VSL Sklep II Cp 2292/2019

Jedro

Kupca oziroma "potrošnika" ne varujejo pravila Uredbe Bruselj I - bis o posebni pristojnosti v korist potrošnika, kadar tožbe ne vloži proti prodajalcu, torej proti drugi pogodbeni stranki, temveč proti proizvajalcu. Ker odgovornost proizvajalca do kupca nastane, čeprav proizvajalec ni v pogodbenem odnosu s kupcem, proizvajalec kot garant ne more prevzeti vloge druge pogodbene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 485,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o predmetni zadevi.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da je pristojnost slovenskega sodišča podana na podlagi posebnih določb Oddelka 4 Uredbe (EU), št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I - bis)¹. V konkretnem sporu gre za uveljavljanje obveznosti iz garancijske izjave, ki jo je ob prodaji svojega proizvoda preko pooblaščenega zastopnika v Sloveniji izdala tožena stranka. Sklicuje se na določbe ZVPot², ki potrošniku omogočajo, da zahteva pravilno izpolnitev prodajne pogodbe ne le od prodajalca, ampak tudi od proizvajalca proizvoda z napako, če je bila zanj izdana garancija. Opozarja na odločitev Sodišča EU (SEU) v zadevi Maletic, C-478/12 z dne 14. 11. 2013. V primerih, kot je obravnavani, ko je vrednost proizvoda z napako izredno visoka, je zakonsko pravilo, ki daje potrošniku pravico, da lahko uveljavlja zahtevek tudi direktno zoper proizvajalca proizvoda z napako, pomembno varstvo za kupca potrošnika, saj ga ščiti pred nevarnostjo neizterljivosti utemeljenega zahtevka za odpravo napak oziroma vrnitev kupnine v primeru, če prodajalec postane insolventen. Obenem navaja, da se na presenečenje v smislu predvidljivosti pravil o direktni tožbi zoper proizvajalca in o določitvi pristojnosti sodišča po pravilih za potrošniške spore ne more sklicevati tožena stranka, ki kot proizvajalec prodaja svoja plovila samo preko uradnega zastopnika oziroma pooblaščenega prodajalca, zato natančno ve, kje, kdaj in kateremu končnemu kupcu je (bilo) prodano njeno plovilo. S tem je pristojnost slovenskega sodišča utemeljena tudi z obstojem tesne povezave med sodiščem in sporom. Če pritožbeno sodišče meni, da ni pristojno za razlago Uredbe Bruselj I - bis, pritožnik predlaga, da glede razlage pojma "druga pogodbena stranka" v okoliščinah konkretnega primera SEU predloži vprašanje za predhodno odločanje. Poudarja, da na pristojnost slovenskega sodišča v konkretnem sporu odkazuje tudi 7. člen Uredbe Bruselj I – bis, določbi 56. in 58. člena ZMZPP³ ter tudi ZPP⁴ v 53. členu. Na koncu še dodaja, da določbe Haaške konvencije iz leta 1973 ne dajejo podlage za uporabo francoskega prava, kot trdi tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da je Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno pristojno za odločanje v tem sporu.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Uredbe Bruselj I – bis in, ker je ugotovilo, da ne gre za potrošniški spor, pravilno odločilo, da ni podana njegova pristojnost za odločanje v obravnavani zadevi.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za spor v zvezi s potrošniško pogodbo, zato je treba uporabiti splošno pravilo o pristojnosti sodišč glede na stalno prebivališče tožene stranke (prvi odstavek 4. člena Uredbe Bruselj I - bis). Potrošniški spor je opredeljen v prvem odstavku 17. člena Uredbe Bruselj I – bis. Pri presoji, ali je v konkretnem primeru mogoče uporabiti določbe Uredbe Bruselj I – bis o pristojnosti za potrošniško pogodbo, je odločilno, ali je tožnik pogodbo sklenil izven opravljanja svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti (pogoj iz prvega odstavka 17. člena uredbe, ki je v obravnavanem sporu izpolnjen); in ali je bila pogodba sklenjena z osebo v okviru opravljanja njene gospodarske ali poklicne dejavnosti v državi članici stalnega prebivališča potrošnika oziroma je bila ta dejavnost usmerjena (med drugim) v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče (po (c) točki prvega odstavka 17. člena uredbe). Za tak spor torej gre, kadar je predmet postopka potrošniška pogodba ali zahtevek iz take pogodbe.⁵ Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, kupca oziroma "potrošnika" ne varujejo pravila o posebni pristojnosti v korist potrošnika, kadar tožbe ne vloži proti prodajalcu, torej proti drugi pogodbeni stranki, temveč proti proizvajalcu. Kupec v razmerju do proizvajalca ne uživa statusa potrošnika. Ker proizvajalec s sedežem v tujini – Franciji (tožena stranka) ni stranka konkretne potrošniške pogodbe, sklenjene med tožnikom – slovenskim državljanom in prodajalcem (E. d. o. o.), in med njima ne gre za spor, ki bi izviral iz potrošniške pogodbe, ni podan pogoj za uporabo 18. člena Uredbe Bruselj I – bis, v skladu s katerim lahko potrošnik začne postopek zoper drugo pogodbeno stranko (tudi) pred sodišči v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, torej pred sodišči Republike Slovenije. Uredba Bruselj I – bis v 4. oddelku, ki določa pristojnost za potrošniške pogodbe, teh pravil ne širi na tretje osebe, ki niso stranke te pogodbe. Določbe o posebnih pristojnostih, ki odstopajo od splošnega načela o pristojnosti sodišč glede na stalno prebivališče tožene stranke, so izjema, teh pa ni dopustno razlagati zunaj primerov, ki so izrecno navedeni v tej uredbi.⁶

