovih pravic. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da v sodbah, ki jih pritožba omenja in obravnavajo isto problematiko, ESČP ni ugotovilo kršitev v primerih, ko so imeli pritožniki na razpolago več kot 4 m2, ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pripisalo premajhno težo dejstvu, da je imel tožnik v poletnem času več kot tri ure v jesensko-zimskem času pa več kot pet ur možnosti preživljanja zunaj sobe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je lahko znaten del tega časa preživel le na hodniku, ki pa je bil skupen osmim priporniškim sobam, v katerih je bilo po pet pripornikov, in je meril zgolj 34 m2. Pritrditi je presoji sodišča prve stopnje, da se tožniku glede na izmero hodnika in število uporabnikov, ki so skupen hodnik uporabljali, prostor za gibanje oziroma njegove bivanjske razmere, če je šel iz sobe na hodnik, niso bistveno izboljšale. Res je bilo tožniku omogočeno gibanje na prostem na dvorišču (610 m2, na katerem je lahko bila naenkrat skupina 30 pripornikov), ki je bil razdeljen na manjši pokriti del (18 m2), dva dela pa sta bila namenjena sprehajanju in teku. A pokriti prostor so lahko koristili v času padavin oziroma sonca, in sicer za druženje, ne pa za gibanje. Uporaba nadstreška in gibanje na zraku pri visokih temperaturah pa zagotovo nista imela enakega učinka kot bi ga imela v bolj ugodnih vremenskih razmerah. Konec septembra 2015 povečan obseg možnosti gibanja izven sobe sicer predstavlja v primerjavi s preteklim časom izboljšanje. A je glede na vse ugotovljene okoliščine in predhodno povzete ugotovitve izpodbijane sodbe pritrditi sodišču prve stopnje, da s tem toženka ni odpravila oziroma bistveno izboljšala bivanjskih razmer, ob tem, da je tožnik lahko znaten del tega časa prebil le na hodniku, saj v sobi prostora za gibanje ni bilo. Okoliščina, da je imel tožnik vsak dan možnost peturnega gibanja izven sobe, zato nima takšne teže, kot ji jo daje toženka v pritožbi, oziroma ni moč šteti, da je toženka s to okoliščino pomanjkanje prostora v sobi ustrezno nadomestila. Toženka neutemeljeno vztraja pri primerjavi položaja tožnika s položajem povprečnega zaposlenega, ki svoje delo opravlja 8 ur. Primerjava ni na mestu, in sicer že iz razloga, ker delavec na delovnem mestu preživi v povprečju 8 ur na dan, pet dni v tednu, z vmesnih gibanjem po prostorih, vmes pa ima možnost izhoda na malico idr., tožnik pa je preživel v majhni priporniški sobi (v kateri je bilo gibanje občutno oteženo) vsak dan, upoštevajoč tudi povprečno osemurni nočni počitek, več kot 13 ur (v poletnih mesecih) oziroma 11 ur (jesensko-zimskih mesecih). V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi imel tožnik dodatne izhode (na sodišče, k zdravniku), saj njihovega časa toženka ni konkretizirano opredelila, zato s pritožbenim navajanjem, da imajo priporniki poleg bivanja izven sobe tudi možnost izhodov na sodišče, k zdravniku idr., ne more uspeti. Tudi sicer je bilo toženki že pojasnjeno, da posamezni krajši izhodi na presojo bistveno ne morejo vplivati.

