<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 2396/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.2396.2019
Evidenčna številka:VSL00032662
Datum odločbe:08.04.2020
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Matjaž Voglar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:posojilna pogodba - vračilo posojila - navidezna (simulirana) pogodba - prikriti posel - izročitev denarja - investicijska vlaganja - neupravičena obogatitev - obogatitveni zahtevek - nevezanost sodišča na pravno podlago - neuresničitev poslovne podlage - odpadla podlaga - kavza pogodbe - veljavnost pogodbe

Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša, da sta pravdni stranki s sklenjenimi posojilnimi pogodbami, ki so bile navidezne, prikrili v resnici sklenjen dogovor, na podlagi katerega je tožnik tožencu izročil znesek v višini 60.000 EUR z namenom, da ga ta investira, stranki pa si razdelita dobiček. Ker do nastanka posojilnih pogodb zaradi njihove navideznosti torej ni prišlo, tožnik na tej podlagi vračila izročenega denarja ne more zahtevati. Po mnenju pritožbenega sodišča pa do tega ni upravičen niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Glede na to, da je pravni temelj za izročitev denarja obstajal (to sicer ni bila posojilna pogodba, ampak dogovor o investiranju), bi bil tožnikov zahtevek na tej podlagi utemeljen le, če bi tožnik zatrjeval (in kasneje tudi dokazal), da je ta kasneje odpadel oziroma se ni uresničil.

Sodišče prve stopnje na ponujeno pravno podlago res ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP), a spor lahko presoja na drugih pravnih podlagah le, če to omogočajo ponujene dejanske trditve.

Uresničitev poslovne podlage posla (t. i. kavze), ki je ena od predpostavk za veljavno sklenitev pogodbe (prvi in četrti odstavek 39. člena OZ), na veljavnost posla (to je na obstoj pravic in obveznosti) praviloma nima vpliva. Položaj neupravičene obogatitve bi v konkretnem primeru zato nastal le, če bi bil dogovor o investiranju, ki je bil podlaga za izročitev denarja, bodisi ničen bodisi razveljavljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v točki I izreka tako, da se zahtevek, ki se glasi: “Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 71.443 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2017 dalje do plačila.“ zavrne;

- v točki III pa tako, da se ta po spremembi glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 2.761,38 EUR stroškov postopka v roku 15-tih dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 986,92 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tem postopku trdil, da je tožencu s tremi posojilnimi pogodbami posodil 60.000 EUR, ta pa mu posojenega zneska, kljub zapadlosti, ni vrnil. S tožbo je zahteval plačilo glavnice ter nateklih pogodbenih in procesnih obresti, skupaj 75.993,11 EUR. Od tega zneska je zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Toženec je zahtevku nasprotoval s trditvijo, da so bile posojilne pogodbe navidezne. Tožnik je tožencu denar izročil zaradi dogovora o vlaganjih v posle na finančnih trgih, ki pa niso prinesli koristi.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo. Z izpodbijano sodbo je tožencu naložilo, da tožniku plača 71.443 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2017 dalje, višji zahtevek (za plačilo zneska 4.550,11 EUR s pripadki) pa je zavrnilo in tožencu naložilo, da nosi vse tožnikove stroške. Ugotovilo je, da so bile posojilne pogodbe navidezne. Pravdni stranki sta dejansko sklenili dogovor, da bo tožnik tožencu izročil denar zato, da ga ta investira v valutno trgovanje, stranki pa bi si razdelili dobiček, ki bi z vlaganji nastal. Ker toženec ni dokazal, da je denar vložil v dogovorjene posle in da se je s tem uresničila podlaga prikritega posla, je prejeti denar na podlagi 3. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tožniku dolžan vrniti.

3. Zoper odločitev, s katero je bilo zahtevku delno ugodeno ter odločeno o stroških postopka, vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je zahtevku delno ugodilo na podlagi neupravičene obogatitve, sodilo mimo trditvene podlage in tudi izven pravne podlage, ki jo je napovedalo. Gre za sodbo presenečenja. Tožnik je vračilo denarja zahteval le na podlagi posojilnih pogodb. Ni trdil, da zahteva vračilo zato, ker je toženec neupravičeno obogaten na njegov račun, ker je toženec nekaj prejel brez pravne podlage oziroma je prejel nekaj na podlagi, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ne glede na to, da gre tudi pri obogatitvenemu zahtevku za denarni zahtevek, je dejanska in pravna podlaga zanj drugačna. Toženec se je opredeljeval in dajal dokazne predloge glede na zahtevek, navedbe tožnika in pravno podlago, ki jo je opredelilo sodišče. Ker je svoje trditve uspel izkazati, bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Stališče sodišča, da bi moral toženec dokazati, da se je uresničil namen simuliranega posla, je nejasno in nepravilno, saj tožnik takih ugovorov sploh ni dal. Tudi sicer je uresničitev namena relevantna le v povezavi s kavzo pogodbe, nagibi, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, pa ne vplivajo na njeno veljavnost. Tožnik bi zato moral zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve najprej postaviti in nato njegovo utemeljenost tudi dokazati, ne pa obratno. V vsakem primeru bi moralo sodišče toženca na svoje stališče, da bo zahtevek presojalo na podlagi neupravičene obogatitve, vsaj opozoriti. Ker tega ni storilo, je kršilo načelo materialno procesnega vodstva. V kolikor bi sodišče toženca na to opozorilo, bi lahko dokazal, da so bila sredstva vložena, kdaj so bila vložena in kam ter da gre za tvegane posle, za katere je splošno znano, da je možna tudi izguba investicije. Sodišče je tožencu sicer dalo določene pozive, vendar navedba dodatnih dejstev in dokazov, ob tem, da je tožnik vračilo zahteval le na podlagi posojilnih pogodb, ni bila potrebna.

4. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Vztraja, da je bil denar tožencu posojen in da ni bil njegov namen, da investira na finančne trge. Ker sodišče ni vezano na pravno podlago, ne gre za sodbo presenečanja. Tožnik je dolžan navesti le ustrezno dejansko podlago. Opozarja, da tožnik ni pojasnil, kam je denar vložil, čeprav ga je sodišče na to izrecno opozorilo. Ne drži, da ni zatrjeval neuresničitve namena simuliranega posla, saj je ves čas trdil, da je denar izročil z namenom posojila, da mu toženec denarja ni vrnil, niti ni dokazal, da bi ga kam vložil. Jasno je, da je toženec obogaten, saj ni izpolnil niti posojilne pogodbe, niti pogodbe o investiranju. Priglaša stroške odgovora.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Ker tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o navideznosti posojilnih pogodb, se bo pritožbeno sodišče opredelilo najprej do tega vprašanja.

7. Za navidezno pogodbo (glej 50. člen OZ) je značilno, da jo stranki skleneta, ne da bi imeli (resen) namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina te pogodbe.1 Njuno soglasje volj torej ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, marveč zgolj v nastanek videza pogodbe. Ker nastane zgolj videz sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe, ta v resnici ni sklenjena, saj resnični konsenz volj ni podan. Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama, kar pomeni, da pogodba sploh ne nastane.

8. V konkretnem primeru je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih tudi po presoji pritožbenega sodišča dovolj podlage za zaključek, da je šlo pri posojilnih pogodbah, ki sta jih sklenila tožnik in toženec, za navidezne posle. Soglasja o tem, da bo tožnik denar tožencu izročil kot posojilo in da bo ta prejeto tožniku (brezpogojno) tudi vrnil, namreč ni bilo. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo predvsem izpovedbo tožnika v kazenskem postopku o tem, da je toženec tožniku pojasnil, da sam ne more investirati denarja v valutno trgovanje; da so bile posojilne pogodbe sklenjene zaradi „garancije za vračilo glavnice, če bi se tožencu kaj zgodilo“ in o njegovi želji izročeni denar „dvigniti“ (kar vse sodišče prve stopnje povzema v izpodbijani sodbi). Tožnikova izpovedba v tem postopku je bila sicer drugačna, a tudi po presoji pritožbenega sodišča neprepričljiva iz v izpodbijani sodbi navedenih razlogov. Izpovedba priče T. G. na dokazno oceno ne more vplivati, saj priča pri dogovorih med tožnikom in tožencem ni bila prisotna in je povedala le tisto, kar ji je povedal tožnik. Poleg tega pa je priča, ki je tudi sama s tožencem sklepala posojilne pogodbe, priznala, da so bile te fiktivne. To sicer samo po sebi ne dokazuje, da je bilo enako tudi pri pogodbah, ki jih je s tožencem sklenil tožnik, pomeni pa vsekakor dodaten indic za to. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da sta pravdni stranki s sklenjenimi posojilnimi pogodbami, ki so bile navidezne, prikrili v resnici sklenjen dogovor, na podlagi katerega je tožnik tožencu izročil znesek v višini 60.000 EUR z namenom, da ga ta investira, stranki pa si razdelita dobiček (v nadaljevanju: dogovor o investiranju). Ker do nastanka posojilnih pogodb zaradi njihove navideznosti torej ni prišlo, tožnik na tej podlagi vračila izročenega denarja ne more zahtevati.

9. Po mnenju pritožbenega sodišča pa do tega ni upravičen niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Glede na to, da je pravni temelj za izročitev denarja obstajal (to sicer ni bila posojilna pogodba, ampak dogovor o investiranju), bi bil tožnikov zahtevek na tej podlagi utemeljen le, če bi tožnik zatrjeval (in kasneje tudi dokazal), da je ta kasneje odpadel oziroma se ni uresničil.2 Tega pa, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, tožnik ni trdil. Zatrjeval ni niti drugih (splošnih) predpostavk, ki morajo biti podane, da lahko govorimo o nastalem neposlovnem obligacijskem razmerju neupravičene obogatitve (obogatitev na eni in prikrajšanje na drugi strani ter vzročna zveza med obogatitvijo in prikrajšanjem). Sodišče prve stopnje na ponujeno pravno podlago sicer res ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP), a spor lahko presoja na drugih pravnih podlagah le, če to omogočajo ponujene dejanske trditve. V konkretnem primeru pa tožnikove trditve o sklenjenem posojilnem razmerju in njegov ugovor, da toženec ni predložil nobenih listin o prikritem poslu3 oziroma o tem, da je denar res investiral4, za tako presojo ne zadoščajo.