7. Glede na opisana izhodišča garancijskega razmerja med strankama tega postopka ni mogoče opredeliti kot razmerja z elementi potrošniške pogodbe oziroma ga enačiti s potrošniškim sporom v smislu določb Uredbe Bruselj I – bis. Garancijsko razmerje sicer res nastane v zvezi s prodajno (potrošniško) pogodbo, vendar pa gre za dve ločeni razmerji, ki ju ni mogoče enačiti z enotnim pravnim poslom, kot je to Sodišče EU odločilo v zadevi Maletic, C-478/12 z dne 14. 11. 2013, na katero se sklicuje pritožnik, v kateri je zaradi neločljive povezanosti med spletno potovalno agencijo na eni strani in organizatorjem potovanja na drugi pojem "druga pogodbena stranka" v okoliščinah konkretnega primera razlagalo širše, tako da zajema obe, kar je utemeljilo tudi s ciljem zmanjšanja možnosti izdaje nezdružljivih sodnih odločb v dveh sočasnih postopkih. Ker odgovornost proizvajalca do kupca nastane, čeprav proizvajalec ni v pogodbenem odnosu s kupcem,⁷ proizvajalec kot garant ne more prevzeti vloge druge pogodbene stranke.⁸ Iz istega razloga tudi ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I – bis.

8. Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja tudi na zadevo Andreas Kainz proti Pantherwerke AG, C-45/13 z dne 16. 1. 2014, v kateri je Sodišče EU kot predložitveno sodišče pojasnilo, da je v primeru odločanja o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako kraj dogodka, ki je vzrok za škodo, tisti kraj, kjer je bil zadevni proizvod izdelan.⁹ V tej zadevi je sicer obravnavalo drugačno dejansko stanje, kot v konkretnem primeru, in sicer je šlo za razlago posebne pristojnosti s področja deliktov in kvazideliktov,¹⁰ vendar pa je celo v tovrstnem primeru potrošniku odreklo možnost, da bi lahko vložil tožbo pri sodiščih kraja svojega stalnega prebivališča, kar, kot že rečeno, kaže na restriktiven pristop k razlagi zadevnih določb Uredbe Bruselj I – bis.