13. Toženka neutemeljeno izpodbija tudi zaključek izpodbijane sodbe o visokih poletnih temperaturah v spornem obdobju, ki ima oporo v izvedenih in pravilno ocenjenih dokazih. Sodišče prve stopnje je sicer v 28. točki obrazložitve sodbe navedlo, da temperature v sobi št. 117 zavoda, v katerem je tožnik prestajal pripor,⁶ poleti 2015 (11. 6. - 21. 9. ) niso padle pod 25ºC, kar je nižja temperatura od tiste, ki jo pravilnik,⁷ na katerega se sklicuje toženka, v tretjem odstavku 25. člena določa kot maksimalno temperaturo (28ºC) na delovnem mestu. Vendar pa je na podlagi razpredelnice, ki jo je predložila toženka, ugotovljeno, da je znašala povprečna poletna temperatura v letu 2015 čez 25ºC. Pojasnilo je tudi, da so se temperature popoldne merile med 17.00 in 17.30 uro, kar pomeni, da so bile temperature ob 13.00 uri višje za cca dve ali več stopinj. Iz povzetega je zaključiti, da so se poletne temperature gibale okrog 27 - 28ºC, kar je nedvomno visoka temperatura za notranji prostor. Pritožbena navedba, da sodišče ni navedlo, katero temperaturo je štelo kot odločilno, tako ne drži. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo poletne temperature kot celoto oziroma utemeljeno ni ugotavljalo temperature za vsak poletni dan posebej,⁸ glede na to, da v skladu s stališčem sodne prakse negativne posledice, ki presegajo omejitve, neizogibno povezane z odvzemom svobode, utemeljujejo enotno odmero odškodnine in ne odmere za dan prekomernega trpljenja.⁹ Toženka prav tako neutemeljeno navaja definiciji ARSO o tem, kdaj se šteje dan za topel in kdaj za vroč, saj sta relevantni za zunanje temperature in ne za temperature v notranjih prostorih, sploh pa ne v majhnih priporniških sobah, v katerih se večino dneva nahaja več oseb in je omejena možnost zračenja. Glede na vse navedeno tudi ne more biti uspešno pritožbeno opozarjanje na to, koliko dni so temperature v priporniški sobi presegle 28ºC (topel dan) in koliko dni 30ºC (vroč dan).

14. Zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik v spornem poletnem obdobju bival v nehumanih razmerah, toženka ni uspela izpodbiti niti s pritožbenimi navedbami, da je imel tožnik ves čas na voljo umivalnik s hladno vodo, da je izven sobe preživel več kot 3 ure dnevno, da je lahko bivalni prostor večkrat na dan zračil, da je lahko uporabljal namizni ventilator, da je imel možnost vsakodnevnega tuširanja ter da se je na nekatere dneve udeležil obravnav na sodišču. Da bi bil v tožnikovi sobi na razpolago namizni ventilator, ni bilo ugotovljeno. Prezračevanje v WC ni imelo tehtne vloge pri uravnavanju temperature, saj ni šlo klimatsko napravo, ki bi hladila (ali ogrevala) sobo. Da nevzdržnega vročega stanja te okoliščine niso izboljšale, kaže tudi klimatizacija bližnjih pisarn pravosodnih delavcev v naslednjem letu. Zračenje sob po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe v vročih poletnih dneh ni bilo posebno učinkovito, kar kaže, da so bile visoke temperature tudi na hodniku. Okoliščina, da je imel tožnik možnost vsakodnevnega tuširanja, ob dejstvu, da si ga je delil še z ostalimi priporniki in se tako z vodo ni mogel ves čas hladiti, ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da so bile razmere v sobah v poletnih časih nevzdržne. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so navedene okoliščine le v manjšem obsegu olajšale stisko pripornikov, tudi tožnikovo, zaradi visokih temperatur, niso pa je odpravile.

15. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo, da večje število oseb v prostoru, ki ni ustrezno prezračevano, ne zmanjša zgolj prostora, ki bi tožniku pripadal, temveč tudi poslabša zrak in povečuje temperaturo (tudi v zimskem času). Pri tem pa slabega zraka ni povezovalo z nezadostno higieno, za katero je bilo v priporu ustrezno poskrbljeno in je ne gre šteti v toženkino škodo. Drži tudi, da so si s kajenjem v sobi priporniki, tako tudi tožnik kot kadilec, v določeni meri sami povzročili slabši zrak, vendar pa druge možnosti, razen v času gibanja na prostem, niso imeli, nobenega dvoma pa ne more biti, da je bil v sobi zaradi kajenja slabši zrak v primeru, ko so bili v sobi štirje ali pet pripornikov, v primerjavi s situacijo, ko je bil v sobi sam ali z manj (2 - 3) priporniki.

16. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da se toženka trudi za izboljšanje bivalnih pogojev pripornikov oz. zapornikov, vendar pa je sodišče prve stopnje pri presoji, ali obstoji protipravnost, obravnavalo vse okoliščine, v katerih je tožnik živel in sta jih pravdni stranki podali v okviru trditvene podlage, pri čemer se je pravilno oprlo na sodno prakso, to je odločbo VS RS II Ips 88/2017, ki jo izpostavlja tudi pritožba. Upoštevaje vse ugotovljene okoliščine, ki kažejo na takšne neugodne razmere, ki niso nujno povezane s prestajanjem pripora oziroma so presegle dopustno raven, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik za obdobje 144 dni upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posega v njegovo dostojanstvo in osebnostne pravice.

17. Toženka tudi neutemeljeno nasprotuje odmerjeni odškodnini. Odločitev o njej je obrazložena, zato pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Tožnik je že v tožbi navedel, da mu je bilo zaradi neugodnih razmer v priporu poseženo v njegovo dostojanstvo in osebnost, zaradi česar je duševno trpel. Takšne trditve glede škode so zadoščale. Tožnik res ni predložil nobenih dokazil/listin, a jih tudi ni bil dolžan, saj ni trdil, da bi se zaradi utrpelih psihičnih bolečin zdravil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno, na podlagi njegove izpovedi, ki jo je ocenilo kot prepričljivo, in pri tem pojasnilo (na več mestih v sodbi), ob kakšnih situacijah in v kakšni obliki so se kršitve odražale, ugotovilo obstoj škode. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da za zaključek o obstoju pravno priznane škode ni bilo podlage v izvedenih dokazih. Glede na toženkin ugovor o previsoko odmerjeni odškodnini pa velja pojasniti, da je prisojena odškodnina ustrezna, saj upošteva druge podobne primere iz (slovenske) sodne prakse, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje. Predvsem odločbi VSL II Cp 1402/018 in II Cp 1471/2018, kot tudi v odločba VS RS II Ips 88/1017 ponujajo primerjavo glede višine prisojene odškodnine. V njih je sodišče v podobnih dejanskih okoliščinah za čas 645 dni pripora prisodilo 6.000 EUR, za čas 177 dni pripora 1.600 EUR in za čas 160 dni pripora 1.500 EUR.

18. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

19. Ker toženka izpodbija sklepa o stroških postopka in plačilu sorazmernega dela sodne takse za tožbo le v posledici morebitne ugoditve pritožbi zoper odločitev o glavni stvari, pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da pritožba zoper sodbo ni utemeljena, sodi, da tudi ni razlogov za poseganje v stroškovno odločitev in odločitev o plačilu sorazmerne sodne takse za tožbo. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbi zoper stroškovni del in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ananyev in drugi proti Rusiji (št. 42525/7 in 60800/08).
² Nasprotno, obsojencu se v kazen zapora všteje čas, prebit v priporu.
³ Glej odločbi VS RS II Ips 88/2017 in II Ips 45/2017.
⁴ Preostali čas, torej 103 dni pa je imel tožnik na voljo sobo v izmeri nad 5,30 m2.
⁵ Primerjaj sodbi VSL II Cp 1402/2018 in II Cp 394/2018.
⁶ Sobi št. 87 in 42, v katerih je tožnik bival v spornem obdobju, sta na isti strani kot soba št. 117 (na vzhodni strani), v istem nadstropju pa je tudi soba 115 (na zahodni strani), v kateri je bival pretežno v poletnem času – 28. točka v povezavi z 8. - 22. točko obrazložitve sodbe.
⁷ Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih.
⁸ Pravilno ni štelo kot bistveno, da temperature kakšen dan poleti tudi niso bile visoke.
⁹ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 88/2017 z dne 30. 11. 2017.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 45/2017
• VSRS Sklep II DoR 108/2018
• VSL Sodba II Cp 1721/2022