VSL Sklep I Cpg 479/2019

Jedro

Glede na navedeno je prišlo do situacije, da tožeča stranka ni kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo zaradi ravnanja tretje osebe, ki ji je tožeča stranka kot prava neuka oseba zaupala, da bo kot investitor uredila vse potrebno za vpis v zemljiško knjigo. Razloge za to, da pridobitev lastninske pravice tožeče stranke ni bila vpisana v zemljiško knjigo torej ne gre pripisati tožeči stranki, temveč ravnanju tretje osebe, zato je v konkretnih okoliščinah tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka lastništvo na spornem stanovanju, za katerega ima pravno poslovno podlago, zunajknjižno priposestvovala.

Izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, mora v skladu s prvim odstavkom 310. člena ZFPPIPP vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP, to pa je v danem primeru zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice, ne pa zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in izločitev nepremičnine iz stečajne mase ter vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (to je dajatveni zahtevek).

Tožbeni zahtevek, ki ga je postavila tožeča stranka, ni ustrezno oblikovan oziroma ni dopusten. Ker pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde (ki je v ugotovitvi, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine) ne pomeni spremembe tožbe, je podana tako imenovana odpravljiva nesklepčnost tožbe, ki jo je mogoče odpraviti z ustreznim materialnoprocesnim vodstvom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se ugotovi, da obstoji izločitvena pravica, ki se nanaša na nepremičnino z ID znakom ..., ki v naravi predstavlja stanovanje v prvi etaži stavbe v izmeri 54,43 m², in se izločitvena pravica v korist tožeče stranke v celoti prizna in se na podlagi te sodbe navedena nepremičnina v celoti izloči iz stečajne mase tožene stranke (I.1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da se na podlagi te odločbe v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Domžalah izvede vknjižba lastninske pravice na navedeni nepremičnini v korist tožeče stranke, do celote (I.2. točka izreka). Dovolilo je spremembo tožbe (po nasprotni tožbi) (II.1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi na plačilo zneska 26.250,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega zneska v višini 350,00 EUR v obdobju od 1. 1. 2013 do 1. 3. 2019 (II.2. točka izreka) in na plačilo 350,00 EUR za vsak mesec neupravičene uporabe navedenega stanovanja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska, začenši s 1. 4. 2019 (II.2. točka izreka) ter na plačilo stroškov postopka po nasprotni tožbi (II.3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.852,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V stečajnem postopku nad toženo stranko je tožeča stranka prijavila izločitveno pravico na nepremičnini z ID znakom ..., ki v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 54,43 m² na naslovu ..., L. K prijavi je priložila notarsko overjeno Kupoprodajno pogodbo z dne 1. 8. 2007 (A2, v nadaljevanju Pogodba), katere del je tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Stečajni upravitelj je izločitveno pravico prerekal, zato je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo. Trdila je, da je za sporno stanovanje plačala celotno kupnino in 1. 8. 2007 prejela stanovanje v posest, ki je bila vse odtlej mirna. Iz njenih trditev izhaja, da je bila ves čas do prerekanja izločitvene pravice v dobri veri, da je lastnica, kljub temu, da je vedela, da se ni vpisala v zemljiško knjigo. Zaupala je namreč investitorju oziroma zakonitemu zastopniku tožene stranke, da bo po izvedenem postopku vzpostavitve etažne lastnine na objektu, v katerem je sporno stanovanje, on poskrbel za vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke.

