VSL Sklep I Cp 665/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je z udeležencem vzpostavilo stik in ga zaslišalo prek videokonference. Na ta način je pogovor z njim opravila tudi izvedenka. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje na naroku in v izpodbijanem sklepu, ima takšno ravnanje podlago v Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega ostavka 83.a člena ZS in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ. V tej odredbi je med drugim določeno, da se naroki, seje in zaslišanja v nujnih zadevah izvedejo prek videokonference. Med take nujne zadeve, ob upoštevanju prvega odstavka 33. člena ZDZdr, 83. člena ZS ter zgoraj citirane Odredbe, sodi tudi konkretna zadeva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje osebi A. A. (v nadaljevanju: udeleženec) omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter ga pridržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X še najdlje do 8. 5. 2020.

2. Pritožbo vlaga odvetnik udeleženca. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

Sodišču očita, da trenutnega zdravstvenega stanja udeleženca in njegove sposobnosti skrbeti zase ni preverjalo. Udeleženec se s svojim pooblaščencem ni mogel posvetovati, postopek je bil izveden prek videokonference. S tem je bilo poseženo v pravico do učinkovite obrambe in zastopanja. Izvedenka udeleženca ni osebno pregledala, ampak je z njim vzpostavila stik le preko videokonference. O tem, da je v teku postopek za postavitev udeleženca pod skrbništvo, pooblaščenec ni bil predhodno obveščen, udeleženec pa ob videokonferenci ni bil seznanjen, zakaj je bil pridržan. Ni agresiven ne do sebe ne do drugih, zase zna samostojno skrbeti. Demenca ni razlog za pridržanje. Zanika, da bi njegova prisotnost pri izvedbi dokazov škodovala njegovemu zdravju. Medikamentozno terapijo bo v prihodnje redno jemal. Zdravljenje se lahko zagotovi tudi na odprtem oddelku in za krajše obdobje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z udeležencem vzpostavilo stik in ga zaslišalo prek videokonference. Na ta način je pogovor z njim opravila tudi izvedenka. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje na naroku in v izpodbijanem sklepu, ima takšno ravnanje podlago v Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega ostavka 83.a člena Zakona o sodiščih¹ in razlogov iz 1. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni sars-cov-2 (Covid-19)². V tej odredbi je med drugim določeno, da se naroki, seje in zaslišanja v nujnih zadevah izvedejo prek videokonference. Med take nujne zadeve, ob upoštevanju prvega odstavka 33. člena Zakona o duševnem zdravju, 83. člena ZS ter zgoraj citirane Odredbe, sodi tudi konkretna zadeva. Nobenega dvoma sicer ni, da opisan način izvedbe naroka in zaslišanja ter stika z udeležencem, odstopa od zakonske ureditve, ki nalaga, da izvedenec osebo pregleda in da tudi sodišče odloči na podlagi neposrednega stika z osebo (62. člen ZDZdr), vendar je bil odstop od postopkovnih pravil v konkretnem primeru zaradi nevarnosti okužbe in velike smrtnosti ranljivih skupin prebivalstva utemeljen zaradi varstva (ustavnih) pravic ne le ostalih oseb, ki so v postopku sodelovale (sodnice, izvedenke, zapisnikarice, pooblaščenca), ampak tudi samega udeleženca. Gre za pravico do nedotakljivosti človeškega življenja (17. člen Ustave), pravico do varnosti (34. člen Ustave) in pravico do telesne celovitosti (35. člen Ustave), kamor spada tudi varovanje zdravja in zaščita pred okužbo. Povedano drugače: pri tehtanju med zgoraj navedenimi procesnimi pravicami udeleženca, ki sicer segajo tudi na ustavno raven, je dalo prednost drugim zgoraj navedenim (ustavnim) pravicam vseh, ki so v tem postopku sodelovali.

5. Pritožnik sodišču neutemeljeno očita tudi to, da se z udeležencem pred narokom ni mogel posvetovati. Očitek je neutemeljen najprej zato, ker vzpostavitev stika med stranko in odvetnikom ni naloga sodišča, potem pa še zato, ker bi pritožnik, če take možnosti zaradi trenutnih razmer³ ni imel, lahko zahteval, da se mu razgovor s stranko omogoči pred začetkom naroka prek videokonference in brez prisotnosti ostalih oseb. A tega ni storil.

