VSL Sodba II Cp 2113/2019

Jedro

Tožniku je bil v okviru kazenskega postopka, ki je tekel zoper njega v zvezi s temi dejanji, odrejen pripor. Razlog za odreditev pripora je bila ponovitvena nevarnost po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki je temeljila na opisu dejanj, zaradi katerih je tekel kazenski postopek, v katerem je bil tožnik oproščen. V sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora so bile sicer ugotovljene tudi druge okoliščine (tožnikova osebnost), vendar te same po sebi glede na povzete obrazložitve sklepov niso utemeljevale pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, temveč šele v povezavi s tožnikovimi dejanji, glede katerih je tekel kazenski postopek. Obravnavana ravnanja tožnika, zaradi katerih je tekel zoper njega kazenski postopek in na opisu katerih je temeljil priporni razlog, torej nimajo znakov kaznivega dejanja, taka ravnanja pa sama po sebi ne morejo predstavljati pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, ne more obstajati nevarnost ponovitve, dokončanja ali uresničitve grožnje, da bo izvršeno. Z oprostilno sodbo se je naknadno izkazala kot neutemeljena za pripor odločilna okoliščina o ponovitveni nevarnosti. Takšna ugotovitev zadošča za sklep, da v konkretnem primeru ni moč šteti, da je tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (I. točka izreka) in da se odločitev o pravdnih stroških pridrži do izdaje končne odločbe (II. točka izreka).

2. Proti tej odločitvi se v celoti, iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka), ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovnimi posledicami.

V obsežni pritožbi v bistvenem izpodbija materialnopravno presojo sodišča, da v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Meni, da so ravnanja tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), ki so povzročila odvzem prostosti, nedovoljena ravnanja v smislu navedene določbe, ki tožniku odvzemajo pravico do povrnitve škode. Zagovarja stališče, da je pri presoji nedovoljenega ravnanja zmotno izhajati iz stališča, da ravnanja samega po sebi ni moč šteti kot nedovoljenega že, če priporni razlog ponovitvene nevarnosti temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil obdolženi oproščen obtožbe. Sodišče bi moralo presojati, ali je tožnik s svojim ravnanjem povzročil pripor, ali je tožnikovo ravnanje povzročilo splošno nevarnost za ljudi in ali je storitev teh dejanj dokazana. Zmoten je zaključek, da ima tožnik pravico do odškodnine, ker je bil oproščen kaznivega dejanja, kar naj bi pomenilo, da ni storil nedovoljenega ravnanja, saj se v postopkih kot je predmetni ne preverja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje. Ni res, da rezultat kazenskega postopka povzroči, da postane zakonito uveden pripor neutemeljen. Rezultat kazenskega postopka povzroči le upravičenje do škode. V konkretnem primeru je bil pripor utemeljen, hkrati pa so bili izpolnjeni še pogoji za izključitev objektivne odškodninske odgovornosti toženke, saj so nedovoljena ravnanja dokazana in potrjena s strani višjega sodišča. Slednja so tudi take narave, da so povzročila splošno nevarnost za ljudi. Povzema članek Marije Krisper Kramberger iz Pravosodnega biltena št. 3/01 in v slednjem obravnavano sodno prakso VSRS II Ips 91/2000, II Ips 714/95 in VSL II Cp 1114/96. Ne strinja se s stališčem sodišča, da sodba II Cp 2730/2015 ni primerljiva s konkretnim primerom. Sodišče ni opravilo tehtanja z vidika ogrožanja življenja in zdravja oziroma resne grožnje za osebno varnost ljudi na eni strani in ustavno pravico do svobode na drugi strani. Poudarja, da se pravica do osebne svobode lahko omeji zaradi zagotovitve varnosti ljudi in poteka kazenskega postopka. Tožnikova dejanja so predstavljala realno in konkretno nevarnost, da bo nadaljeval s kaznivimi dejanji. Iz aktualne sodne prakse izhaja velik pomen ukrepanja države v očitno nevarnih situacijah, da zagotovi varnost državljanov glede predvidljivih ravnanj. V zvezi s slednjim se sklicuje na sodbo in sklep VSL II Cp 3518/2009, potrjeno z sodbo VSRS II Ips 280/2010, ki jo tudi obsežneje povzema. Meni, da iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerim je bil tožniku odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, izhaja, da so bile podane okoliščine in dejstva, ki izkazujejo realno in konkretno nevarnost, da bo tožnik nadaljeval s kaznivimi dejanji, ki predstavljajo nevarnost ljudem.

