VSL Sodba VII Kp 14695/2018

Jedro

Teleološka, pa tudi edina smiselna razlaga 34. člena ZFPPIPP v kontekstu preostalih določb ZFPPIPP, zlasti določbe 21. člena, terja ugotovitev, da je gospodarska družba dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki predstavljajo nujne stroške poslovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati na 120,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca.

2. Zoper sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili zagovorniki obdolženca. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Ker so zagovorniki obdolženca v pritožbi predlagali, naj se jih obvesti o pritožbeni seji, je pritožbeno sodišče, skladno s 378. členom ZKP, stranke obvestilo o seji in jo opravilo. Na sejo brez posebnega opravičila nista pristopila pravilno obveščena višje državno tožilstvo ter obdolženec, kar pa ni ovira, da se seja senata ne bi opravila.¹ Na pritožbeni seji je zagovornik obdolženca vztrajal pri vloženi pritožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Osrednji pritožbeni očitek se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, to je zaključek prvostopenjskega sodišča, da slabo finančno stanje družbe X. d. o. o., katere direktor in družbenik je bil v relevantnem obdobju obdolženec, ni bilo nezakrivljeno. Pritožnik vztraja na stališču obrambe, da je bila družba X. d. o. o. objektivno nezmožna plačati obveznosti do oškodovanca zaradi trajne nelikvidnosti, posledično pa obdolženčevemu ravnanju, glede na sodno prakso,² ni mogoče očitati protipravnosti v smislu kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je utemeljeno ugotovilo in v točkah 16 in 18 izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo, da je imela v relevantnem času družba X. d. o. o. premoženje – terjatve do tretjih oseb v višini, ki bi zadoščale za poplačilo obveznosti do oškodovanca, vendar je opravila kar nekaj negotovinskih poslov – cesij in asignacij –, preko katerih je kljub nelikvidnosti na bančnih računih razpolagala s svojim premoženjem na način, da je prednostno poplačevala svoje obveznosti do poslovnih partnerjev in bank. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so bile cesije in asignacije namenjene plačilu terjatev zaposlenih. Glede asignacij, katerih asignatar je bil A. A. s. p. (A. A. je bila v relevantnem obdobju zaposlena kot poslovna sekretarka v družbi X. d. o. o.), je slednja prvostopenjskemu sodišču pojasnila (e-mail korespondenca na l. št. 437), da so bila sredstva, ki so bila predmet pogodb o asignaciji (l. št. 393-407), v celoti namenjena plačilom obveznosti družbe X. d. o. o. v smislu reševanja situacije po blokadi računov; pojasnila je tudi, da so bila sredstva nato prenakazana delno poslovnim partnerjem, delno pa res tudi zaposlenim (e-mail na l. št. 440). To je korektno povzelo prvostopenjsko sodišče v točki 17 izpodbijane sodbe, nenazadnje pa tak način poslovanja priznava tudi pritožnik. Iz navedenega torej izhaja, da je bil le del asigniranih sredstev namenjen zaposlenim, pri tem pa niti A. A. ni specificirala, niti obdolženec sam ni pojasnil, v kolikšnem delu in katerim delavcem so šla asignirana sredstva. Da je bil del sredstev namenjen zaposlenim – in da sta morda dva od zaposlenih, katerih zaslišanje je predlagala obramba, na ta način prejela plačilo za delo – tako ne vpliva na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da konkretni oškodovanec ni bil nikoli v celoti poplačan. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju B. B. in C. C. kot nepotreben (točka 3 izpodbijane sodbe), saj morebitna ugotovitev, da je X. d. o. o. plačo izplačala določenim drugim delavcem, še ne pomeni, da je plačo izplačala vsem delavcem, še manj pa, da je plačo izplačala tudi konkretnemu oškodovancu, in tako izvedba teh dokazov ne bi mogla pomembno prispevati k iskanju materialne resnice v konkretnem primeru.

7. Okoliščina, da je bil del zgoraj omenjenih asigniranih sredstev namenjen zaposlenim, nadalje nima nikakršnega vpliva niti na pravilen in primerno obrazložen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je šel večinski del asigniranih ter celota cediranih terjatev (v skupni višini 61.644,71 EUR) drugim upnikom – poslovnim upnikom oziroma pogodbenim strankam družbe X. d. o. o. Pritožnik celo sam pojasnjuje, da so bila asignirana sredstva namenjena ohranitvi poslovanja in da so se namenila tudi nujnim stroškom poslovanja. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 pa je podano vselej, kadar storilec ravna v nasprotju s prednostno naravo terjatev delavcev iz naslova delovnega razmerja,³ celo, kadar to počne z namenom ohranitve dejavnosti.⁴ Poplačilo terjatev iz delovnega razmerja ima namreč prednost tudi pred ohranjanjem dejavnosti, v ta namen pa je uprava gospodarske družbe dolžna izvesti celo določene ukrepe, kot so zmanjšanje obsega poslovanja in dejavnosti, odpuščanje delavcev, prisilna poravnava ali stečaj.⁵

8. Dolžnost izvedbe tovrstnih ukrepov, med njimi tudi insolvenčnega postopka nad družbo, je tako sestavni del presoje protipravnosti kot elementa kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1, zato s tem, ko se je opredelilo do nujnosti njihove izvedbe, prvostopenjsko sodišče ni prekoračilo obtožbe, kot trdi pritožnik, temveč je zgolj ugotavljalo relevantne okoliščine kaznivega dejanja, ki na naravo ali težo dejanja ne vplivajo – in jih tudi v danem primeru prvostopenjsko sodišče ni vključilo v izrek, niti upoštevalo kot obteževalne –, saj brez teh okoliščin obdolženčevo ravnanje zaradi odsotnosti protipravnosti sploh ne bi predstavljalo kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče obtožbenih očitkov ni razširilo, temveč je le pojasnilo, da bi se obdolženec lahko poslužil drugih načinov reševanja „svojega“ podjetja, pa se je raje zatekel k selektivnemu plačevanju obveznosti. Ob tem je prvostopenjsko sodišče vse navedene okoliščine tudi podrobno in obširno ter pravilno ugotovilo, kakor izhaja iz točk 13-20 izpodbijane sodbe.