6. Iz zapisnika naroka z dne 8. 4. 2020 izhaja, da je bil sklep o uvedbi postopka udeležencu vročen prek uprave bolnišnice, pred začetkom zaslišanja pa so mu bili pojasnjeni tudi razlogi za uvedbo postopka pridržanja. Drugačne pritožbene trditve so zato brez podlage v podatkih spisa.

7. Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr, lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi udeleženca sodelovanje pri dokazovanju lahko po nepotrebnem vznemirilo in psihično obremenilo, kar bi škodljivo vplivalo na njegovo zdravje (glej zapisnik naroka z dne 8. 4. 2020, list. št. 6). Glede na takšno mnenje izvedenke, ki mu pritožnik ni nasprotoval, v pritožbi pa mu nasprotuje le s pavšalnim zanikanjem škodljivega vpliva, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pritožniku s sklepom v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov.

8. Ne glede na to, da so (po že zgoraj povedanem) očitki, povezani z načinom izvedbe naroka, možnostjo razgovora med pritožnikom in udeležencem, omejitvijo prisotnosti pri izvajanju dokazov in seznanitvijo z razlogi za uvedbo postopka, neutemeljeni, pa pritožbeno sodišče dodaja, da so tudi prepozni. Kršitve, kamor sodi tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP⁴, mora namreč stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Če jih uveljavlja kasneje, vključno s pravnimi sredstvi, pa se upoštevajo le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (289.b člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Tega pritožnik niti ne trdi.

9. Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi razmeram prilagojenega postopka, v katerem so bila ugotovljena vsa za odločitev potrebna dejstva, zaključilo, da so pri udeležencu ti pogoji podani.

10. Pritožnik dejanskim ugotovitvam, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, nasprotuje najprej s trditvijo, da trenutno zdravstveno stanje udeleženca in njegova sposobnost skrbeti zase nista bila preverjena. Pritožbeno sodišče očitek zavrača, saj je sodišče s pomočjo izvedenke ugotavljalo ravno to stanje. Izvedenka je tako po pregledu medicinske dokumentacije in po pogovoru z udeležencem pojasnila, da se njegovo zdravstveno stanje v času po zadnjem pridržanju ni bistveno spremenilo. Še vedno trpi za demenco s hujšo kognitivno okrnjenostjo. Gre za kronično in napredujoče stanje in bistvenega izboljšanja tudi v prihodnje ni pričakovati. Preverjeni so bili tudi ostali (zakonski) pogoji (glej razloge v točki 8 in 10) za pridržanje. Med drugim je bilo ugotovljeno, da udeleženec zaradi svoje bolezni še vedno potrebuje stalen nadzor in pomoč, saj živi sam, zaradi epidemiološke situacije pa mu tega, razen v bolnici, ni mogoče zagotoviti. Glede na dogajanje pred pridržanjem dne 14. 2. 2020, ko je bil doma dlje časa zmeden, agresiven do okolice, zaradi zmedenosti in beganja v prometu pa je bil sam življenjsko ogrožen, se zato pritožbeno sodišče strinja, da je ta ogroženost, ki je posledica duševne motnje, še vedno podana. Ker se udeleženec načrta zdravljenja po mnenju izvedenke še vedno ne zmore držati ter ga tudi ne razumeti, soglaša tudi s tem, da druge (milejše) oblike zdravljenja ne pridejo v poštev.

11. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje tudi pri odločitvi glede trajanja potrebnega zdravljenja oprlo na mnenje izvedenke. Slednja je na naroku pojasnila, da svetuje zdravljenje še za obdobje enega meseca. Ker razen laične trditve, da je predvideno obdobje zdravljenja predolgo, drugih argumentov, ki bi vzbudili dvom v tako mnenje, pritožnik ne ponudi, pritožbeno sodišče nima nobene podlage, da bi ga omejilo na krajši čas. Zgolj v pojasnilo pritožniku pa dodaja, da sprejeta odločitev o času zdravljenja ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje udeleženca izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (glej 69. in 71. člen ZDZdr).

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

13. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločilo, saj glede na določilo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev tega postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju ZS.
² UL RS št. 36/2020, v nadaljevanju ZZUSUDJZ.
³ Splošno znano je, da so bolnice zaradi preprečevanja širjenja bolezni Covid-19 sprejele ukrep popolne prepovedi obiskov.
⁴ Ta kršitev je podana takrat, ko je stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nekim nezakonitim postopanjem (več o tem glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 289 do 301).

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1557/2019
• VSL Sklep II Cp 1627/2020
• VSL Sklep II Cp 1015/2020