<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 69/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.69.2020
Evidenčna številka:VSL00031510
Datum odločbe:12.02.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Suzana Ivanič Lovrin (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:temelj odškodninske odgovornosti - padec v trgovini - mokra tla - mesto padca - vzročna zveza - posebne lastnosti oškodovanca - čiščenje - opozorilne table - sporna dejstva - priznana dejstva - razpravno načelo - trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - izpovedba oškodovanca

Jedro

Zaključka, da je tožnica hodila tudi po delu hodnika, kjer je stroj brisal z mokrim delom ter da se mokrota prenaša, sodišče ni sprejelo v nasprotju z razpravnim načelom, saj je tožnica trdila, da so bila tla zaradi čiščenja s strojem še mokra, kar je bilo vzrok njenemu padcu.

Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da so bila vzrok tožničinemu padcu njena ploska stopala, saj to ne izhaja iz nobenega dokaza. Zgolj zatrjevano dejstvo, da ima tožnica ploska stopala, pa ne zadošča za zaključek, da so bila le-ta vzrok njenemu padcu.

Opozorilna tabla mora biti postavljena na takšnem mestu, da se stranke trgovine lahko še pravočasno seznanijo z dejstvom, da poteka čiščenje in temu prilagodijo svojo hojo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da so bila določena dejstva v postopku nesporna, pa jih sodišče ni štelo za takšna v nasprotju z določbo 2. odst. 214. člena ZPP. Sporno je bilo dejstvo, ali so bila tla mokra. Nesporno pa je bilo, da je mesto padca prečkalo več oseb, ki ob tem niso imele nobenih težav, da je mesto padca neposredno po padcu ob pomoči čistilke M. J. prečkala tudi tožnica, da čistilka tal po padcu ni pobrisala, da se je s čiščenjem s čistilnim strojem ravno pričelo slabo minuto pred padcem in da čistilni stroj čez mesto padca ni šel z mokrim delom, ampak le s sušilno šobo, ki tudi sicer mokroto posesa do suhega, mesto padca pa je bilo pred tem počiščeno eno uro nazaj, tožnica pa je čistilki izjavila, da je padla, ker je bila malo štorasta. Ob 9:01:06 uri je delavec šele začel delati s strojem in z mokrim delom ni šel čez desni rob četrte ploščice z leve, hkrati pa je šel ven iz hodnika, kjer je tožnica padla. Zaključek sodišča, da je tožnica hodila tudi po delu hodnika, kjer je stroj brisal z mokrim delom ter da se mokrota prenaša, je sodišče sprejelo v nasprotju z razpravnim načelom, saj takšnih trditev tožnica ni podala. Na tožnici je dokazno breme, da so bila tla mokra. Sodišče brez argumentov zaključi, da so bila tla mokra oziroma tako zaključi zgolj na podlagi izpovedbe tožnice, ki jo sodišče ocenjuje kot prepričljivo, pri tem pa te prepričljivosti ne obrazloži. Sodišče ni opravilo dokazne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, temveč očitno le dokazno presojo izpovedi tožnice, pa še to zmotno. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka pojasni, zakaj meni, da tožnica ni bila prepričljiva in vse prej kot resnicoljubna. Zaključi, da je tožnica prilagajala svojo izpovedbo, jo sproti spreminjala, bila kontradiktorna, skrivala svoja druga zdravstvena stanja z namenom, da bi vse svoje zdravstvene težave pripisala zgolj kritičnemu padcu. Priča M. J. je bila v svoji izpovedbi dosti bolj prepričljiva, saj je jasno izpovedala, da je tožnica padla na hodniku pred WC-ji, da je tam vedno opozorilna tabla ter da so bila tla suha in zato po padcu tudi ni nič pobrisala. Tudi sicer na mestu tožničinega padca ni nikoli padcev. Sodišče je zaključilo, da