VSL Sklep II Cp 938/2019

Jedro

Zmotno je stališče, da so za škodo, ki je nastala na njihovi nepremičnini, odgovorni etažni lastniki, saj so ti za opravljanje zimske službe na svojih nepremičninah, v posledici kršitve katere naj bi nastal škodni dogodek, pooblastili toženko - upravnico. To je ključna okoliščina, ki opredeljuje pasivno legitimacijo.

Kot izhodišča glede vprašanja obstoja protipravnosti gre vzeti naslednja stališča sodne prakse: (1) da v zimskem času ni mogoče vsak trenutek pričakovati enake očiščenosti pohodnih površin kot v razmerah brez snega; (2) da od izvajalca zimske službe ni mogoče zahtevati, da na vsakem delu in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje, ter (3) da se od povprečno skrbne odrasle osebe pričakuje, da pri hoji ravna skrbno in previdno ter zna oceniti stanje pohodne površine glede na razmere, ki vladajo v okolici.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v celoti odškodninsko odgovorna za tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 3. 1. 2016 ter odločitev o višini zahtevka in stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

2. Proti tej odločitvi se v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov, pravočasno pritožujeta toženka in stranski intervenient, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovnimi posledicami.

3. Toženka v pritožbi navaja, da so zaključki sodišča v nasprotju sami s sabo in z izrekom. Sodišče ni pojasnilo, na kaj opira svoj dvom, da toženka ni strokovno opravila svojega dela. Takšnega stališča ni potrdil noben izveden dokaz. Ni jasno, ali sodišče toženki očita, da dela ni opravila ali da ga je opravila pomanjkljivo, niti ni jasno, v čem je ta pomanjkljivost. Iz kontrolnega lista z dne 3. 1. 2016 je razviden obseg dela, opravljenega na sporni nepremičnini. Potrdili so ga tudi R. V., M. S. in Z. P. Ni obrazloženo, zakaj sodišče njihovim skladnim izpovedbam ni poklonilo vere, medtem ko je sledilo pavšalnim navedbam A. Š. in K. L. Ni izkazano, da je bila na mestu padca skrita ledena ploskev. Iz poročila ARSO izhaja, da so bile temperature zraka v relevantnem obdobju ves čas pod lediščem, zato se sneg ni mogel taliti in nastajati led. V nasprotju z navedenim in trditveno podlago je zaključek, da je mogoče, da so ledene ploskve nastale prej, a so zaradi toženkinega nestrokovnega dela ostale neočiščene in skrite pod novozapadlim snegom. Napačen je zaključek, da poročilo ARSO ni dokaz, da vzrok tožničinega padca ni bila ledena ploskev. Dokazno breme o obstoju ledene ploskve je na tožnici. Nedokazano je, da so pod površino, kjer je bil led, podzemne garaže, ki niso ogrevane, a so toplejše, saj se dokazni postopek ni vodil v to smer. Pričanje M. P. ne potrjuje, da je bil na mestu nezgode led, saj je govoril le o drčnosti. Sodišče ni obravnavalo ugovora soprispevka, čeprav ga je sodišče v podobnih primerih, II Cp 2619/2011 in II Cp 976/2013, ugotovilo. Tožnica je že pred nezgodo šla po isti poti v obratno smer, pa ji ni spodrsnilo, zato ni uspela izkazati, da je ravnala s primerno skrbnostjo. Priče niso potrdile, da je bila obuta v primerno obutev. Sodišče bi moralo upoštevati, da bi tožnica morala hoji posvečati večjo skrbnost in pazljivost. V konkretnem primeru ni podana nobena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče ne pojasni, katero protipravno dejanje naj bi storila toženka in naj bi bilo v vzročni zvezi s škodo. Ne pojasni niti, kaj naj ne bi opravila in kakšne naj bi bile njene pogodbene obveznosti, ki jih je opustila. Sodišče celo dopušča možnost, da je bilo čiščenje spornega dne opravljeno, pa kljub temu ni prepričano, da je bila pogodbena obveznost opravljena, ne pojasni pa, kaj bi toženka še morala opraviti. Ugotovitev, da ni opravila pogodbenih obveznosti, je protispisna, saj je pri izbiri podizvajalca ravnala skrbno, v vsem času tudi ni bilo pritožb stanovalcev. Tožnica ni pojasnila, kaj se od izvajalca pričakuje, kaj pomeni standard sprotno čiščenje, kakšna bi morala biti frekvenca čiščenja in ali torej dopoldansko čiščenje ne zadostuje za izpolnitev obveznosti. Neposlovna odškodninska odgovornost ni podana, saj določila 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) samo natančneje definirajo pogodbeni odnos, vendar ne vzpostavljajo upravniškega razmerja. Ugovarja pasivno legitimacijo, ker za škodo, ki izvira iz njihove lastnine, odgovarjajo etažni lastniki, ne upravnik.

