VSL Sodba II Cp 255/2019

Jedro

Sporna nepremičnina je gozdna pot, ki jo je gozdno gospodarstvo uporabljalo za izvajanje svoje dejavnosti. Gre torej za nepremičnino, ki je bila v družbeni lastnini in je imela status družbenega pravnega sredstva v družbeni pravni osebi. Zato ni bilo mogoče njeno priposestvovanje v času družbene lastnine (55. člen ZTLR).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da obstoji služnostna pravica voženj in hoje z vsemi motornimi vozili za potrebe dostopa do nepremičnine 2649/3 k. o. X. po obstoječi gozdni in makadamski poti v dolžini cca 114 m in širini cca 3 m, ki poteka od državne gozdne ceste po smeri, opisani v izreku sodbe, v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine 2649/3 k. o. X., ki je v lasti tožeče stranke, ter v breme lastnika služeče nepremičnine, parc. št. 2755/441 k. o. X., last toženih strank. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišče je zavrnilo zahtevek na podlagi določbe 55. člena ZTLR, da ni mogoče priposestvovati nepremičnine, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Ni šlo za javno dobro, ampak zemljišče v družbeni lastnini, ki je bilo v uporabi Gozdnega gospodarstva A. Na podlagi ZTLR ni bila izključena pridobitev stvarnih pravic na družbeni lastnini. Izjema je bila pri onemogočanju priposestvovanja stvarne služnosti na zemljišču v družbeni lastnini, če je bila na njem vpisana pravica uporabe v korist fizične osebe. Ne drži torej stališče sodišča, da avtomatično ni bilo mogoče priposestvovati stvarne služnosti. 55. člen je jasen in določa, da je priposestvovanje služnosti izključeno le, če gre za nepremičnino, ki predstavlja družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Ta pojem pa je definiral 265. člen ZZD, po katerem družbena sredstva v družbeni pravni osebi sestavljajo stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so materialni pogoj za delo delavcev in drugih delovnih ljudi v družbeni pravni osebi. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 34/2000 zavzelo stališče, da to pomeni pripadnost takega sredstva v upravljanje določeni družbeni pravni osebi. Pri spornem zemljišču ni šlo za materialni pogoj delavcev v družbeni pravni osebi in za materialno osnovo uresničevanja funkcije v pravni osebi. Zemljišče ne sodi med družbena sredstva Gozdnega gospodarstva A., saj gre za gozdno zemljišče, ki z njim ni bilo mogoče samostojno razpolagati, ga oddati v najem ipd. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi I Cp 465/2017 razsodilo, da parkirišče stavbe, v kateri družbena pravna oseba opravlja čevljarsko obrt, ne predstavlja tiste stvari, ki bi bila materialni pogoj za uresničitev dejavnosti. Bilo je le pomembno, da je dejavnost opravljena, ne glede na to, ali je po spornem delu nepremičnine potekala služnost. Tako je dejavnost gozdnega gospodarstva lahko potekala, čeprav so priče izpovedale, da so jo uporabljali za hojo in vsakih 5 let za vlako. Sicer bi to morala dokazati tožena stranka, pa tega trditvenega bremena ni zmogla. Sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer pa je lastninjenje nepremičnine v družbeni lastnini urejal Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je v prvem odstavku 14. člena določal, da gozdovi v državni lasti, ki niso postali last republike oziroma občin ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolago na neodplačni način, postanejo z dnem uveljavitve last RS oziroma občine in po stanju ob uveljavitvi zakona. To pomeni, da je predmetno zemljišče z dnem 11. 