VSL Sodba I Cp 445/2019

Jedro

Tožnik zahteva ugotovitev, da je pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine. Ker je bila etažna lastnina vzpostavljena samo dejansko, ne pa tudi pravno, je pravilno zahteval izdelavo elaborata parcelacije in etažiranja stavbe ter temu ustrezno oblikoval tožbeni zahtevek.

Solastniki so v pravdi za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja navadni in ne enotni sosporniki.

Sklep o koncu glavne obravnave, je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano.

Odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca je odvisna od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (v I. in III. točki izreka), kolikor se odločitev nanaša na pritožnika, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lastnik tistega dela parcele št. 707/7 k. o. ..., na kateri stoji stavba 1625 te k. o. in ki je v priloženem Elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb (v nadaljevanju: Elaboratu) označena z rezervirano parcelo št. 707/29 k. o. ..., ki v naravi predstavlja garažo poleg svinjskega hleva; ugotovilo, da je tožnik lastnik tistega dela parcele št. 707/7 k. o. ..., na kateri stoji stavba 1625, označene v elaboratu z rezervirano parcelo št. 707/28, ki v naravi predstavlja mansardno stanovanje in je v priloženem Elaboratu označeno z rezervirano št. posamezni del št. 2, v stavbi št. 432 k. o. ...; razsodilo, da idealni deleži tistega dela nepremičnine parcele št. 707/7 k. o. ..., označene v elaboratu z rezervirano št. 707/28, ki v naravi predstavlja pritlično stanovanje in je v priloženem Elaboratu označena z rezervirano št. posamezni del št. 1 stavba št. 432 k. o. ..., ostanejo nespremenjeni, in sicer je idealni delež tožnika 49/300, idealni delež tretje toženke pa 239/300 in 2/50; da je Elaborat geodetske meritve z dne 7. 6. 2017, ki je sestavni del elaborata z dne 12. 6. 2017, strokovna podlaga za vpis stavbe in posameznih delov stavb v kataster stavb ID 0000-1625 in ID 0000-432 in postane del sodbe in podlaga za ureditev katastrskega in zemljiškoknjižnega stanja (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil za vknjižbo (so)lastninske pravice v zgoraj ugotovljenem obsegu (II. točka izreka); odločilo, da so toženci dolžni v roku 15 dni povrniti tožniku pravdne stroške v višini 3.180,25 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sta drugi toženec in tretja toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnita, da je med pravdnima strankama tekel nepravdni postopek zaradi delitve solastnine, pri čemer je bil, po ugotovljenem sporu, predlagatelj napoten na vložitev tožbe v zvezi s trditvami o večjem solastninskem deležu od tistega, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Tako bi moral tožnik s tožbenim zahtevkom zahtevati ugotovitev večjega solastniškega deleža, ne pa zahtevati vzpostavitev etažne lastnine z ugotovitvijo o izključni lastnini. S tožbo je tožnik želel mansardo hiše izločiti iz svojega solastninskega deleža. Tožnik ne more imeti v lasti in posesti mansardnega dela kot dela, saj je nepremičnina razdeljena v idealne deleže. Za kakršnakoli vlaganja v nepremičnino V. 34, tožnik ni imel soglasja. Sicer pa so vlaganja podlaga za tožbeni zahtevek za pridobitev lastninske pravice na podlagi vlaganj, česar pa tožnik ni vtoževal. Tožnik bi moral posredovati kakšen pismen dogovor, ki ga ni niti zatrjeval. Sodišče ni preverilo njegovega dejanskega bivanja, kar bi zanikalo njegove navedbe o bivanju v sporni nepremičnini. Tožnik je zelo dobro vedel, da bi zemljiškoknjižno stanje moral urediti. Vzpostavitev etažne lastnine ni predmet tega postopka, zato je bilo izvedensko mnenje izdelano brez pravne podlage. V mnenju je izvedenka podala ugotovitev o poteku parcelne meje med parcelama 