6. Tožena stranka je v pritožbi uvodoma neutemeljeno navajala, da ne drži, da je tožeča stranka plačala celotno kupnino za sporno stanovanje. Tožeča stranka je namreč predložila dokazilo o delnem oziroma večinskem plačilu kupnine z dne 1. 8. 2007 v znesku 20.075,00 EUR (A10), zaslišana pa izpovedala, da je pred tem plačala tudi aro v znesku 2.700,00 EUR. Glede na to, da je pri nakupu nepremičnine plačilo are običajna praksa, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da njeni izpovedbi v tem delu ne bi verjelo. Poleg tega je tožeča stranka zgoraj navedeno potrdilo o plačilu priložila k vlogi z dne 13. 7. 2018, v kateri je navedla, da je plačala tudi aro. Na to vlogo je tožena stranka odgovorila z vlogo z dne 1. 10. 2018 in navajala, da potrdilo o plačilu dokazuje, da kupnina ni bila v celoti plačana, trditvi tožeče stranke o tem, da je pred tem plačala tudi aro, pa ni konkretizirano nasprotovala. Ker je tožeča stranka nato zaslišana kot stranka potrdila, da je aro v navedenem znesku plačala, in ker iz same Pogodbe izhaja, da je kupec kupnino poravnal do podpisa Pogodbe (prvi odstavek 4. člena), podpis prodajalca na Pogodbi pa je notarsko overjen, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka plačilo kupnine dokazala. Navedenega ne spreminja dejstvo, da se vsota zneska are in zneska, ki izhaja iz potrdila o plačilu (22.775,00 EUR), ne ujema popolnoma z zneskom kupnine določene v Pogodbi (22.637,44 EUR), ga pa, kar je bistveno, nedvomno dosega oziroma presega.

7. Zaključka, da je bila kupnina plačana, po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na dejstvo, da vsebina Pogodbe naj ne bi ustrezala resničnemu dejanskemu stanju, ker je v 2. točki prvega člena Pogodbe določeno, da je stanovanjska stavba razdeljena v etažno lastnino, čeprav ob podpisu Pogodbe nesporno etažna lastnina še ni bila vzpostavljena. Navedena določba namreč ni v nobeni zvezi z določbo o kupnini, prav tako pa dejstvo, da sta ob podpisu Pogodbe obe stranki vedeli, da etažna lastnina (še) ni bila vzpostavljena, ni bilo sporno. Po trditvah tožeče stranke je bil ravno to razlog, zaradi katerega je toženi stranki prepustila original overjene Pogodbe in ji zaupala, da bo uredila vpis tožeče stranke kot lastnice v zemljiško knjigo, ko bo postopek vzpostavitve etažne lastnine končan.

8. Za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini se zahteva dobroverna lastniška posest in pretek desetih let (43. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Pritožbene navedbe, da že dejstvo, da je tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko aprila 2017 prijavila izločitveno pravico dokazuje, da je vedela, da je njena lastninska pravica na nepremičnini sporna in ni bila več dobroverna, niso utemeljene. Slednje dokazuje le, da se je tožeča stranka zavedala, da v zemljiško knjigo ni bila vpisana in da je sporna nepremičnina del stečajne mase, vendar je izpovedala, da je glede na sklenjeno notarsko overjeno Pogodbo in sestanek pri odvetniku D., ki ji je zagotovil, da je dejanska lastnica ona, vpis v zemljiško knjigo pa zgolj formalnost, še vedno verjela, da je lastnica. Njena dobrovernost je torej izkazana s tem, da je sicer vedela, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu, saj je bila v zemljiški knjigi kot lastnica še vedno vpisana tožena stranka (prodajalec), vendar je bila kljub temu prepričana, da je lastninsko pravico pridobila, in sicer na podlagi veljavnega pravnega posla, to je notarsko overjene in realizirane Pogodbe. Posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu je zakonita, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja. Posest je nadalje dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Tožeča stranka je resda poznala zemljiškoknjižno stanje in vedela, da se ob nakupu v zemljiško knjigo ni vpisala, kot to zatrjuje tožena stranka, vendar to v konkretnih okoliščinah ne dokazuje njene nedobrovernosti. Tožeča stranka je namreč verjela, da je lastnica, da pa zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu zgolj zato, ker naj bi prodajalec kot investitor najprej poskrbel za vzpostavitev etažne lastnine na spornem objektu in nato še za vpis v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je torej pravni posel sklenila z dejanskim lastnikom in imela od tedaj z njegovim vedenjem in soglasjem nepremičnino v mirni posesti (oziroma glede na trditve tožeče stranke je imel večino časa stanovanje v mirni posesti njen stric). Vse navedeno pa potrjuje pravilnost materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje o zakoniti in dobroverni posesti ter pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem.¹

