VSL Sklep II Cp 201/2020

Jedro

Sodišče v sklepu o dedovanju le ugotovi obseg zapuščine in dediče zapustnika ter opredeli dedno pravne učinke, ki so nastopili kot posledica zapustnikove smrti. O prijavljenih terjatvah zapustnika, tudi če so te priglašene, zapuščinsko sodišče vsebinsko ne odloča. Zapuščino namreč sestavlja samo aktiva – pravice, ki imajo denarno vrednost, zapustnikovi dolgovi (pasiva) pa niso sestavni del zapuščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prva in druga alineja točke I izreka) potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da v zapuščino po pokojni sodi solasten delež do 1/2 posameznega dela 0000-000-23, solasten delež do 1/2 posameznega dela 0000-000-59, pokojninski prejemki v višini 389,02 EUR pri ZPIZ RS. V točki II izreka je za zakonitega dediča iz prvega dednega reda razglasilo zapustničinega vnuka A. A. do celote zapuščine.

2. Zoper prvo in drugo alinejo točke I izreka sklepa se je pritožil dedič A. A. iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ustrezno spremembo oziroma dopolnitev sklepa o dedovanju z dodatnimi podatki, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sta prva in druga alineja točke I izreka nejasni in nerazumljivi, saj v zadostni meri ne opredeljujeta podedovanih nepremičnin in tudi ne navajata obremenitev s hipoteko. Nasprotuje ugotovljeni čisti vrednosti zapuščine in prilaga izvedensko mnenje, iz katerega izhaja vrednost nepremičnine 155.800,00 EUR. Izpodbija pravilnost pooblastila, ki ga je predložila pooblaščenka banka, ki je v zapuščinski postopek prijavila svojo terjatev. Navaja, da je smrtovnica dejansko prazna in brez podatkov. Sodišče ne pojasni, na podlagi katerih poizvedb je ugotovilo obseg zapuščine, zato je sklep nerazumljiv.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v prvi in drugi alineji točke I izreka nepremičnini, ki sodita v zapuščino, opredelilo z njunima identifikacijskima (ID) znakoma, kar popolnoma zadošča za opredelitev nepremičnine (glej 1. odst. 12. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Nasprotna pritožbena navedba ni utemeljena. Obremenitve s hipoteko sodišče prve stopnje v sklepu ni dolžno posebej navajati.

5. Sporni del obrazložitve sklepa o čisti vrednosti zapuščine se nanaša izključno na taksno obveznost. Po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) so v zapuščinskem postopku dediči dolžni plačati takso. Ta nastane takrat, ko je zapuščinska obravnava končana (9. točka 5. člena ZST-1), plača pa se od čiste vrednosti zapuščine (25. člen ZST-1). Čista vrednost zapuščine se ugotovi tako, da se od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in cenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb (3. odst. 28. člena ZD). V delu obrazložitve, ki ga izpostavlja pritožba, je ugotovljeno, da se sodna taksa ne odmeri, kar pomeni, da taksna obveznost dediča ni nastala oziroma da je ni dolžan plačati. Zato za pritožbo zoper ta del obrazložitve (ki tudi sicer ni zavezujoča, saj pravnomočen postane le izrek sklepa) pritožnik nima pravnega interesa. Prav tako šele pritožbi prvič prilaga cenilno mnenje, kar je prepozno (1. odst. 337. člena ZPP).

6. Kot je razbrati iz smrtovnice v spisu, je ta ustrezno in popolno izpolnjena. Pritožnik niti ne navede, kateri podatek v njej manjka.

7. Sklep o dedovanju je deklaratorne narave. Sodišče v njem le ugotovi obseg zapuščine in dediče zapustnika ter opredeli dedno pravne učinke, ki so nastopili kot posledica zapustnikove smrti. O prijavljenih terjatvah zapustnika, tudi če so te priglašene, zapuščinsko sodišče vsebinsko ne odloča. Zapuščino namreč sestavlja samo aktiva – pravice, ki imajo denarno vrednost, zapustnikovi dolgovi (pasiva) pa niso sestavni del zapuščine. Predmet dedovanja ni čista zapuščina (razlika med aktivo in pasivo). Zato zapuščinskemu sodišču ni treba ugotavljati priglašenih terjatev iz naslova zapustnikovih dolgov, jih vsebinsko obravnavati, niti navajati v sklepu o dedovanju (primerjaj 214. člen ZD). Upniki praviloma tudi niso stranke zapuščinskega postopka, razen če so zahtevali ločitev zapuščine po 143. členu ZD, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tudi sicer pa je pooblastilo banke, (ki je v zapuščinski postopek prijavila terjatev) ustrezno določbam Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

8. Izpodbijani sklep je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Zgolj zato, ker sodišče v razlogih sklepa ni obrazložilo, katere poizvedbe je opravilo, sklep še ni nerazumljiv. Pritožnik tudi ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na pravilnost sklepa, saj ne navaja, da je nepravilno ugotovljeno, kaj sodi v zapuščino po pokojni.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o o dedovanju v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 450/2022
• VSL sklep IV Cp 413/2017
• VSL sklep I Cp 734/2013