9. Ker je za določitev pristojnosti sodišča v obravnavanem sporu z mednarodnim elementom treba uporabiti določbe Uredbe Bruselj I – bis (kar izhaja tudi iz pritožbe tožnika), je neutemeljeno pritožnikovo sklicevanje na določbe o pristojnosti iz ZMZPP in ZPP.

10. Po povedanem pritožnik tudi ne more uspeti s trditvami, da bi se pri razlagi posebne pristojnosti za potrošniške pogodbe morala upoštevati (izredno visoka) vrednost proizvoda z napako, insolventnost prodajalca oziroma dejstvo, da tožena stranka kot proizvajalec svoja plovila prodaja samo preko uradnega zastopnika oziroma pooblaščenega prodajalca, zato natančno ve, kje, kdaj in kateremu končnemu kupcu je (bilo) to prodano. Navedene okoliščine ob (jezikovno) jasnih določbah Uredbe Bruselj I – bis ne prispevajo k načelu čim večje predvidljivosti pravil o pristojnosti, prav tako ne gre za razloge, ki bi utemeljevali tesno zvezo med sporom in sodiščem kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.

11. Vprašanje, katero materialno pravo je treba v konkretnem primeru uporabiti, oziroma ali ima na podlagi veljavnega nacionalnega prava (določb ZVPot) potrošnik pravico do pravovarstvenega zahtevka direktno zoper proizvajalca proizvoda z napako iz naslova produkcijske odgovornosti, je v tej fazi postopka nerelevantno, ker se še ne odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Iz tega naslova ji pripada strošek za sestavo odgovora na pritožbo v višini 650 točk po tar. št. 21/2 OT¹¹ in 13 točk po tretjem odstavku 11. člena OT (2 % od 650 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 485,32 EUR, ki jih mora v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožnik toženi stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa v skladu z določbama prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena OZ¹² z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ Uradni list EU, L 351/1, 20. 12. 2012, v nadaljevanju Uredba Bruselj I – bis.
² Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/98 s spremembami, v nadaljevanju ZVPot.
³ Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Uradni list RS, št. 65/99 s spremembami, v nadaljevanju ZMZPP.
⁴ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
⁵ Galič: Mednarodna pristojnost za reševanje potrošniških sporov. V: Pravo in politika sodobnega varstva potrošnikov (ur. Vlahek A., Damjan M.), Ljubljana, GV Založba, 2015, str. 226.
⁶ Primerjaj zadevo Andreas Kainz proti Pantherwerke AG, C-45/13 z dne 16. 1. 2014 (zlasti točke 18 do 22).
⁷ Direktiva 99/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 5. 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij.
⁸ Pri preizkusu pristojnosti po stališču Sodišča EU ni treba izvesti obsežnega dokaznega postopka glede spornih dejstev, ki so pomembna tako glede vprašanja pristojnosti kot tudi za obstoj uveljavljane pravice. Vendar pa sodišče, pred katerim poteka postopek, lahko preizkusi svojo mednarodno pristojnost na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo, vključno z ugovori tožene stranke (Galič: Mednarodna pristojnost za reševanje potrošniških sporov. V: Pravo in politika sodobnega varstva potrošnikov (ur. Vlahek A., Damjan M.), Ljubljana, GV Založba, 2015, str. 228).
⁹ Glede na tedaj veljavno Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I).
¹⁰ A. Kainz, stanujoč v Salzburgu, je 3. 11. 2007 pri družbi Funbike GmbH s sedežem v Avstriji kupil kolo, ki ga je proizvedla družba Pantherwerke AG (podjetje s sedežem v Nemčji, ki proizvaja in trži kolesa). Ko se je s tem kolesom 3. 7. 2009 vozil v Nemčiji, je padel in se pri tem poškodoval.
¹¹ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015.
¹² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 283/2019
• VSL Sklep I Cp 1736/2018
• VSM sklep I Cpg 40/2015