iz fotografij ni razvidno, da bi tožnica padla zato, ker bi obrnila levo nogo navznoter, in da tožena stranka ni dokazala, da je način padca značilen za osebe s ploskimi stopali. Takšen zaključek je zopet v nasprotju z nespornimi trditvami tožene stranke, da je obračanje stopala navznoter tipično za osebe s ploskimi stopali in da tožnica ima ploska stopala. Sodišče je iz neznanega razloga tudi zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je način padca značilen za osebe s ploskimi stopali, saj tožena stranka tega ni zatrjevala. Gre zopet za nesporno dejstvo. Da je tožnica padla zaradi ploskih stopal, je tožena stranka dokazovala s fotografijo posnetka in pozicijo tožničine leve noge na njej ter z izjavo čistilke, da ji je tožnica rekla, da je padla, ker je bila malo štorasta. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da se je opozorilna tabla za mokra tla nahajala na hodniku pred sanitarijami neposredno pred tožnico, ko je padla, da je visoka 50 centimetrov, izstopajoče rumene barve, dobro vidna ter da jo je tožnica videla, saj je ob hoji videla cel hodnik. Lokacije in lastnosti opozorilne table tožnica ni prerekala. Le pavšalno je trdila, da je bila na neprimernem mestu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila ta postavljena pred WC-jem in ne na hodniku, kjer je prišlo do padca in kjer se je čistilo. Tak zaključek je v nasprotju z listinskimi dokazi in neprerekanim dejstvom, da je bila opozorilna tabla neposredno pred tožnico, ko je ta padla. Tožnica je padla nekako med moškim in ženskim WC-jem na desni strani v smeri hoje tožnice, tam pa je iz fotografije jasno vidna opozorilna tabla, za katero je čistilka potrdila, da gre za tablo, ki opozarja na mokra tla. Ko je priča M. J. izpovedovala, da je bila opozorilna tabla pred WC-jem, seveda to pomeni pred vstopom v WC na hodniku. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da se je opozorilna tabla nahajala ob padcu neposredno pred tožnico zaradi ravnokar začetega čiščenja, to dejstvo pa je bilo neprerekano. Vseeno pa je, zakaj je bila tabla tam postavljena, opozarjala je na mokra tla, ki naj bi bila po ugotovitvah sodišča vzrok za padec tožnice. Sodišče izven konkretnih navedb strank o tem, kje bi se opozorilna tabla morala nahajati, samo zaključi, da bi se tabla morala nahajati pred mestom čiščenja in ker se ni, je podana odgovornost tožene stranke. Sodišče ni pojasnilo, kje sploh je to pred mestom čiščenja. Relevantno je le, ali se je tožnica pred padcem lahko seznanila z opozorilom tožene stranke na mokra tla. Tožnica se je enostavno lahko z njo seznanila že takoj po zavoju v levo s širšega hodnika na hodnik pred WC-ji, kjer je prišlo do padca. Zahteva, da mora biti opozorilna tabla pred mestom čiščenja, bi bila na mestu le, če bi do padca prišlo v trenutku vstopa na mesto čiščenja. Dejstvo uporabe sredstva za čiščenje s komponentami proti drsenju in dejstvo, da so na mestu tožničinega padca protizdrsne ploščice razreda drsnosti R10, sploh nista bili prerekani. Zato se je sodišče neutemeljeno spustilo v vprašanje, ali sta ti dve trditvi dokazani. Glede na prej navedeni dve dejstvi tudi v primeru, če bi bila tla malo mokra, ne bi bilo treba postavljati opozorilne table, poleg tega pa gre tudi za prostore pred javnimi sanitarijami, za katere je že splošno znano, da za njih obiskovalec ne more pričakovati, da bodo povsem suhi. Ob upoštevanju neprerekanih dejstev in pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prišlo do zaključka, da opozorilna tabla v konkretnem primeru sploh ni bila potrebna.

3. Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede zatrjevane kršitve določbe 2. odstavka 214. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka zatrjevala, da so bila tla pred njenim padcem mokra, toženka pa tal po mokrem čiščenju ni obrisala in ni namestila opozorilne table na primernem mestu, s katero bi stranke opozorila na dejstvo, da so tla mokra in spolzka. Že iz takšnih trditev nedvomno izhaja, da so nasprotne trditvam tožene stranke, ki jih ta v pritožbi označuje kot nesporne. Zato jih tožeča stranka ni bila dolžna posebej zanikati, sodišče pa je ta dejstva pravilno štelo kot sporna. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko je le-to verjelo izpovedbi tožnice, da ji je spodrsnilo zaradi mokrih tal in ne priči M. J., ki je nasprotno izpovedala, da so bila tla suha. Izpovedbo tožnice so potrjevale fotografije v spisu, iz katerih je razvidno, da se je mesto, kjer je tožnica padla, tik pred tem čistilo. Tako toženka neutemeljeno nasprotuje prepričljivosti in konsistentnosti tožničine izpovedbe, prav tako pa zmotno meni, da sodišče svoje dokazne ocene ni zadostno obrazložilo ter da ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da predložene fotografije časovno v celoti ne pokrijejo dogodkov od začetka čiščenja do trenutka padca. Zato pravilno ni sprejelo teze tožene stranke, da čistilni stroj z mokrim delom ni šel čez desni rob četrte ploščice z leve, hkrati pa je šel ven iz hodnika, kjer je tožnica padla. Zaključka, da je tožnica hodila tudi po delu hodnika, kjer je stroj brisal z mokrim delom ter da se mokrota prenaša, sodišče ni sprejelo v nasprotju z razpravnim načelom, saj je tožnica trdila, da so bila tla zaradi čiščenja s strojem še mokra, kar je bilo vzrok njenemu padcu. Prav tako je iz fotografije na B11 spodaj razvidno, da je tožnica hodila po tretji ploščici z leve, za ta del pa tožena stranka trdi, da se je mokro čistil, kasneje pa je hodila tudi desno od tretje ploščice. Pravilen je zaključek sodišča, da se mokrota prenaša, tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tudi mesto, kjer je tožnica padla, pred tem čistilo. Nelogično je, da bi se želelo počistiti le določen del hodnika, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da se je pred padcem tožnice že počistil le del hodnika. Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da so bila vzrok tožničinemu padcu njena ploska stopala, saj to ne izhaja iz nobenega izmed dokazov, tudi ne iz fotografije, na katero se sklicuje toženka in ne iz zapisa priče M. J., da ji je tožnica po dogodku izjavila, da je padla, ker je bila malo štorasta. Zgolj zatrjevano dejstvo, da ima tožnica ploska stopala, pa ne zadošča za zaključek, da so bila le-ta vzrok njenemu padcu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tudi dejstvo, da so druge osebe prečkale mesto padca, ne da bi padle, in da čistilka mesta padca ni pobrisala, ne pomeni, da so bila tla suha pred padcem tožnice. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi pri čiščenju uporabila sredstvo, ki ima vključene komponente proti drsenju, prav tako pa tudi ne, da so bile na mestu padca tožnice protizdrsne ploščice. Tudi ti dve dejstvi nista bili neprerekani s strani tožnice, ki je zatrjevala, da so bila tla mokra in ploščice zato spolzke.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je opozorilna tabla za mokra tla nahajala pred WC-jem, to pa je mesto, kjer je tožnica že padla. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi se opozorilna tabla morala nahajati pred mestom čiščenja. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da se je opozorilna tabla nahajala ob padcu neposredno pred tožnico zaradi ravnokar začetega čiščenja, iz česar izhaja, da ni bila postavljena pred mestom čiščenja, da bi jo tožnica lahko opazila. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kje je to pred mestom čiščenja, saj je s takšnim zapisom jasno izrazilo stališče, da mora biti tabla postavljena na takšnem mestu, da se stranke trgovine lahko še pravočasno seznanijo z dejstvom, da poteka čiščenje in temu prilagodijo svojo hojo. Če se je tabla nahajala ob padcu neposredno pred tožnico, to pomeni, da glede na tožničino opravljeno pot po hodniku ni bila postavljena dovolj zgodaj, da bi jo tožnica lahko opazila. Glede na njeno izpovedbo je dejansko tudi ni opazila. Neprepričljive so tako navedbe toženke v pritožbi, da bi tožnica glede na mesto opozorilne table le-to lahko opazila dovolj zgodaj. Prav tako so neutemeljene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje brez konkretnih navedb strank samo zaključilo, da bi se tabla morala nahajati pred mestom čiščenja. Toženka je tista, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme glede tega, kje se je opozorilna tabla dejansko nahajala in da se je nahajala na primernem mestu, da bi lahko opravljala svojo funkcijo opozarjanja na mokra tla. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da se tabla ni nahajala na primernem mestu in kje bi se morala nahajati. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbeno trditvijo, da ker gre za prostore pred javnimi sanitarijami, za njih obiskovalec ne more pričakovati, da bodo povsem suhi. Šlo je namreč za hodnik pred vstopom v sanitarije, kjer tožnica ni bila dolžna pričakovati mokrih tal. Hodnika nakupovalnega centra pa ni mogoče primerjati s kopališčem, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 273/2014. Zapis sodišča prve stopnje, da je bila tabla postavljena pred WC-jem, ne pa na hodniku, kjer je prišlo do padca in kjer se je čistilo, je mogoče ob ostalih razlogih sodbe razumeti tako, da je bila postavljena šele tik pred vhodom v WC, ne pa na hodniku pred mestom čiščenja. Tudi izpovedbo priče M. J. v zvezi z nahajanjem table je sodišče prve stopnje korektno povzelo, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato sama nosi s tem povezane stroške (1. odst. 155. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5Mjk1