10. Stališče sodišča prve stopnje, da neuresničitev poslovne podlage dogovora o investiranju5 daje podlago za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve, pa je tudi sicer materialnopravno zmotno, posledično pa je zmotno tudi stališče, da bi moral toženec (zaradi tožnikovega ugovora v smeri neizpolnitve toženčeve obveznosti) zatrjevati in dokazati ne le simulacije posojilnih pogodb in sklenitve prikritega posla, ampak tudi to, da se je podlaga tega posla uresničila. Na podlagi besedila prvega6 in tretjega odstavka7 190. člena OZ bi sicer lahko sklepali, da je predpostavka za neupravičeno obogatitev8 podana tudi v primeru, ko poslovna podlaga odpade ali se ne uresniči. A je tako sklepanje napačno. Uresničitev poslovne podlage posla (t. i. kavze), ki je ena od predpostavk za veljavno sklenitev pogodbe (prvi in četrti odstavek 39. člena OZ), namreč na veljavnost posla (to je na obstoj pravic in obveznosti) praviloma nima vpliva.9 Ne glede na besedilo tretjega odstavka 190. člena OZ zato velja, da do neupravičene obogatitve pride le v primeru, če za pridobitev koristi ene stranke in prikrajšanje druge stranke ni veljavnega pravnega temelja.10 Položaj neupravičene obogatitve bi v konkretnem primeru zato nastal le, če bi bil dogovor o investiranju, ki je bil podlaga za izročitev denarja, bodisi ničen bodisi razveljavljen. Takih trditev, čeprav je bilo trditveno (in dokazno) breme za to na tožniku, pa ta ni ponudil.

11. Odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zahtevku delno ugodilo, je zato nepravilna. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo tudi v preostalem delu.

12. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik v celoti propadel, je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP on tisti, ki je tožencu dolžan povrniti njegove potrebne stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku ob upoštevanju stroškovnika (list. št. 109), vrednosti predmeta spora ter Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznalo: za pregled spisa 50 točk (tar. št. 39/2 OT), za odsotnost iz pisarne 120 točk (4. odstavek 6. člena OT), potne stroške (220 km x 0,37 EUR) v višini 81,40 EUR (3. odstavek 10. člena OT), takso za kopije v višini 15,40 EUR, za sestavo odgovora na tožbo 1200 točk (1. točka tar. št. 19 OT), za zastopanje na prvem naroku 1200 točk (1. točka tar. št. 20 OT), za odsotnost iz pisarne 120 točk (4. odstavek 6. člena OT), za dokazni predlog 20 točk (tar. št. 39 OT), za zastopanje na naroku dne 14. 5. 2019 600 točk (2. točka tar. št. 20 OT), za odsotnost iz pisarne 120 točk (4. odstavek 6. člena OT), potne stroške (220 km x 0,37 EUR) v višini 81,40 EUR (3. odstavek 10. člena OT) in za končno poročilo stranki 50 točk (tar. št. 39 OT). Drugih oziroma višje priglašenih nagrad ni priznalo, saj zanje v OT ni podlage. Skupaj je tožencu priznalo 3480 točk, to pa ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, znaša 2.250,80 EUR. Temu znesku je treba prišteti še strošek kilometrine, 22 % DDV ter plačano takso. Skupno priznani stroški toženca znašajo 2.761,38 EUR.

13. Toženec je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičen tudi do povračila pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče mu je priznalo za sestavo pritožbe 1325 točk (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 23,25 točk (3. odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV. To ob upoštevanju že zgoraj navedene vrednosti točke znaša 986,92 EUR. Nagrade za posvet s stranko ni priznalo, saj je to opravilo zajeto v nagradi za sestavo pritožbe.

-------------------------------
1 Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba 2009, stran 213.
2 Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega ali pa je nekaj prejel glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ).
3 Glej vlogo tožnika z dne 5. 3. 2019 (list. št. 97).
4 Glej vlogo z dne 17. 4. 2019 (list. št. 103).
5 To je vložitev izročenega denarja v trgovanje na finančne in valutne trge.
6 Po tem odstavku povračilni zahtevek nastane, če je nekdo „brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega“.
7 Po tretjem odstavku povračilna obveznost nastane tudi, če „kdo kaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla“.
8 To je, da za pridobitev koristi ene in prikrajšanje druge stranke ni (veljavnega) pravnega temelja.
9 Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba 2009, stran 245.
10 Več o tem glej v Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba 2009, stran 668 in 669.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39, 39/1, 39/4, 50, 190, 190/1, 190/3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 180, 180/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MzAw