9. Pritožnik napačno razlaga določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Prva točka prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP jasno in izrecno določa, da plače delavcev in nadomestila plač predstavljajo prednostne terjatve, in sicer jih navedeni člen uvršča na prvo mesto. Enako jih na prvo mesto, pred ostale nujne stroške poslovanja, umešča 34. člen ZFPPIPP, ki v 1. točki drugega odstavka določa, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila terjatev upnikov do družbe, ki so v postopku zaradi insolventnosti prednostne terjatve po prvem odstavku 21. člena tega zakona. Pri tem je potrebno upoštevati, da določba 34. člena ZFPPIPP določa, da družba v primeru insolventnosti lahko izvaja plačila, ki so nujna za redno poslovanje družbe, ne pa tudi, da jih mora, v tem pogledu pa je podrejena, in ne prirejena, pravilu iz 21. člena ZFPPIPP. Teleološka, pa tudi edina smiselna razlaga 34. člena ZFPPIPP v kontekstu preostalih določb ZFPPIPP, zlasti določbe 21. člena, tako terja ugotovitev, da je gospodarska družba dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki predstavljajo nujne stroške poslovanja. Takšni interpretaciji relevantnih določb ZFPPIPP je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče v točki 19 izpodbijane sodbe.

10. Vsled navedenega pa, nasprotno od prepričanja pritožnikov, za protipravnost obdolženčevega ravnanja v smislu zakrivljenosti⁶ ter posledično za obdolženčev naklep zadošča ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je imela družba X. d. o. o. iz naslova terjatev v skupni višini 145.190,44 EUR zadostno premoženje, da bi lahko v celoti plačala vse svoje obveznosti do oškodovanca, obdolženec kot direktor družbe X. d. o. o. pa je s premoženjem razpolagal na način, da je prednostno poravnaval druge obveznosti družbe na račun plač, stroškov dela in prispevkov (za) oškodovanca.

11. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da je obdolženec izvajal prednostna poplačila drugih upnikov⁷ in se, v nasprotju s pravico delavca do bruto plače, samovoljno odločal, kateremu delavcu in kolikšen del plače bo plačal, pri čemer je ravnal v nasprotju s prednostno naravo terjatev delavcev iz naslova delovnega razmerja. Iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da je obdolženec dajal prednost obstoju dejavnosti pred pravicami delavcev, saj je preko cesij in asignacij ter z neizplačilom plač in prispevkov umetno podaljševal življenjsko dobo družbi, čeprav se je tudi po lastnih navedbah zavedal, da je le-ta nelikvidna, da sredstva ne zadoščajo za plačilo vseh obveznosti in da bo posledično oškodovanec prikrajšan za svoje pravice iz delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugotovilo, da je obdolženec deloval z direktnim naklepom, se zavedal tako prepovedanosti svojega ravnanja kot tudi njegovih posledic ter ga hotel storiti.

12. Pritožba izrecno ne napada izrečene kazenske sankcije, vendar je slednjo pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba, ki je vložena v korist obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, skladno z določbo 386. člena ZKP, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela prvostopenjske sodbe. Prvostopenjsko sodišče je namreč, kakor izhaja iz točke 22 izpodbijane sodbe, ustrezno upoštevalo vse relevantne olajševalne in obteževalne okoliščine ter na tej podlagi obdolžencu upravičeno izreklo sankcijo opozorilne narave, v njej pa določilo kazen zapora in preizkusno dobo v primernem trajanju, ki povsem ustreza vsem okoliščinam izvršitve in teži kaznivega dejanja.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

14. Tudi v zvezi s stroški pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče sledilo odločitvi prvostopenjskega sodišča in obdolžencu, skladno s prvim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP ter na podlagi tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v plačilo naložilo 120,00 EUR sodne takse (100,00 EUR x 0,8 x 1,5) kot strošek pritožbenega postopka, upoštevaje obdolženčeve premoženjske razmere in zapletenost zadeve.

-------------------------------
¹ Četrti odstavek 378. člena ZKP in njegova razlaga v: Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 820.
² Sodba VSRS I Ips 90067/2010, z dne 3. 9. 2015; sodba VSRS I Ips 4756/2014, z dne 6. 9. 2018; idr.
³ 197. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju.
⁴ Sodba VSL VII Kp 15859/2014, z dne 24. 2. 2016, zlasti točka 7.
⁵ Sodba VSC II Kp 27507/2014, z dne 24. 1. 2017, točka 13 obrazložitve.
⁶ Sodba VSRS I Ips 261/2010, z dne 16. 6. 2011.
⁷ Sodba VSRS I Ips 90067/2010, z dne 3. 9. 2015, zlasti točka 30; podobno tudi sodba VSC II Kp 27507/2014, z dne 24. 1. 2017.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 44556/2013
• VSRS Sodba I Ips 5830/2014
• VSM Sodba IV Kp 37440/2014