Toženka obsežno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in predvsem nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da sodišče nedovoljenega ravnanja ni ne ugotavljalo ne presojalo in se do toženkinih navedb, s katerimi je dokazovala nedovoljeno ravnanje, niti ni opredelilo. Obsežno povzema sklepe Okrožnega, Višjega in Vrhovnega sodišča, ki so odredili in potrdili tožnikov pripor, saj meni, da gre za dokaze, ki so ključni za ugotovitev nedovoljenega ravnanja. Iz opisa tožnikovega ravnanja, ki ga v pritožbi tudi izrecno navaja, ne more biti sporno, da so tožnikova ravnanja nedovoljena, saj je z njihovo pomočjo E. Đ. storil dejanje umora. Ne glede na to, da sta bila brata v kazenskem postopku oproščena kaznivega dejanja, je imelo njuno medsebojno aktivno nedovoljeno ravnanje za posledico smrt mladoletnika.

Ker sodišče ni podalo obrazložitve glede ključnih dejstev in dokazov o tožnikovem nedovoljenem ravnanju, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. V sodbi ni opredelitve do spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 18541/2014, čeprav je sodišče navedlo, da je omenjeni dokaz izvedlo. S tem je sodišče kršilo tudi 5. in 8. člen ZPP. Zaradi neobravnavanih dokazov je bila toženki kršena pravica do kontradiktornosti iz 22. člena Ustave RS (URS) in odvzeta pravica do izjave. Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh tožnikovih zahtevkov, saj je po temelju vtoževal tudi odškodnino na podlagi 26. člena URS in 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter odškodnino zaradi zatrjevanega nerazumnega roka odločanja in zaradi bivalnih razmer v priporu. S tem je sodišče kršilo toženkino pravico po 22., 23. in 26. členu URS.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi zahteva odškodnino zaradi neutemeljenega pripora. Komur je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima ustavno zagotovljeno pravico do rehabilitacije, povrnitve škode (30. člen URS). Tisti, ki je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek, ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena, ima pravico do odškodnine (1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP). Odgovornost države je objektivna, protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka zanjo. Pravica do odškodnine je izključena, če je do odvzema prostosti prišlo zaradi nedovoljenega ravnanja obdolženca (tretji odstavek 542. člena ZKP). Zaradi domneve nedolžnosti (27. člen URS) je treba izjeme od navedene (že) ustavno določene pravice razlagati restriktivno in ne v škodo prizadetega. V skladu s stališčem sodne prakse je lahko nedovoljeno ravnanje samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora.

6. Sodišče prve stopnje je, ob sklicevanju na obsežno sodno prakso,¹ pravilno pojasnilo, da v primeru, ko priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, kasneje pa je bil ta ustavljen ali je bil obdolženi oproščen obtožbe, ravnanja obdolženca (osumljenca) ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP. Utemeljen razlog za odreditev pripora, ki predstavlja nedovoljeno ravnanje v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP, je lahko takšno ravnanje, ki ustreza pripornemu razlogu begosumnosti ali koluzijske nevarnosti ali pa dejanje, zaradi katerega je potrebna uvedba pripora kot disciplinskega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za izvedbo kazenskega postopka, pripornemu razlogu ponovitvene nevarnosti pa le, če tega kot odločilne utemeljujejo okoliščine, ki niso povezane z opisom kaznivega dejanja, ampak druga dejstva. Zato pritožbeni očitki, da ob navedenem materialnopravnem izhodišču sodišča prve stopnje v nobenem primeru, ko je obdolženi oproščen obtožbe, ne more priti do izključitve objektivne odškodninske odgovornosti države zaradi omejitve svobode gibanja, niso utemeljeni.

7. Če se je kazenski postopek končal na enega izmed načinov, naštetih v prvem odstavku 542. člena ZKP, govorimo o neutemeljenem, neupravičenem priporu, pri tem pa je nepomembno ali je bil pripor uveden zakonito. Povedano drugače, rezultat kazenskega postopka povzroči, da postane sicer zakonito uveden pripor neutemeljen, razlogovanje pritožbe v nasprotni smeri pa ni utemeljeno.

8. V konkretni zadevi ni bilo sporno, da je tožnik v priporu in hišnem priporu preživel vsega skupaj 959 dni, v kazenskem postopku pa je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe. Sporno pa je bilo in ostaja tudi v pritožbenem postopku, ali je tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost.

9. Zoper tožnika kot obdolženca se je vodil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja pomoči pri uboju. Tožniku se je očitalo, da je brata - obdolženca kaznivega dejanja uboja, za katerega je vedel, da je bil predhodno pretepen in da ima namen obračunati z žrtvijo in da ima pri sebi nož, s svojim avtom odpeljal nazaj v lokal; po tem, ko je brat ubil žrtev, prišel iz lokala in imel pri sebi okrvavljen nož, pa ga je tožnik s svojim avtom odpeljal iz kraja dogajanja, zato da bi se izognil policistom, ki so prišli na kraj.