9. Ker je imela tožeča stranka veljavni pravni naslov ter je vedela, da ni vknjižena oziroma je verjela, da bo tožena stranka kot investitor poskrbela za vpis v zemljiško knjigo po vzpostavitvi etažne lastnine na sporni novogradnji, bi bilo od nje preveč zahtevati, da bi morala tudi potem, ko je posest pošteno pridobila, neprestano preverjati svoj pravni položaj. Zato bi tožeča stranka postala naknadno nedobroverna le, če bi dejansko izvedela, da nima pravice do posesti in bi kljub temu z izvrševanjem posesti nadaljevala. Nasprotno tožeča stranka ni nedobroverna, če je sicer obstajala možnost, da bi izvedela, da nima pravice do posesti, pa tega vseeno ni izvedela. Določeno skrbnost je namreč treba zahtevati tudi od zemljiškoknjižne lastnice, ki ji je bila nedvomno znana neskladnost med vknjiženim in dejanskim stanjem, in ki naj bi preprečila vzpostavljanje pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, če bi to želela, česar v konkretnem primeru ni storila.² Dejstvo, da je tožena stranka obljubljala, da bo uredila vpis v zemljiško knjigo, izhaja tudi iz izpovedbe F. B. (B9). Glede na navedeno je prišlo do situacije, da tožeča stranka ni kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo zaradi ravnanja tretje osebe in sicer E. H. (takratnega direktorja tožene stranke), ki mu je tožeča stranka kot prava neuka oseba zaupala, da bo kot investitor uredil vse potrebno za vpis v zemljiško knjigo. Razlogov za to, da pridobitev lastninske pravice tožeče stranke ni bila vpisana v zemljiško knjigo, torej ne gre pripisati tožeči stranki, temveč ravnanju tretje osebe. Zato je v konkretnih okoliščinah tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka lastništvo na spornem stanovanju, za katerega ima pravnoposlovno podlago, zunajknjižno priposestvovala (prim. SPZ s komentarjem, 2004, str. 265 – 267). Glede na navedeno očitek o zmotni uporabi 9. člena³ in 28. člena⁴ SPZ ni utemeljen.

10. Navedenega stališča tožena stranka ne more izpodbiti s pritožbenim sklicevanjem na sodno prakso, na katero se je sklicevala v dokaz njenih trditev, da je za izpodbijanje dobre vere priposestvovalca dovolj, da se dokaže, da je imel priposestvovalec možnost izvedeti, da ni vpisan v zemljiško knjigo, saj nobena od odločb, ki jih citira, ni neposredno aplikativna za konkretni dejanski stan. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na del članka,⁵ v katerem avtor zapiše: »da posestnik, ki razpolaga z veljavnim pravnim naslovom, pa ni vknjižen kot lastnik, po definiciji ne more biti dobroveren. Vselej namreč ve, da mu manjka vpis v zemljiško knjigo, in da lastninske pravice še ni pridobil, sklicevanje na pravno laičnost (pravno zmoto), pa ga vsaj po mnenju avtorja, ne opravičuje. Če je vknjižbo onemogočil odsvojitelj, ima kupec po mnenju avtorja druge zahtevke zoper njega in sicer pogodbene (razdrtje pogodbe zaradi neizpolnitve ali nemožnosti izpolnitve, kondikcijski oziroma reparacijski zahtevki) in odškodninske.«. Gre za stališče enega avtorja, pri čemer že iz zgoraj navedenega komentarja SPZ izhaja drugačno stališče, zato v konkretnem primeru s sklicevanjem na navedeni članek tožena stranka ne more izpodbiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe.