4. Stranski intervenient meni, da ni podana protipravnost ravnanja toženke in da ni izkazano, da bi toženka opustila kakršnokoli ravnanje, ki je vplivalo na nastanek nezgode ali da bi kršila kakršnekoli pogodbene obveznosti. Prav tako ni izkazano, da bi do padca prišlo zaradi skrite ledene ploskve. Tožnica ni dokazala, da bi bila pot na mestu padca poledenela. Ni utemeljena ugotovitev, da zimsko čiščenje ni bilo ustrezno. Dokazno oceno izpodbija z ugovorom, da je sodišče nekritično sledilo tožnici in njenim pričam, pri čemer ni upoštevalo nasprotnih prič oziroma je zgolj pavšalno navedlo, da jim ne verjame. J. R. in M. P. nista potrdila, da je bila vzrok tožničinega padca ledena ploskev, saj je nista videla. Znano je, da je na novozapadlem snegu drčno. Obstoja ledu nista potrdili niti A. Š. in K. L., saj spornega dne nista bili na mestu padca. Glede na to, da je tožnica šla po isti poti že v nasprotno smer, bi ji v primeru ledu že takrat drselo. Iz poročila o vremenu ARSO izhaja, da vzrok tožničinega padca ni bila ledena ploskev. Tega sodišče ni upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja. V zvezi z ugotavljanjem protipravnosti se sklicuje na sodno prakso v zadevah II Cp 778/2010, II Cp 577/2009, I Cpg 702/2014 in II Cp 2999/2013. Ledena ploskev v zimskem času ne predstavlja kršitve pogodbene obveznosti, saj se toženka z upravniško pogodbo ni zavezala, da bo zagotavljala neprekinjeno in stalno čiščenje snega. Kot izhaja iz kontrolnega lista toženke, zapisnika o čiščenju ter izpovedb Z. P., R. V. in M. S., se je čiščenje snega in posipavanje izvajalo dovolj skrbno, zato toženki ni mogoče očitati nobene opustitve. Iz poročila ARSO izhaja, da se je na poti nahajalo največ 2 cm snega, kar ne omogoča zaključka, da so bile pohodne površine neustrezno vzdrževane. Zaključek sodišča, da je bilo mesto padca neustrezno vzdrževano, je zmoten, saj je v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedbami prič, zlasti z izpovedbo hišnika Z. P., ki jo tudi obsežneje povzema. Podredno meni, da je tožnica vsaj prispevala k nastanku škodnega dogodka, saj je bila seznanjena z vremenskimi razmerami in razmerami na pohodni površini, zato bi svojo hojo morala prilagoditi trenutnim razmeram, česar očitno ni storila.

5. Stranski intervenient se v odgovoru na toženkino pritožbo pridružuje njenim navedbam.

6. Tožnik v odgovoru na pritožbi tema nasprotuje in predlaga njuno zavrnitev, s stroškovno posledico.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Tožnica v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpela pri padcu na poledeneli površini med tretjo in četrto lamelo blokov na M. cesti v L., pri katerem si je poškodovala desni komolec. Od toženke, ki je upravnica navedenih blokov, vložuje škodo na poslovni in neposlovni odškodninski podlagi. Trdi, da je toženka opustila dolžno ravnanje temelječe na pogodbi in zakonu, saj ni zagotovila, da bi bila pohodna površina med bloki ustrezno urejena in očiščena. Toženka¹ zahtevku ugovarja z utemeljitvijo, da je podizvajalec² spornega dne v dopoldanskem času zagotovil strojno in ročno čiščenje pohodnih poti in njihovo posipanje s soljo, zaradi česar ni mogoče, da bi prišlo do poledenitve poti oziroma je bilo storjeno vse potrebno za ustrezno oskrbovanje v zimskem času. Brani se tudi s trditvijo, da glede na vremenske razmere ni mogoče, da bi se pod novozapadlim snegom nahajala ledena ploskev.

9. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženka prekršila dolžno skrbnost in ob ugotovitvi, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi kršitve toženkinih zakonskih in pogodbenih obveznosti glede urejanja in čiščenja območja padca, tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo.

10. Pritožbeno sodišče bo na obe pritožbi odgovorilo skupaj, saj so ugovori toženke in stranskega intervenienta (predvsem) v relevantnem delu smiselno enaki.

11. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zgrešeno toženkino pritožbeno stališče glede pasivne legitimacije, saj je za škodo, ki je posledica kršitve toženkinih dolžnostnih ravnanj, odgovorna in posledično pasivno legitimirana sama. Zmotno meni, da so za škodo, ki je nastala na njihovi nepremičnini, odgovorni etažni lastniki, saj so ti za opravljanje zimske službe na svojih nepremičninah, v posledici kršitve katere naj bi nastal škodni dogodek, pooblastili toženko. To je ključna okoliščina, ki opredeljuje pasivno legitimacijo. Ni pravilno niti toženkino stališče, da lahko v pravdah, kot je konkretna, kot enotni sosporniki nastopajo le vsi etažni lastniki skupaj, saj česa takega pravna narava konkretnega razmerja (škodo je utrpela le tožnica) ne zahteva.

12. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila toženka na podlagi Pogodbe o opravljanju upravniških storitev z dne 10. 2. 2006 z etažnimi lastniki blokov na spornem naslovu zadolžena za redno upravljanje (in vzdrževanje) območja, na katerem je prišlo do škodnega dogodka. V okvir toženkinih nalog nesporno kot vzdrževalno hišniška dela spadajo tudi (sprotno) čiščenje snega na pešpoteh, dostopih do garaže in dovoznih površinah ter odstranjevanje ledu in sveč. Med pravdnima strankama pa so sporna vprašanja, (a) ali je toženka ravnala protipravno v smislu kršitve dolžnostnega ravnanja iz upravljalske pogodbe in zakona, s tem ko je opustila dolžno skrbnost pri opravljanju dela zimske službe, in sicer tako v smeri, ali jo je sploh opravila, kot v smeri njene dovolj skrbne in kvalitetne izvedbe in (b) kakšno skrbnost je mogoče pričakovati od izvajalca zimske službe.

13. Pritožbeno sodišče soglaša, da samo dejstvo padca še ne dokazuje opustitve toženkine dolžne skrbnosti oziroma nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa, pri čemer mora biti protipravnost oškodovalčevega ravnanja jasno definirana v razlogih sprejete odločitve.³ Kot izhodišča pri odločanju v predmetni zadevi gre glede vprašanja obstoja protipravnosti (tudi glede vprašanja potrebnega obsega zimske službe) vzeti uveljavljena stališča sodne prakse⁴ (na nekatera pravilno opozarjata pritožbi), da (1) v zimskem času ni mogoče vsak trenutek pričakovati enake očiščenosti pohodnih površin kot v razmerah brez snega; (2) od izvajalca zimske službe ni mogoče zahtevati, da na vsakem delu in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje, temveč le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak; (3) se od odrasle osebe pričakuje, da pri hoji ravna skrbno in previdno, pri čemer zna povprečno skrben odrasel glede na razmere, ki vladajo v okolici, oceniti stanje pohodne površine; to npr. pomeni, da ve, da so na neočiščenih poteh možni zdrsi, saj se lahko pod novozapadlim snegom skrivajo očem skrite ovire, kar je okoliščina, ki jo mora sodišče upoštevati tudi pri presoji soprispevka oškodovanca k škodnemu dogodku.

