VSL Sodba in sklep I Cp 1175/2019

Jedro

Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. To velja tudi v primeru, če eden od solastnikov uporablja le del solastne nepremičnine. Ker stvar ni razdeljena, ni pomembno, koliko kvadratnih metrov meri gostinski lokal in koliko je to v primerjavi s površino vseh parcel oz. hiše kot celote. Bistvo je, da solastnik uporablja (le) del nerazdeljene nepremičnine, ne celotne, in da od souporabe ne izključuje druge solastnice.

O višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. ZBPP nikjer ne določa, da je treba stroške prej medsebojno pobotati, tega pa ne določa niti ZPP.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnici sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača 15.952,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, in sicer iz naslova uporabnine za nepremičnino, ki je v tožničini solasti (1. tč. izreka sodbe). V presežku (do zahtevanih 46.782,60 EUR, zoper toženca pa v celoti) je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. tč. izreka sodbe).

2. Kasneje je s posebnim sklepom odločilo o pravdnih stroških, in sicer je tožnici naložilo, da povrne tožencu 1.762,04 EUR (I. tč. sklepa), in toženki 563,85 EUR in 150,52 EUR (II. in III. tč. sklepa), toženki pa je naložilo, da povrne v proračun 1.256,65 EUR (iz naslova stroškov tožnice) in 477,25 EUR (iz naslova stroškov za izvedenca) (IV. in V. tč.).

3. Zoper sodbo se pritožujeta tožnica in toženka, vsaka zoper zanjo neugoden del, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov ter s predlogom za spremembo oz. razveljavitev, obe opredeljujeta tudi pritožbene stroške.

4. Tožnica nasprotuje temu, da ji toženka dolguje plačilo za uporabo le do 7. 3. 2014, češ da naj bi kasneje ne imela več nobene zveze z lokalom, saj meni, da je dokazno breme, da po tem datumu ne uporablja več gostinskega lokala zase, na toženki. Meni, da ga ni zmogla, saj naj bi bila trditev, da z barom G. upravlja družba J., d. o. o., v lasti toženca, pavšalna. Navaja, da družba sama ne more upravljati z lokalom, saj gre za pravno osebo, ki naj ne bi mogla izvajati dejanske oblasti nad stvarjo. Sklicuje se na odločbo tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 4915/2007, češ da je podana zaveza za plačilo tudi, če se dejavnost opravlja preko družbe. Glede zavrnitve zahtevka zoper toženca očita, da sodišče ni presojalo njenih trditev, da je bil toženec do nje nasilen in da se ga boji, zaradi česar sodna praksa priznava pravico do uporabnine drugemu solastniku. Nadalje se ji ne zdi prav, da je sodišče poslovno stanovanjsko zgradbo, ki stoji na treh parcelah, štelo za eno stvar. S tem v zvezi graja oceno sodišča, da toženec uporablja manj, kot je njegov solastniški delež. Uporablja namreč celotno pritličje z gostinskim lokalom, vrt in parkirišče, kar je glede na površino več, kot znaša njegov delež. Končno še navaja, da je treba upoštevati vse okoliščine, in v tem okviru to, da toženca že več kot 15 let brez njenega soglasja uporabljata lokal, da ju je pozivala na sklenitev ustrezne pogodbe, vendar sta ostala neodzivna. Predlagala je tudi postopek delitve, ki še ni končan. Sklicuje se na načelo vestnosti in poštenja.

5. Toženka pa meni, da ni neupravičeno obogatena na tožničino škodo. Strinja se s stališčem sodišča, da toženec uporablja nepremičnino v sorazmerju s svojim deležem, toda meni, da čim je tako, njej zadostuje njegovo soglasje, da skupaj z njim uporablja isti del nepremičnine. Sicer pa meni, da je napačna ugotovitev, da med solastnikoma ni bilo dogovora o uporabi. Hiša je razdeljena na dve samostojni enoti, stanovanjski in gostinski del, in že to kaže, da je šlo za dogovor. Tožnica je po toženčevi odselitvi l. 2000 še naprej bivala v stanovanjskem delu, toženec pa je gospodaril z lokalom. Tak dogovor je tožnica spoštovala do l. 2012, ko je od toženca prvič zahtevala najemnino. Tudi vlaganjem v lokal ni nikoli nasprotovala, prav nasprotno. Navaja, da se je za prenovo toženec odločil v dogovoru z njo, da je lahko plačeval višjo preživnino, kar je sprejelo tudi Višje sodišče; v tistem postopku tožnica ni zahtevala najemnine. Sodišču očita, da se ni opredelilo do izpovedb obeh tožencev ter da ni ocenilo izpovedi D. G. Nasprotuje tudi izračunu višine uporabnine, saj bilance kažejo, da lokal ne prinaša dobička. Prejšnja najemnica naj bi plačevala 530 EUR, kar se je izkazalo za previsoko. Očita, da se izvedenec do njenih pripomb ni opredelil, uporabil pa je podatke iz portala, ki ni javno oz. prosto dostopen. Pripombe je imela tudi na izbiro primerljivih nepremičnin, vsi odgovori pa so bili površni in nezadostni.