11. Tožena stranka se je v zvezi (ne)dobrovernostjo tožeče stranke v pritožbi sklicevala na izpovedbo zaslišanega stečajnega upravitelja A. K., in sicer v delu, ko je izpovedal, da je že pred septembrom 2016 prejel tri telefonske klice glede potencialnih izločitvenih pravic oziroma da je tožeča stranka že pred septembrom 2016 vedela za stečajni postopek in da tožena stranka šteje, da je sporna nepremičnina njena, ter da je tožeča stranka že spomladi 2017 s strani soseda F. B. izvedela, da je bila sporna nepremičnina predmet prodaje na več dražbah (v okviru izvršilnih postopkov). Domnevna dobra vera je bila zato po mnenju pritožnice prekinjena že, ko je tožeča stranka izvedela za te okoliščine oziroma vsaj po posvetu z odvetnikom D., najkasneje pa s prijavo izločitvene pravice.

12. Navedene pritožbene navedbe niso utemeljene. Pooblaščenec D. je namreč trdil (list. št. 55) in zaslišan izpovedal (list. št. 98 – 99), kar je izpovedala tudi zaslišana tožeča stranka, in sicer, da ji je odvetnik D. zagotovil, da je dejanska lastnica ona, vpis v zemljiško knjigo pa zgolj formalnost. Nadalje je ključno, da dejstvo, da je bila sporna nepremičnina del stečajne mase pomeni zgolj, da je bila dejansko kot lastnica v zemljiško knjigo vpisana tožena stranka. To dejstvo pa med strankama niti ni bilo sporno. Zato trditve tožene stranke v pritožbi, da je oziroma bi morala tožeča stranka vedeti, da ni lastnica, da je lastništvo sporno oziroma da jo tožena stranka ne šteje za lastnico že v trenutku, ko je bilo v stečajnem postopku jasno, da je sporno stanovanje del stečajne mase, v konkretnem primeru niso utemeljene. To je lahko vedela šele, ko je bila njena prijavljena izločitvena pravica prerekana, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz navedenih razlogov tudi ne drži, da tožeča stranka z dnem objave otvoritvenega poročila 1. 2. 2016, iz katerega izhaja, da je tožena stranka lastnica spornega stanovanja, ni mogla biti več dobroverna, da je lastnica, ker se skladno s četrtim odstavkom 122. člena ZFPPIPP šteje, da je bila z vsebino objavljenega otvoritvenega poročila seznanjena. Sporna nepremičnina je bila namreč logično del stečajne mase že zato oziroma predvsem zato, ker to izhaja iz zemljiškoknjižnega stanja.⁶ Kot že rečeno, pa samo dejstvo, da je bila sporna nepremičnina del stečajne mase, še ne pomeni, da je lastništvo sporno. To je v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča postalo šele, ko je stečajni upravitelj prerekal prijavljeno izločitveno pravico. Do takrat je namreč lahko tožeča stranka glede na veljavni pravno poslovni naslov dobroverno menila, da je lastnica, čeprav zaradi ravnanja tretjega v zemljiško knjigo ni bila vpisana.