707/7 in 707/12 k. o. ..., pri čemer ni navedla pravne podlage, kako je do njene ugotovitve prišla. Na spornem zemljišču meje niso urejene. Napačno je opredelilo tudi dejansko rabo stavbe kot stanovanjsko poslovno stavbo, da gre pri prostoru 24 za prostor za opravljanje dejavnosti. Gre pa za staro kmečko posestvo. Zahtevala sta zaslišanje izvedenke, čemur bi sodišče moralo ugoditi, da bi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Vzpostavitev etažne lastnine tudi ni predmet pravdnega postopka, temu je namenjen drug nepravdni postopek. Tožnik bi moral tožbo z ugotovitvenim zahtevkom, da je lastnik "označenega posebnega dela" vložiti zoper vse zemljiškoknjižne solastnike. Sodišče je brez pravne utemeljitve in navedbe pravne podlage, že po zaključku glavne obravnave, izdalo sklep, da se obravnava prične znova. Tega ne more storiti brez možnosti pritožbe. Sklep o izvedbi dokaza z izvedenko je bil izdan mimo glavne obravnave, po zaključenem postopku in brez soglasja strank postopka. Toženca sta nasprotovala spremembi tožbenega zahtevka, tudi ni sposoben za vknjižbo v zemljiško knjigo, saj ni oblikovan po določbah o evidentiranju nepremičnin. Posameznemu delu bi se morala dodeliti nova številka, tožbeni zahtevek pa navaja le parcelno številko, kot podlago za vpis posameznega dela stavbe v zemljiško knjigo. Tožnik ni nikoli poskušal svoje domnevne pravice vpisati v zemljiško knjigo, rok za izstavitev razpolagalnega pravnega posla pa je po 10 letih potekel. Neutemeljeno sedaj zahteva ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Tožnik ni bil nikoli v dobri veri, saj so toženci ves čas nasprotovali pridobitvi in posestvi tožnika na spornem delu stavbe. Tožnik je tudi vedel, da ni kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo. Tudi nima veljavnega pravnega naslova za pridobitev posameznega dela. Tudi sicer ni mogoče priposestvovanje povečanega idealnega deleža nepremičnine. Na posamezni stavbi ne more hkrati obstajati lastnina in solastnina, če ne gre za stavbo v etažni lastnini. Tožniku so bile že leta 1980 dane vse možnosti za vzpostavitev etažne lastnine. Glede na soglasje dedičev v zapuščinskem sklepu, sklenitev dogovora o vzpostavitvi etažne lastnine zanj ne bi smela predstavljati problema. Tožnik je bil že v sklepu II D 234/79 z dne 9. 7. 1981 poučen, da se njegova pravica ne da zemljiškoknjižno izvesti. Posledica opustitve vpisa je zastaranje zahtevka za vpis lastninske pravice. Do obširnih navedb tožencev se sodišče sploh ni opredelilo, nikjer ni navedlo, katere navedbe in iz katerega razloga so neutemeljene ali nepotrebne.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se prvi toženec zoper sodbo ni pritožil in je ta, kolikor se nanaša nanj, že postala pravnomočna. Solastniki so namreč v pravdi za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja navadni in ne enotni sosporniki, saj lahko vsak samostojno razpolaga s svojim idealnim solastnim delom¹. To pomeni tudi, da ni razloga za udeležbo vseh solastnikov v pravdi v okviru enotnega sosporništva (196. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sicer pa v konkretni pravdi ni bilo sporno, da so udeleženi vsi solastniki sporne nepremičnine.

6. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, stranka na napotitveni sklep ni vezana, tožbo lahko vloži z drugačnim zahtevkom, kot je naveden v napotitvenem sklepu (pa tudi zoper druge osebe).

7. Tudi ni šlo za spremembo tožbe. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnik s "spremembo" tožbenega zahtevka le bolj jasno opredelil, kaj zahteva, upoštevaje podatke o nepremičnini, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in Elaborata, zato privolitev tožencev v takšno "spremembo" ni bila potrebna (tretji odstavek 184. člena ZPP).