3. 1993 postalo last Republike Slovenije in s tem datumom je pričela teči priposestvovalna doba. Napačno pravi sodišče, da tožeča stranka ni mogla biti v dobri veri. Šlo je za utrjeno makadamsko pot, ki se odcepi od javne poti in tožeča stranka je sklepala, da gre za javno pot in ni imela razloga, da to še posebej preveri. Pri nakupu je ravnala skrbno glede na stanje v naravi. Tako je dobroverno izvrševala posest 10 let, kot tudi dejansko več kot 20 let od 11. 3. 1993 do vložitve tožbe.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila prvo, drugo tožena in od tretje do pete tožene po pooblaščencu. Predlaga zavrnitev pritožbe. Družbenopravne osebe so bile v času ZTLR tudi državne in občinske in gospodarske pravne osebe družbenega pomena. Gozdna vlaka je bila del gozdne infrastrukture in del gozda samega. Brez tega ne bi bilo mogoče izvajati izvleke lesa. Lastninska pravica na E. je bila vpisana šele leta 2008 in do takrat do vložitve tožbe 2014 dvajsetletna priposetvovalna doba ni potekla. Temeljna dejavnost gozdnega gospodarstva je uporaba gozdnih zemljišč. Tožeča stranka je pravna oseba, ki se ukvarja s prometom nepremičnin in investicijami v nepremičnine in ima dovolj znanja, da bi lahko ugotovila, da nobena služnostna pravica ni vpisana v zemljiški knjigi. Ob nakupu nepremičnine je zagotovo vpogledala v zemljiško knjigo. Vlaka ni bila nikoli pot. Tožeča stranka ne loči med pravico uporabe in pravice razpolaganja. Pri ugotavljanju pravice pridobitve služnosti, hoje in vožnje ne gre za vprašanje razpolaganja, temveč uporabe. Dejavnost Gozdnega gospodarstva A. se je ves čas nemoteno opravljala. Tožeča stranka ni izvajala voženj in ničesar ni spreminjala na terenu. Ves čas je vedela, da ni mogla pridobiti služnostne pravice in je bila v slabi veri. Gozd je površine preko 856.000 m2. Zato je potrebna gozdna infrastruktura.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba graja materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da je v času družbene lastnine oziroma veljavnosti ZTLR bilo onemogočeno priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo. Pritožba trdi, da sporna nepremičnina ni bila družbeno sredstvo družbene pravne osebe. Pri tem se sklicuje na sodno prakso zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 34/2000. Vendar je v tej zadevi Vrhovno sodišče razsodilo, da v primeru, ko je funkcionalno zemljišče, ki pripada stavbi, ki je v lasti fizične osebe, ga ni mogoče opredeliti za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi po 55. členu ZTLR. Le zato ga je bilo mogoče priposestvovati, saj Vrhovno sodišče opozarja na izjemnost te določbe. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je sporna nepremičnina, ki je v lasti toženih strank, bila nepremičnina v uporabi Gozdnega gospodarstva A. in po tedaj veljavnem 265. členu Zakona o združenem delu materialni pogoj za delo Gozdnega gospodarstva A. S tem pa je izpolnjevala pogoj za napolnitev pravnega standarda, kot ga je napolnilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 34/2000, saj brez poti, ki je potrebna za izkoriščanje gozda, ni bilo mogoče uresničevati gospodarske funkcije v tej družbeni pravni osebi. Tožene stranke ves čas opozarjajo, da je šlo za parcelo, po kateri so izkoriščali gozd oziroma „za vlako“. Delno je bila sporna parcela nato vrnjena v postopku denacionalizacije toženim strankam oziroma sedaj pravnim naslednikom od 1 do 9, delno pa je ostala v lasti Republike Slovenije.