13. Tožena stranka se je v zvezi z (ne)dobrovernostjo tožeče stranke sklicevala tudi na sestanek z dne 24. 5. 2017, na katerem so bili med drugim prisotni stečajni upravitelj, S. C., tožeča stranka in pooblaščenec D. Navajala je, da stečajni upravitelj na sestanku ni priznal izločitvene pravice, niti ni pristal na izpolnitev pogodbe z vknjižbo tožeče stranke, temveč so se sestali z namenom, da najdejo kompromis oziroma da bi sporne nepremičnine prodali, ter da so se vsi zavedali, da je lastništvo sporno, zato bi se morala tega zavedati tudi tožeča stranka. Navedeno ne drži. Stečajni upravitelj je namreč zaslišan izpovedal le, da se je tega, da je lastništvo sporno, zavedal pooblaščenec D., da bi se tega zavedala tudi tožeča stranka, pa ni trdil. Poleg tega je D. zaslišan izpovedal, da na sestanku Pogodba nikomur ni bila sporna, niti stečajnemu upravitelju (list. št. 98). Zgolj izvedba sestanka, na katerem se je skušala najti rešitev, ne pomeni, da je tožeča stranka vedela, da ni lastnica. Da ji tožena stranka lastništva ne priznava, je glede na okoliščine konkretnega primera lahko zagotovo izvedela šele, ko je bila njena izločitvena pravica dejansko tudi prerekana.

14. Nadalje je tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očitala, da se je opredelilo le do izpovedbe tožeče stranke, ni pa upoštevalo in se opredelilo do več dokazov, katerih izvedbo je predlagala tožena stranka. Sodišču prve stopnje se namreč ni treba opredeliti do prav vsakega izvedenega dokaza. V obrazložitvi sodbe mora sodišče navesti le dokaze, na katere je oprlo sodbo (četrti odstavek 324. člena ZPP). Da je kakšen dokaz glede odločilnega dejstva spregledalo, pa tožena stranka v pritožbi ni konkretizirano navedla. Zgolj pavšalne pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dokazov, zato ne morejo pomeniti obstoja absolutne bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijana sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek sodbe razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz navedenih razlogov ne drži, da je bilo kršeno načelo enakopravnosti strank in storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

15. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe o kršitvi četrtega odstavka 269. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo tretjo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 10. 10. 2018. Iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje sklicevalo na navedeno vlogo. Iz zapisnika pripravljalnega naroka za glavno obravnavo z dne 17. 10. 2018 izhaja, da je dalo sodišče prve stopnje tožeči stranki 15 dnevni rok, da odgovori na zadnjo vlogo tožene stranke in sicer njeno vlogo z dne 1. 10. 2018, na katero naj bi tožeča stranka odgovorila že z vlogo z dne 10. 10. 2018. Navedeno potrjuje, da sodišče prve stopnje sporne vloge tožeče stranke ni upoštevalo. Prav tako pa tožena stranka v pritožbi ni konkretizirala, katero trditev oziroma zatrjevano dejstvo iz navedene vloge naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo oziroma kaj je v njej trdila tožeča stranka, kar sicer v svojih drugih vlogah in na narokih ni trdila. Glede na navedeno pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določbe četrtega odstavka 269. člena ZPP in s tem kršitve načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

16. Pritožbeni očitki, da skladno s četrtim odstavkom 60. člena v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena ZFPPIPP⁷ tožečo stranko bremenijo stroški postopka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice, niso utemeljeni. Določba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP pomeni izjemo od splošne ureditve povračila stroškov v pravdnem postopku in jo je zato potrebno razlagati ozko. Navedena določba se uporabi le v primerih, ko stečajni upravitelj prereka izločitveno pravico prav zaradi njene nepopolne prijave in je presoja razlogov, zaradi katerih je bila izločitvena pravica prerekana, tudi predmet postopka, v katerem se presoja utemeljenost zahtevka za njeno uveljavitev. V konkretni zadevi temu ni tako. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 29. 8. 2018 sicer izhaja, da je upravitelj izločitveno pravico tožeče stranke prerekal z navedbami, da je bila na navedenem stanovanju priznana ločitvena pravica upnikom, kot izhaja iz posodobljenega seznama preizkušenih terjatev z dne 4. 4. 2017, ki je bil na spletnem portalu objavljen dne 5. 4. 2017, in tudi ker upnik ni priložil nobenih listin za ugotovitev obstoja izločitvene pravice. Vendar je tožeča stranka na sklicevanje tožene stranke na četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP na naroku za glavno obravnavo dne 16. 1. 2019 navedla, da je k prijavi izločitvene pravice priložila notarsko overjeno Pogodbo, iz katere izhaja, da je bila kupnina v celoti plačana (4. člen Pogodbe), česar tožena stranka ni prerekala. Zato dejstvo, da je bila Pogodba priložena k prijavi, ni sporno. Dejstvo, da je tožeča stranka k prijavi izločitvene pravice priložila Pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom, iz katere izrecno izhaja, da je bila kupnina plačana, pa po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za popolnost prijave in pogoji iz četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP niso izpolnjeni. K tej odločitvi pripomore tudi dejstvo, da je zaslišani upravitelj izpovedal, da ni imel nobene poslovne dokumentacije tožene stranke in torej iz razlogov na strani stečajnega dolžnika ni mogel preveriti, ali je bilo plačilo kupnine zavedeno v poslovnih knjigah tožene stranke.