10. Tožniku je bil v okviru kazenskega postopka, ki je tekel zoper njega v zvezi s temi dejanji, odrejen pripor. Razlog za odreditev pripora je bila ponovitvena nevarnost po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki glede na obrazložitve sklepa o odreditvi pripora in sklepov o podaljšanju pripora (prilogi B1 in B3), temelji na dogodkih, na katerih je temeljila obtožba za kaznivo dejanje. Sklepi se namreč sklicujejo na okoliščine storjenega dejanja (teža ravnanja ter način izvršitve) ter tožnikove osebne okoliščine, ki so se pokazale pri storjenem dejanju (vztrajnost pri želji obračunati z žrtvijo in maščevalnost). Priporni razlog ponovitve nevarnosti je torej temeljil na opisu dejanj, zaradi katerih je tekel kazenski postopek, v katerem je bil tožnik oproščen.² V sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora so bile sicer ugotovljene tudi druge okoliščine (tožnikova osebnost), vendar te same po sebi glede na povzete obrazložitve sklepov niso utemeljevale pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, temveč šele v povezavi s tožnikovimi dejanji, glede katerih je tekel kazenski postopek.

11. Obravnavana ravnanja tožnika, zaradi katerih je tekel zoper njega kazenski postopek in na opisu katerih je temeljil priporni razlog, torej nimajo znakov kaznivega dejanja, taka ravnanja pa sama po sebi ne morejo predstavljati pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, ne more obstajati nevarnost ponovitve, dokončanja ali uresničitve grožnje, da bo izvršeno. Z oprostilno sodbo se je naknadno izkazala kot neutemeljena za pripor odločilna okoliščina o ponovitveni nevarnosti. Takšna ugotovitev zadošča za sklep, da v konkretnem primeru ni moč šteti, da je tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost. Zmotno je stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje odločitev moralo sprejeti (tudi) ob tehtanju zadeve z vidika ogrožanja osebne varnosti državljanov na eni strani in pravice do svobode na drugi strani. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je tožnik zaradi neobstoja negativne predpostavke po tretjem odstavku 542. člena ZKP, v skladu s 1. točko prvega odstavka 542. člena ZKP upravičen do povrnitve škode zaradi neutemeljenega pripora. Dodati gre le še, da ugotovljenih okoliščin dogodka spornega dne pri obstoju temelja tožnikovega zahtevka ni mogoče upoštevati, te lahko vplivajo le na višino škode, o kateri bo sodišče prve stopnje moralo še odločiti.

12. Upoštevaje navedeno se torej kot zmotno izkaže obsežno pritožbeno vztrajanje na stališču, da je tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost, zaradi česar naj bi izgubil pravico do odškodnine. Pritožba glede na povedano neutemeljeno izpodbija materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Slednjega ne spreminja niti sklicevanje na strokovni članek Marije Krisper Kramberger, objavljen v Pravosodnem biltenu št. 3/01, saj avtoričina stališča niso v nobenem delu v nasprotju z zgoraj zapisanim. Pritožba (iz konteksta izvzeto) povzema posamezne dele članka, a hkrati ne pojasni, katerih stališč sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo in zakaj.³ Sodna praksa, na katero se sklicuje članek, pa obravnava a.) zadeve, v katerih je bil pripor odrejen iz drugih pripornih razlogov (sodba VSRS II Ips 714/95), zato v tem delu ni uporabljiva v konkretnem primeru oziroma b.) zadeve, ki zastopajo enako stališče, kot ga je sodišče prve stopnje zavzelo v konkretnem primeru (sodba VSRS II Ips 91/2000 in sodba VSL II Cp 1114/96). Sodba VSL II Cp 2730/2015, na katero se sklicuje pritožba, glede obravnavanega ključnega vprašanja ni usklajena s preostalo sicer enoto sodno prakso, ki je, kot je razvidno zgoraj, potrjena z več stališči Vrhovnega sodišča, zato ta ne spreminja stališča pritožbenega sodišča. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da omenjena zadeva glede na okoliščine kaznivega dejanja niti ni primerljiva s konkretno zadevo. Sprejete odločitve prav tako ne more spremeniti sklicevanje na stališča, zapisana v zadevi VSL II Cp 3518/2009, potrjeni s strani Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 280/2010, saj sodišče v tej zadevi ni obravnavalo pogojev za izplačilo odškodnine po 542. členu ZKP. Sprejetih zaključkov tako zaradi relevantnosti drugih okoliščin ni mogoče prenesti na konkretno dejansko stanje. Kljub temu gre pojasniti, da se z odločitvijo v predmetni zadevi države ne postavlja v dvojno vlogo glede dolžnosti zagotoviti splošno varnost državljanov, kar je moč potegniti iz pritožbenih očitkov, da je v vsakem primeru (odškodninsko) odgovorna - če uvede ali ne pravočasne ukrepe (pripor) za zagotovitev varnosti državljanov. Odločitev v predmetni zadevi namreč temelji na posebnem, izrednem institutu, s katerim se rehabilitira posameznika, ki mu je bila okrnjena osebna svoboda zaradi izpostavljene pravice do osebne varnosti drugih državljanov pod nižjimi dokaznimi standardi, ki veljajo za odločitev o odvzemu prostosti v kazenskem postopku pred sprejemom končne odločitve.

13. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in (s tem povezane) zatrjevane procesne kršitve 8. in 212. člena ter kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka se v zvezi z dejstvi, ki naj bi predstavljala nedovoljeno ravnanje, kot razlog za izključitev njene (objektivne) odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru, sklicuje (le) na sklepe, s katerimi je kazensko sodišče odredilo in podaljšalo pripor. Očitki, ki so utemeljevali tožnikov pripor (in jih toženka obsežno povzema tudi v pritožbi) po toženkinem prepričanju predstavljajo tudi nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP. Iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora, kar je izkazano tudi s povzetkom razlogov, ki so narekovali sprejete odločitve o priporu. S tem je odgovorilo na vse toženkine trditve o nedovoljenem ravnanju (te so, čeprav jih toženka obsežno podaja, v resnici precej skope). Očitki o onemogočenem preizkusu izpodbijane odločitve zaradi pomanjkljivih razlogov in kršitvi toženkine pravice do kontradiktornega postopka in pravice do izjave se tako izkažejo za neutemeljene.

14. Tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo nobenega od ključnih dokazov za neutemeljenost obravnavanega tožbenega zahtevka, niso utemeljeni. Zmotno je (poenostavljeno) stališče pritožbe, da so bila nedovoljena ravnanja tožnika dokazana (že) s (pravnomočnimi) sklepi o uvedbi (podaljšanju) pripora, potrjenimi s strani vseh instanc. Navedene odločbe lahko predstavljajo dokaz o tem, kako je sodišče odločilo in mogoče tudi (določen) dokaz, da je bilo relevantno dejansko stanje takšno, kot presojeno v njih, ne pa tudi, da so bila tožnikova dejanja nedovoljena v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP. Ne drži niti, da tožnik v postopku ni ugovarjal trditvam, da je bilo storjeno nedovoljeno ravnanje, saj je toženkinim trditvami v tej smeri iz odgovora na tožbo obrazloženo nasprotoval že v prvi pripravljalni vlogi.

15. Zakaj bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tožnika in pričo A. Đ. o nedovoljenem ravnanju, iz pritožbe ni razbrati (toženka navaja le, da jima sodišče prve stopnje v tej smeri ni postavljalo vprašanj). Drži pa, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (očitno pomotoma) navedlo, da je zaslišalo priče M. C., A. B., E. M., H. G. in T. B., čeprav so navedeni podali (le) pisne izjave, vendar ni videti, kako bi ta napaka sodišča prve stopnje lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločitve (tega niti pritožba ne pojasnjuje). Pritožbena navedba, da navedena napaka predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ni utemeljena.

16. Sklepno pritožbeno sodišče zavrača še pritožbene očitke o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo (po temelju) do vseh tožbenih zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahtevek po temelju utemeljen na podlagi 542. člena ZKP, se mu ni bilo potrebno opredeliti do utemeljenosti (istega) zahtevka na drugi pravni podlagi (26. členu URS in 148. členu OZ). Posebnega zahtevka zaradi zatrjevanega nerazumnega roka odločanja in zaradi bivalnih razmer v priporu/zaporu pa tožnik ni postavil (ta dejstva je navajal le kot okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti).

17. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj Pravno mnenje obče seje VSRS z dne 22. 6. 1993 ter odločbe VSRS II Ips 714/1995, II Ips 12/2000, II Ips 91/2000, II Ips 395/2001, II Ips 63/2005, II Ips 377/2006, II Ips 42/2019 idr.
² Pritožbeno kazensko sodišče je v sodbi z dne 16. 12. 2016 (priloga A2) pojasnilo, da pomoč po izvršitvi kaznivega dejanja brez vnaprejšnje obljube (ki se tožniku ni očitala) ni mogoča in da pomoč pri kaznivem dejanju, ki ga glavni storilec ni imel v zavesti (obdolženi za uboj v času tožniku očitanih kaznivih dejanj še ni sprejel odločitve o odvzemu življenja žrtvi), pojmovno ni mogoča.
³ Navaja npr., da se v sporih, kot je obravnavani, ne ugotavlja obstoj kaznivih dejanj oziroma obstoj objektivnih znakov kaznivega dejanja, vendar se sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni postavilo na stališče, ki ne bi bilo skladno z zapisanim.

Datum zadnje spremembe:

27.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Vmesna sodba in sklep II Cp 25/2018
• VSRS Sodba II Ips 42/2019
• VSL sodba II Cp 2730/2015