6. Tudi zoper sklep o stroških se pritožujeta tožnica in toženka. Obe menita, da bi sodišče moralo vzajemno obveznost plačila stroškov pobotati in da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) oz. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka še navaja, da je odločitev napačna zaradi napačne odločitve o glavni stvari.

7. Tožnica je na obe pritožbi toženke odgovorila, pritožbi zoper sodbo nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s pritožbo zoper sklep o stroških pa se strinja.

8. Pritožbe niso utemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri razjasnilo sporna pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, odločitev pa je materialnopravno pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov.

10. Pravno pomembna dejstva glede podlage zahtevka, ki so bodisi nesporna bodisi zanesljivo ugotovljena, so sledeča:

- tožnica in toženec sta nekdanja zunajzakonska partnerja in solastnika nepremičnin, ki v naravi predstavljajo poslovno-stanovanjski objekt - stanovanjsko hišo z gostinskim lokalom in okolico, in sicer je tožnica solastnica do 17/40, toženec pa do 23/40;

- toženec se je l. 2000 iz te hiše odselil, toženca sta aktualna zunajzakonska partnerja;

- tožnica je bivala v stanovanjskem delu hiše do l. 2005, ko se je z otrokoma odselila; med tožnico in tožencem so bili konflikti, bivanjske razmere niso bile ugodne, ni pa sodišče ugotovilo kot razloga za tožničino odselitev toženčevega nasilja;

- toženec je gostinski lokal prenovil, čemur tožnica ni nasprotovala, in od l. 2005 v njem opravlja gostinsko dejavnost; najprej preko toženke kot s. p., od marca 2014 pa z gostinskim lokalom gospodari „njegova“ družba J., d. o. o.;

- solastniški deleži tožnice in toženca na nepremičnini so bili določeni s sodno odločbo v l. 2006; tožnica je tedaj z dopisom izrazila nestrinjanje z uporabo gostinskega lokala in toženko pozvala k sklenitvi najemne pogodbe;

- izrecnega dogovora o načinu uporabe solastnih nepremičnin med solastnikoma nikoli ni bilo; toženka je najemno pogodbo l. 2004 sklenila le s tožencem; tožnica je k sklenitvi najemne pogodbe pozvala še v l. 2012 in 2013. Tedaj je tudi toženec predlagal celovito ureditev razmerja, do dogovora pa ni prišlo;

- tožnica toženki nikoli ni dovolila souporabe solastnih nepremičnin;

- toženec tožnici souporabe nikoli ni preprečeval.

11. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb tožencev in da ni ocenilo izpovedbe priče D. G. V 21. tč. obrazložitve na str. 12 je izrecno navedlo, da izpovedba priče D. G. potrjuje nadvse prepričljivo izpovedbo tožnice, v 23. tč. pa je navedlo, da ne more slediti izpovedbama tožencev, ker sta v nasprotju z verodostojnimi dokazi, pri čemer pred tem navaja listine - tožničine pozive na sklenitev najemne pogodbe in toženčev poziv za ureditev razmerij.

12. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno dveh ključnih spornih dejstev, prvič, odsotnost dogovora o uporabi hiše, in drugič, ne-preprečevanje souporabe solastnici, kot prepričljivo, saj je razumno pojasnjena, podpirajo pa jo tudi nesporna dejstva. Če bi bil način uporabe med solastnikoma dogovorjen, tožnica ne bi že od. l. 2006 pošiljala pozivov za sklenitev najemne pogodbe, pa tudi toženčev nasprotni predlog, sicer „šele“ iz l. 2013, ne govori v prid domnevnega dogovora. Sama „razdelitev“ hiše na gostinski in stanovanjski del nujno niti ne indicira dogovora, kaj šele, da bi ga potrjevala. Prav tako prepričljiva in razumna pa je ocena, da toženec tožnici souporabe nepremičnin nikoli ni preprečeval. Pritožbeni očitek, da je tožnica zatrjevala toženčevo nasilje, do česar naj se prvostopenjsko sodišče ne bi opredelilo, je sicer delno točen, a ne odločilen. Sodišče prve stopnje je tožničino izpoved (ki vsebuje tudi opis dogodka, na katerega se sklicuje v pritožbi), ocenilo za izredno prepričljivo. Vendar je pravilna presoja, da tega dogodka v sklopu vseh okoliščin primera ni mogoče šteti za „preprečevanje souporabe nepremičnine“, za kar gre včasih pri nasilju v družini, zlasti ko gre za stanovanje ali enodružinsko hišo in stranki (oz. solastnika) živita v istem gospodinjstvu. V tožbi je tožnica sama kot izključen vzrok svoje odselitve navedla neprijetnosti, ki jih je prinašalo življenje nad gostinskim lokalom in toženčevo nagajanje. Oboje prvostopenjsko sodišče sicer sprejme kot verjetno, a pravilno oceni, da neprijetnosti in slabi odnosi še ne pomenijo preprečevanja souporabe. Ni sporno, da je imela tožnica od izselitve toženca do svoje izselitve v izključni uporabi stanovanjski del nepremičnine, česar ji toženec nikoli ni preprečeval. Dejstvo, do katerega se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo, torej ni odločilno, zato tudi očitana kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339.čl. ZPP s tem v zvezi ni podana.