8. Sklep o koncu glavne obravnave, je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano (tretji odstavek 298. člena ZPP). Zato lahko sodišče v primeru, če oceni, da je to potrebno zaradi dopolnitve postopka ali zaradi razjasnitve posameznih pomembnejših vprašanj, sklene, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo začelo znova, ker je ugotovilo, da je potrebno postopek dopolniti z izvedencem geodetske stroke v zvezi z izdelavo elaborata parcelacije. S tem, ko je sodišče prve stopnje glavno obravnavo začelo znova, ni kršilo določb pravdnega postopka niti za to ni potrebovalo soglasja pravdnih strank.

9. Tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja². V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik leta 1963 v hiši staršev na naslovu V. 34, ki stoji na parceli št. 707/7, izdelal v zgornjem nadstropju - mansardi, stanovanje, ob gospodarskem poslopju pa zgradil tudi garažo. V zapuščinskem postopku po pokojnem očetu, so vsi dediči priznali tožnikov zahtevek, da se iz zapustnikovega premoženja izloči kot njegovo izključno lastnino, podstrešno stanovanje v navedeni hiši in garaža, ker ju je zgradil z lastnimi sredstvi, po predhodnem dogovoru z očetom. To jasno izhaja iz sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v G. D 234/79 z dne 17. 11. 1980 (priloga A5)³. Ker na nepremičnini etažna lastnina ni bila pravno vzpostavljena, vpis tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo ni bil mogoč.

10. Stanovanje in garažo je tožnik tudi ves čas od vselitve 1964 uporabljal, bodisi sam bodisi preko družinskih članov, čemur toženci ali njihovi pravni predniki niso nasprotovali in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene in neizkazane (glej 23. do 28. točko obrazložitve). Za posest pa ni važno, da je neposredna, ampak je lahko tudi posredna (70., 74. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, za posest ni nujno, da obstoji med posestnikom in stvarjo trajen fizični kontakt, temveč je bistveno, da ima posestnik, kadar hoče, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati. Tako tudi za pritožbeno sodišče ni sporno, da je imel tožnik sporne nepremičnine od izgradnje dalje bodisi v neposredni bodisi v posredni posesti in s tem ves čas v dejanski oblasti.

11. Posest je lahko omejena le na določen del stvari. Čeprav takšen del ne more biti predmet lastninske pravice, ker ni samostojna stvar, je lahko predmet posesti. V skladu z ZTLR je bila pomembna pravna posledica posesti na nepremičnini pridobitev lastninske pravice, če so bile izpolnjene predpostavke iz drugega oziroma četrtega odstavka 28. člena ZTLR. Načelo specialnosti na nepremičninskem področju je sicer onemogočalo pravno poslovno pridobitev lastninske pravice na delu nepremičnine, ki ni samostojen predmet stvarnih pravic⁴, ZTLR pa je dopuščal izjemo od načela specialnosti, kar zadeva priposestvovanje dela nepremičnine (primerjaj VSRS II Ips 178/2009). Tožnik s tožbo uveljavlja lastninsko pravico na realnem delu stvari oziroma lastninsko pravico na posameznem delu stavbe, zato ne gre za priposestvovanje idealnega dela in so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v dobri veri že od izgradnje stanovanja in garaže dalje, najkasneje pa od priznanja lastninske pravice v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu, v letu 1980. S takšnim priznanjem oziroma (dednim) dogovorom, je tožnik pridobil pravni naslov, na podlagi katerega je upravičeno štel, da je lastnik spornih nepremičnin in ga je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito štelo za zakonitega in dobrovernega posestnika (72. člen ZTLR), za katerega je ZTLR določal priposestvovalno dobo 10 let (drugi odstavek 28. člena ZTLR). Na tej podlagi so bile izpolnjene vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, pri čemer se je priposestvovalna doba iztekla (najkasneje) konec leta 1990.