14. Toženka je za dokazovanje svojih pravno relevantnih ugovorov v zvezi z obstojem protipravnosti predložila listinske dokaze⁵ ter predlagala zaslišanje prič Z. P., R. V. in M. S., sodišče prve stopnje je navedenim dokaznim predlogom sledilo in dokaze izvedlo. V zvezi s tem pa so utemeljeni pritožbeni očitki pritožb, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni dokazno ocenilo zaslišanja navedenih ključnih prič, čeprav je dokazna ocena teh dokazov relevantna za odločitev. Vsi imenovani so namreč med zaslišanjem izpovedovali o svojih nalogah v zvezi z zimsko službo kritičnega dne ter o obsegu in kvaliteti izvedbe te službe, kar vse vpliva na presojo zgoraj navedenih pravnorelevantnih okoliščin v zvezi s toženkinim (morebitnim) protipravnim ravnanjem. Ker se sodišče prve stopnje do navedenih dokazov v povezavi s toženkinimi navedbami ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnika konkretizirano uveljavljata.

15. Prav tako gre pritrditi pritožbama, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo oziroma se izrecno in argumentirano ni opredelilo do ugovora tožničinega soprispevka k škodnemu dogodku oziroma (vsaj) do nekaterih toženkinih pravnorelevantnih ugovorov v zvezi z njim.⁶ Ker sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja obe pritožbi, torej ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, kar onemogoča preizkus sodbe, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. V skladu s 3. točko 365. člena ZPP je bilo treba izpodbijano sodbo glede na zgoraj navedeno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Glede na naravo zadeve, načelo ekonomičnosti ter hitrost postopka pritožbeno sodišče ocenjuje, da nadaljevanje postopka pred sodiščem prve stopnje ne bo bistveno zavleklo postopka in tako ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Za odpravo ugotovljene kršitve bi moralo sodišče druge stopnje opraviti dokazno oceno po opravljeni pritožbeni obravnavi, kar bi nedvomno zavleklo predmetni postopek, saj nova obravnava pred sodiščem prve stopnje ni potrebna: vsi dokazi so bili neposredno izvedeni, izostala je le njihova celovita ocena (8. člen ZPP) in opredelitev do nekaterih zgoraj izpostavljenih pravnih vprašanj. Pritožbeno sodišče tako zadevo vrača sodišču prve stopnje zgolj v ponovno pisanje sodbe, pri čemer naj se sodišče opredeli do vseh pravnih vprašanj, ob upoštevanju zgoraj opisanih pomanjkljivosti dopolni opravljeno dokazno oceno ter nato znova odloči o (temelju) zahtevka.

17. Sklepno gre dodati le še, da se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb, s katerimi obe pritožbi izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje (zaslišanje ostalih prič A. Š., K. L., M. P. in J. R. ter oceno Poročila o vremenu ARSO z dne 18. 10. 2018) na tej točki ni opredeljevalo, saj se mora do vseh izvedenih dokazov v smislu 8. člena ZPP najprej opredeliti sodišče prve stopnje.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK :

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Tekom postopka se je toženki v postopku kot stranski intervenient pridružila zavarovalnica, ki je pritrdila ugovorom toženke.
² Pojasnila je, da je kot upravnica s podizvajalcem, družbo P., d. o. o., z vso dolžno skrbnostjo sklenila pogodbo o izvajanju hišniških del in čiščenju na spornih nepremičninah.
³ Sodišče mora ugotoviti, v čem konkretno je toženka opustila svoje na zakonu ali pogodbi temelječe dolžnostno ravnanje. V primeru očitka opustitev, ko fizikalne vzročnosti ni, je treba najti pravno pravilo (pravilo, ki ga določa zakon ali je bilo pogodbeno dogovorjeno), ki odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega škodnega dogodka.
⁴ Prim. npr. sodbo VSRS II Ips 353/2009 z dne 23. 8. 2012, sodbo VSL I Cpg 720/2014 z dne 10. 2. 2015, sodbo VSL II Cp 2619/2011 z dne 25. 1. 2012, idr.
⁵ Kontrolni list toženke in zapisnik o čiščenju (prilogi B14 in B15).
⁶ Npr. da je tožnica pohodno površino poznala.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2022/2020
• VSL Sodba I Cp 2501/2018
• VSL sodba II Cp 3902/2010