VSL Sodba II Cp 2332/2019

Jedro

Z uveljavitvijo ZUSDDD-B dne 24. 7. 2010 je bila omogočena ureditev statusa za celotno obdobje od izbrisa vsem izbrisanim osebam, ki si pred tem še niso uredile statusa za nazaj ali jim še ni bila izdana dopolnilna odločba. Pravna negotovost tožnice glede njene pravice za ureditev statusa za celotno obdobje izbrisa je bila torej odpravljena z uveljavitvijo ZUSDDD-B.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnica je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 489,60 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati 39.300,00 EUR odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Sklenilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 1.851,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sicer ne razpolaga s pisnimi dokazi, da je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vlogo za sprejem v državljanstvo, vendar je v zvezi s tem predlagala zaslišanje bivšega moža B. M., ki je vlagal vloge v njenem imenu. Zaslišanje B. M. je tudi edini možen dokaz glede na to, da se je B. M. večkrat selil in so se dokumenti izgubili. Meni, da bi jo sodišče moralo obravnavati upoštevajoč položaj njenega bivšega moža, saj so bili v času izbrisa in kasneje družina, ki si je delila enako usodo. Sodišče ni upoštevalo navedenih dejstev ter izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov v zvezi s tem. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je njen odškodninski zahtevek zastaral. Prvi premiki glede spremembe odklonilnega odnosa oblasti do ureditve statusa izbrisanih oseb za nazaj so se začeli z izdajo sodbe ESČP¹ v zadevi Kurić in ostali, ki je bila izdana 26. 6. 2012. Vztraja, da je bila šele z izdajo odločbe z dne 11. 12. 2014 seznanjena z dejstvom, da ji krivice iz leta 1992 ne bodo nikoli povrnjene. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v obravnavani zadevi od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni upravičena do odškodnine po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ker ni upravičenka do povračila škode po prvem odstavku (nesporno je, da tožnica ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije in ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje) in drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Tožnica tudi ni izkazala upravičenosti za uveljavljanje denarne odškodnine v sodnem postopku skladno s 23. členom ZPŠOIRSP. Dodatno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici z zakonom izrecno ni priznana pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (četrti odstavek 2. člena ZPŠOIRSP). Glede na navedeno so pravno neodločilne pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnico obravnavati upoštevajoč položaj njenega bivšega moža. Posledično je neutemeljen smiselni pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Neutemeljeno je pritožbeno nestrinjanje z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem B. M., ki bi izpovedal, da je vlagal vloge v tožničinem imenu. Sodišče prve stopnje je zaslišanje B. M. ocenilo kot neprimeren dokaz, saj iz podatkov evidence o dovoljenjih za stalno prebivanje, ki jih je predložila tožnica, izhaja, da pred 24. 7. 2010 ni vložila vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje niti vloge za sprejem v državljanstvo. Iz evidence je razvidno, da je tožnica šele 23. 7. 2013 vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kar izhaja tudi iz obrazložitve odločb (priloga B10, B11). Če bi vlogo v njenem imenu vložil B. M., bi bila namreč vložitev take vloge zabeležena v evidenci oziroma bi obstajalo pisno dokazilo. Pritožbena navedba, da so se pisne listine zaradi selitve izgubile, je nedopustna pritožbena novota, saj ni izkazan opravičljiv razlog za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega so bile tožničine trditve glede vlaganja vlog nesubstancirane, saj ni navedla, kdaj naj bi B. M. v njenem imenu vložil vloge, ter ni zatrjevala, da bi bila vloga zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen (drugi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP).

7. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zastaran tožničin tožbeni zahtevek na podlagi 26. člena Ustave RS oziroma določb Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bilo zastaranje zadržano zaradi nepremagljivih ovir (360. člen OZ) do trenutka odprave negotovosti pravnega stanja glede pravice upravičenca za ureditev statusa za celotno obdobje izbrisa, to je do ustrezne pravne podlage za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za obdobje od izbrisa dalje. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa VS RS II Ips 271/2013, je bil upravičenec v negotovosti glede svojega preteklega statusa zaradi odklonilnega in obotavljajočega ravnanja oblasti vse do izdaje dopolnilne odločbe, saj je šele z izdajo le-te prišlo do dejanskega učinka odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/02, katere učinek je bila pravna možnost, da se uredi status tudi za nazaj. Glede na to, da v obravnavanem primeru tožnici ni bila izdana dopolnilna odločba,² je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je bilo z uveljavitvijo Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B) dne 24. 7. 2010 omogočena ureditev statusa za celotno obdobje od izbrisa vsem izbrisanim osebam, ki si pred tem še niso uredile statusa za nazaj ali jim še ni bila izdana dopolnilna odločba. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pravna negotovost tožnice glede njene pravice za ureditev statusa za celotno obdobje izbrisa odpravljena z uveljavitvijo ZUSDDD-B.

8. Glede na navedeno so neodločilne tožničine pritožbene navedbe, da je bila šele z izdajo odločbe UE ... z dne 3. 10. 2014 oziroma odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 11. 12. 2014 (odločitev o pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje) seznanjena z dejstvom, da ji krivice iz leta 1992 ne bodo nikoli povrnjene. Tožnica je vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD-B, kar dodatno utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je bila podana pravna možnost za ureditev statusa za nazaj. Zgolj okoliščina zavrnitve njene vloge pa ne ustreza pojmu nepremagljivih ovir. Pritožbena navedba, da je do spremembe odklonilnega odnosa oblasti do ureditve statusa izbrisanih oseb za nazaj prišlo šele z izdajo sodbe ESČP v zadevi Kurić in ostali v letu 2012, je nedopustna pritožbena novota. Tožnica, na kateri je bilo trditveno breme za dejstva, ki se nanašajo na zadržanje zastaranja, v postopku na prvi stopnji navedenega ni zatrjevala, v pritožbi pa ni izkazala opravičljivega razloga.

9. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, toženi stranki pa mora povrniti 489,60 EUR stroškov pritožbenega postopka. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo priglašenih 800 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT) in 2 % materialnih stroškov (11. člen OT).

-------------------------------
¹ Evropsko sodišče za človekove pravice.
² Tožnica namreč ni vložila vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD).

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 26/2004
• VSRS sklep II Ips 80/2015
• VSL sklep II Cp 395/2013