13. Iz povedanega je razvidno, da je bila etažna lastnina dejansko že vzpostavljena, ne pa tudi pravno. Tožnik zahteva ugotovitev, da je pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine. Zato je pravilno zahteval izdelavo elaborata parcelacije in etažiranja stavbe in tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je določil, na kateri novi (rezervirani) parceli oziroma na katerem novem (rezerviranem) posameznem delu stavbe je pridobil lastninsko pravico. Izvedenka je za potrebe tega postopka izdelala elaborat in za oblikovanje etažne lastnine v okviru parcele št. 707/7 rezervirala nove parcelne številke: št. 707/27, ki ni predmet tožbenega zahtevka; št. 707/28, zemljišče pod stavbo s stanovanjsko stavbo, v kateri se nahajata dve stanovanji, pri čemer del stavbe 0000-432-1 predstavlja stanovanje v pritličju, ki ni predmet tožbenega zahtevka in del stavbe 0000-432-2, ki predstavlja sporno stanovanje v mansardi; št. 707/29 zemljišče pod stavbo, št. stavbe 1625 - garaža. Dejstvo ureditve meje med (prvotno) parcelo št. 707/7 in sosednjo parcelo št. 707/12 v zvezi s konkretnim tožbenim zahtevkom ni relevantno (in postopek ureditve meje ni predhodno vprašanje), pri čemer pritožba tudi ne pojasni, v čem naj bi bila spornost meje.

14. Zakaj navedbe pritožnikov, da je stavba 0000-1625 (garaža) napačno opredeljena kot stanovanjsko poslovna stavba, niso utemeljene, je izvedenka pojasnila v dopolnitvi izvedenskega mnenja (list. št. 207), v prvotnem mnenju pa pojasnila, da oznaka „24 - Prostor za opravljanje dejavnosti“ pomeni, da se prostor uporablja za dejavnost, kot je opredeljena z dejansko rabo dela stavbe, kar v konkretnem primeru pomeni, da se uporablja kot garaža.⁵

15. Odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca je odvisna od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja. V konkretnem primeru je bilo mnenje jasno, popolno in razumljivo in je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da v mnenju ni pomanjkljivosti, ki bi jih bilo potrebno odpraviti z zaslišanjem (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Pripombe tožencev na dopolnitev mnenja (vloga list. št. 211a)⁶ dvoma v pravilnost mnenja niso mogle vzbuditi. Očitanih bistvenih kršitev s tem v zvezi zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

16. Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje na trditve tožencev ni odgovarjalo in se do njih ni opredelilo. Katere so te trditve in kako bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, pritožba ne pojasni. Če pa gre za trditve in stališča, ki izhajajo tudi iz pritožbe, pa gre, kot je razvidno iz povedanega, predvsem za pravno zgrešene trditve, do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo, pravilnost njegovih zaključkov pa je s to sodbo pritožbeno sodišče potrdilo.

17. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, kolikor se nanaša na pritožnika, potrdilo (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev

za pritožnika temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnico pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Primerjaj VSL I Cp 1271/2009, I Cp 1573/2011, I Cp 2974/2011, II Cp 345/2018.
² Lastninska pravica ne zastara.
³ Ki je postal pravnomočen dne 10. 7. 1981 (priloga B6).
⁴ Samostojen predmet stvarnih pravic na nepremičninskem področju je parcela.
⁵ Opomba na strani 4 izvedenskega mnenja list. št. 154.
⁶ Da se sodna izvedenka ni držala predmeta tožbenega zahtevka, ki je izdelano izven njegovega okvira; da gre zgolj za prepis podatkov iz registra, čeprav je bil izveden ogled na kraju samem; da toženca predlagata dokaz z imenovanjem novega izvedenca s področja iste stroke "ki naj preštudira celoten spis in na tej podlagi izdela izvedensko mnenje".

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1892/2019
• VSL sodba I Cp 3348/2013
• VSL Sklep I Cp 1387/2017