6. Zmotno tudi pritožba primerja to zadevo z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 665/2017, ko je šlo za parkirišče stavbe, v kateri je družbena pravna oseba opravljala čevljarsko dejavnost. V konkretni zadevi gre za parcelo, po kateri se izkorišča gozd oziroma opravlja osnovna dejavnost Gozdnega gospodarstva A. V citirani zadevi pa so lastniki nepremičnine oziroma stavbe opravljali dejavnost brez sporne parcele. Podobno gre tudi v zadevi II Cp 850/2009 in I Cp 881/2016. Da se je sodišče ukvarjalo s pojmom potrebnosti poti, pa še ne pomeni, da se ni bilo treba ukvarjati s pojmom materialnega pogoja za delo delavcev in drugih delovnih ljudi v družbeni pravni osebi. Samo dejstvo, da je pravni prednik kdaj pot uporabljal za počitniški objekt R., še ne pomeni, da sporna nepremičnina ni bila v statusu družbene pravne osebe.¹

7. Pritožba zmotno meni, da izpovedb prič J. J. in R. Z., ki sta povedala, da se je trasa sporne služnostne poti na vsakih 5 let uporabljala kot vlaka pomeni, da je sporna nepremičnina izgubila status po 265. členu Zakona o združenem delu. Tudi dejstvo, da je priča I. V. izpovedal, da je mislil, da gre za javno pot, ne potrjuje navedb tožeče stranke o dobri veri tožeče stranke in možnosti priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika I. V. pravilno sklepalo, da je tožeča stranka od sklenitve kupoprodajne pogodbe dalje vedela, da je kupila le zemljišče, na katerem je zgradba in se je zavedala, da zemljišča, po katerem teče sporna trasa, ni kupila.

8. Pritožba trdi, da tožena stranka ni dokazala, da je sporno zemljišče družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Pritožbeno sodišče pa se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka to dokazala, saj je bilo za izvajanje dejavnosti Gozdnega gospodarstva A. nujna uporaba te parcele. Tudi pritožnica priznava, da je šlo za parcelo, na kateri se je izvajala t. i. vlaka. Tedaj tožena stranka ni dokazala svojih trditev.

9. Podredno pa pritožba trdi, da je Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS iz leta 1993 določal, da gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občine, postanejo na podlagi zakona last Republike Slovenije. S tem trdi, da je sporna nepremičnina od 11. 3. 1993 postala last Republike Slovenije in je priposestvovalna doba pričela teči od takrat ter je do vložitve tožbe že potekla. Izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila v dobri veri. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila v dobri veri (točka 15 sodbe). Zato 10-letni rok ne more biti podan. Glede 20-letnega roka po ZTLR pa tudi niso podani pogoji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prišlo do delne odločbe o denacionalizaciji julija 1995, ko so tožene stranke postale solastnice sporne nepremičnine. 20-letni rok do vložitve tožbe 14. 7. 2014 pa tudi še ni potekel. Proti Gozdnemu gospodarstvu A. pa tako priposestvovanje ni bilo možno po 55. členu ZTLR. Vse do odločb v postopku denacinalizacije v letu 1995, je bila v zemljiško knjigo vpisana kot imetnica pravice uporabe Gozdno gospodarstvo A. in nato se je vpisala Republika Slovenija. Glede teka priposestvovanja se tako ni mogoče sklicevati na uveljavitev Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, saj je bil pravni prednik tožene stranke Gozdno gospodarstvo A. Nenazadnje gre tudi za solastnino na sporni poti in če proti preostalim toženkam priposestvovanje ni poteklo, tudi proti Republiki Sloveniji še ni moglo poteči. Pravni prednik tožeče stranke E. pa se je vpisal v zemljiško knjigo v letu 2008.

10. Tožeči stranki je na koncu treba pojasniti, da če nima poti do kupljenega počitniškega objekta, bo morala zahtevati nujno pot v ustreznem postopku. Ni pa mogoče na način priposestvovanja sporne nepremičnine pridobiti pot za načrtovani turistični objekt, katerega želi zgraditi tožeča stranka. Tožeča stranka je vešča poslov z nepremičninami in gotovo bi se lahko pozanimala v zemljiški knjigi, ko je svoj objekt kupovala.

11. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo in sklep VSL II Cp 2493/2013.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2298/2011
• VSL Sodba II Cp 2132/2021
• VSL sodba II Cp 850/2009