13. Na podlagi tako razjasnjenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je položaja toženke in toženca obravnavalo različno. Toženec je solastnik, toženka pa ne. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (1. odst. 66. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Toženec za uporabo (gostinskega) dela nepremičnine tožničinega dovoljenja ni potreboval, saj ni bilo evidentno, da bi z uporabo tega dela posegal v tožničina solastninska upravičenja. Nje namreč od souporabe nepremičnine ni izključeval, ni pa niti sporno, da je (od l. 2000) do l. 2005 izključno ona uporabljala njen stanovanjski del, za souporabo gostinskega dela pa sama ni pokazala interesa (tega ni zatrjevala). Po ustaljeni sodni praksi zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve.¹ A maiori ad minus to velja tudi v primeru, če eden od solastnikov uporablja le del solastne nepremičnine. Ker stvar ni razdeljena, ni pomembno, koliko kvadratnih metrov meri gostinski lokal in koliko je to v primerjavi s površino vseh parcel oz. hiše kot celote. Zato niso pomembna pritožbena izvajanja, da sodišče nepremičnine ne bi smelo šteti kot ene, ker je sestavljena iz več parcel, preko tega ključa pa bi se dalo utemeljiti, da toženec uporablja pravzaprav več, kot znaša njegov delež. Bistvo je, da toženec kot solastnik uporablja (le) del nerazdeljene nepremičnine, ne celotne, in da od souporabe ne izključuje druge solastnice, to je tožnice, saj je tudi ta nekaj časa sama izključno uporabljala del nepremičnine (stanovanjski del).

14. Drugačen pa je položaj toženke, ki ni solastnica. Njej za uporabo dela solastne stvari dovoljenje enega od solastnikov ni zadostovalo. Neutemeljeno se v pritožbi sklicuje na to, da je uporabljala le tisti del, ki pripada tožencu kot solastniku², saj, kot že povedano, stvar (nepremičnina/nepremičnine) ni bila razdeljena, niti ni bilo med solastniki sklenjenega dogovora o uporabi. Določitev načina rabe pa je eden tipičnih poslov, ki presega okvire rednega upravljanja, za kar je potrebno soglasje vseh solastnikov (5. odst. 67. čl. SPZ), kot to pravilno razlaga že sodišče prve stopnje. Toženka je torej brez pravne podlage uporabljala tožničin solastni del nepremičnine in bila s tem obogatena, saj je prihranila izdatek, ki bi ga sicer s plačilom za uporabo imela.

15. Pravilna je odločitev sodišče prve stopnje, da je toženki uporabnino naložilo le do trenutka, ko je dejavnost, ki jo opravljata toženca, prevzela družba J., d. o. o. Tožnica se moti, ko navaja, da družba kot pravna oseba ne more izvajati dejanske oblasti nad nepremičnino. Za kaj takega ni nobene ovire. Izvaja jo preko preko fizičnih oseb, ki delajo zanjo, v njenem imenu in za njen račun oz. preko svojih zaposlenih. Ravno zaradi lastne subjektivitete je družba tista, ki ima prostor v uporabi in od tega korist. Če to počne brez ustreznega dovoljenja lastnika, je družba tista, ki je pasivno legitimirana za plačilo te neupravičene koristi. Če pa je eden od solastnikov tisti, ki od družbe bodisi pobira najemnino bodisi ji brezplačno dovoli uporabo celotnega posameznega fizičnega dela nerazdeljene solastne stvari, je lahko tudi on zavezan za poplačilo prikrajšanega solastnika. A v tej smeri tožnica ni podala prav nobenih navedb. Ostaja torej dejstvo, da je toženka (tudi) zase in v svojem imenu opravljala gostinsko dejavnost v nepremičnini, ki je tudi v solasti tožnice, brez njenega dovoljenje, do 7. 3. 2014. Po tem datumu je toženka dokazala, da je ne opravlja več zase oz. v svojem imenu, zato je tudi očitek o nedokazanosti oz. implicitno o napačni uporabi pravila o dokaznem bremenu neutemeljen.