17. Glede na zgoraj navedeno pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene. Vendar pa je pritožbeno sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožbi ugodilo iz razloga, na katerega je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini (navedeni v 1. točki obrazložitve te odločbe), izločitev te nepremičnine iz stečajne mase ter vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Trdila je, da je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem.

19. Izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, mora v skladu s prvim odstavkom 310. člena ZFPPIPP vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP, to pa je v danem primeru zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice (prvi odstavek 310. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP; prim. tudi Nina Plavšak, e-Komentar ZFPPIPP, razdelek 10.6.3.2), ne pa zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in izločitev te nepremičnine iz stečajne mase ter vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (to je dajatveni zahtevek; prim. VSL sodba in sklep I Cpg 224/2013). Tožbeni zahtevek, ki ga je postavila tožeča stranka, tako ni ustrezno oblikovan oziroma ni dopusten (prim. VSL sodba in sklep I Cpg 1381/2016). Ker pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde (ki je v ugotovitvi, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine) ne pomeni spremembe tožbe (prim. VSRS sklep II Ips 172/2016), je podana tako imenovana odpravljiva nesklepčnost tožbe, ki jo je mogoče odpraviti z ustreznim materialnoprocesnim vodstvom. Tega sodišče prve stopnje ni izvedlo, na nesklepčnost tožbe pa tudi ni opozorila tožena stranka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člena ZPP). Morebitna odločitev na pritožbeni stopnji bi namreč glede na to, da je pritožbeno sodišče prvič zavzelo stališče o nepravilnosti postavljenega zahtevka, pravdni stranki prikrajšala v pravici do pritožbe.

20. Posledično je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi odločitev o nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka nepremičnino priposestvovala, bila je dobroverna posestnica nepremičnine. V tožbi zaradi uporabnine, ki jo je pritožnik vložil kot nasprotno tožbo, je vprašanje priposestvovanja predhodno vprašanje. Ker je torej od odločitve po tožbi tožeče stranke odvisna odločitev o predhodnem vprašanju – ali je tožeča stranka postala lastnica stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o nasprotni tožbi.

21. Sodišče prve stopnje naj tožečo stranko pozove, da v postavljenem roku tožbeni zahtevek ustrezno oblikuje in potem, glede na stanje zadeve, ponovno razsodi.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. sodbi VSRS II Ips 818/ 2009 z dne 18. 3. 2010 in sodbo II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2012.
² Prim. VSRS sodba II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2012.
³ Dobra vera se domneva, če se ne dokaže nasprotno.
⁴ Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti.
⁵ Horvat V., Zunajknjižno priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Pravna praksa, št. 24-25, 2012, str. 26.
⁶ Stečajni upravitelj pa je izpovedal, da tudi ni imel na razpolago nobene poslovne dokumentacije tožene stranke.
⁷ Če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka tega člena ali če ji niso priloženi dokazi iz tretjega odstavka tega člena, se zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 334/2022
• Sklep II DoR 411/2012
• VSK Sodba I Cp 422/2016