16. Dejstvo, da je tožnica predlagala delitev nepremičnine, nobenega od navedenih zaključkov ne spreminja. Tudi sklicevanje na načelo vestnosti in poštenja, ki je sicer pomembno pri presojanju različnih situacij v takih oz. podobnih primerih, do drugačne presoje ne vodi. Solastnik, ki drugemu solastniku souporabe ne preprečuje, ni dolžan plačevati za uporabo dela nerazdeljene nepremičnine.

17. Pravilna je ugotovitev višine toženkine obogatitve. Ta se po uveljavljeni sodni praksi računa kot znesek povprečne tržne najemnine za uporabljeno nepremičnino (190. in 198. čl. Obligacijskega zakonika). Na podlagi podatkov o oddaji enakih nepremičnin oceno poda sodni izvedenec oziroma sodni cenilec. Izhodišče za določitev uporabnine je pričakovana oziroma povprečna najemna vrednost sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju povprečne tržne najemnine s pomočjo izvedenca ravnalo povsem pravilno in to tudi ustrezno obrazložilo. Toženki ni kršilo pravice do izjave z omejevanjem dokazovanja. Korektno in v celoti ustrezno je pojasnilo, kako je izvedlo dokaz z izvedencem in zakaj (14. tč. na str. 9). Očitek, da se je izvedenec naslonil na podatke iz portala, ki ni prosto dostopen, temveč plačljiv, ni utemeljen, saj je ta dejanska podlaga kljub navedeni okoliščini preverljiva. Trditev, da gostinski lokal slabo posluje, za izračun povprečne tržne primerljive najemnine ni relevantna. Očitek, da je izračunana najemnina previsoka, ker je nekdanja najemnica plačevala 530 EUR, kar se je izkazalo za preveč, tudi ni utemeljen. Najprej, gre za različno časovno obdobje, saj ni sporno, da je najem prejšnje najemnice trajal do l. 2004, tožnica pa zahteva uporabnino za l. 2010 - 2014. Poleg tega pa že sama v pritožbi nasprotujoče si napiše, da naj bi prejšnja najemnica plačevala 1000 EUR, malo kasneje pa 530 EUR. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s prvostopenjskim, ko to sprejema primerljive podatke, na katere se je oprl izvedenec. Toženka zgolj pavšalno navaja, zakaj naj to ne bi bile primerljive nepremičnine, pri čemer je razumljivo, da povsem enake kot je obravnavana, „primerljive“ nepremičnine niti ne morejo biti. Sodišče konkretno in korektno povzema izvedenčev pristop pri preverjanju primerljivih nepremičnin, in sicer je pri primerjavi upošteval lokacijo, mikrolokacijo, velikost, starost in fizične značilnosti (tč. 28. na str. 14 izpodbijane sodbe). Pritožba toženke se s tem ne sooči.

18. Pritožbeni očitki zoper sodbo obeh pritožnic se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

19. Pravilna pa je tudi odločitev o stroških. Ker je odločitev o tožbenem zahtevku pravilna in zakonita, je pravilno uporabljeno načelo uspeha v pravdi, odmeri stroškov pa pritožbi ne nasprotujeta. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da je imela tožnica brezplačno pravno pomoč. O višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka (3. odst. 46. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči- ZBPP). ZBPP nikjer ne določa, da je treba stroške prej medsebojno pobotati, tega pa ne določa niti ZPP. Sodišče sicer v primeru delnega uspeha pobotanje praviloma izvede, a le zato, ker sta upnik in dolžnik ista. A če gre za brezplačno pravno pomoč, upnica ni stranka, ki je tako pomoč imela, pač pa je upnica Republika Slovenija. Stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, tudi ni oproščena plačila stroškov nasprotne stranke, ki jih mora plačati, če v pravdi propade. Odločitev sodišča prve stopnje je torej tudi glede tega pravilna, zato je bilo treba tudi pritožbi zoper sklep zavrniti in sklep potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

20. Ker so vse pritožbe neutemeljene, odgovori nanje pa nepotrebni, naj krijeta pritožnici vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZP).

-------------------------------
¹ Npr. II Ips 295/2017, II Ips 71/2014, II Ips 206/2014, II Ips 187/2013 in druge.
² Razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženca so zato v tem delu napačni.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2365/2019
• VSL sodba I Cp 43/2012
• VSL sklep I Cp 361/2015