VSL Sklep I Cp 2097/2019

Jedro

Za obravnavo premične zapuščine državljana Republike Hrvaške, ki je v Republiki Sloveniji, je pristojno sodišče Republike Slovenije. Sodišče Republike Slovenije lahko uporablja le procesno pravo Republike Slovenije.

V skladu s prvim odstavkom 234. člena Zakon o nasljeđivanju Republike Hrvaške sodišče, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, razen če se je kakšen od dedičev odpovedal dedovanju ali svoj dedni delež odstopil sodediču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep o dedovanju sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Dediča I. B. in A. B. sama krijeta stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino spadajo še denarna sredstva na klasičnem računu nerezidenta, odprtem pri banki X d. d., in za dediče na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju I D 2698/2015-6 z 22. 2. 2016 razglasilo zapustnikovo hčer I. B. ter njegova sinova A. B. in J. V., vsakega do 1/3.

2. Zoper tak sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje dedič J. V. Meni, da sodišče Republike Slovenije ni bilo pristojno za odločanje o naknadno najdenem premoženju. Opozarja, da je bil na Hrvaškem izdan sklep o dedovanju, na podlagi katerega je pritožnik podedoval vse premično premoženje, ker sta se preostala dediča odpovedala dedovanju. V skladu s 1. odstavkom 32. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) bi moralo sodišče za dedovanje uporabiti pravo države, katere državljan je bil zapustnik ob smrti, torej pravo Republike Hrvaške.

Sodišče je pritožnikovo vlogo s 25. 4. 2019 prezrlo, izrazil je jasno voljo, da se ne strinja z delitvijo zapuščine, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, zato bi moralo sodišče zapuščinski postopek prekiniti in dediča napotiti na pravdo. Sodišče je tudi spregledalo opozorilo, da bi moralo zaradi interesov mladoletnega dediča v postopek vključiti organ socialnega skrbstva republike Hrvaške.

3. Dediča I. B. in A. B. v odgovoru na pritožbo menita, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za izdajo sklepa o dedovanju naknadno najdenega premoženja v Sloveniji. V zapuščinskem postopku na Hrvaškem sta se odpovedala le tedaj znanemu premoženju, ki je bilo bistveno nižje od novo najdenega premoženja v tem postopku. V postopku v Sloveniji pa sta zapuščino sprejela. Predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapustnik je umrl pred 17. 8. 2015. V tej zadevi zato ne pride v poštev uporaba Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta s 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Uporabiti je torej treba določbe ZMZPP. V skladu z 2. odstavkom 80. člena ZMZPP je za obravnavo premične zapuščine tujega državljana, ki je v Republiki Sloveniji, pristojno sodišče Republike Slovenije, razen če v zapustnikovi državi sodišče ni pristojno za obravnavo premičnega premoženja slovenskih državljanov. Tudi Hrvaško pravo ima smiselno enako določbo.¹ Ker je torej tudi sodišče Republike Hrvaške pristojno za obravnavo premičnega premoženja slovenskih državljanov, je za obravnavo premične zapuščine državljana Republike Hrvaške, ki je v Republiki Sloveniji, pristojno sodišče Republike Slovenije. Dejstvo, da je o premičnem premoženju, ki se je nahajalo v Republiki Hrvaški, odločil notar v Republiki Hrvaški, na pristojnost za premično zapuščino, ki je v Republiki Sloveniji, ne vpliva.

6. Sodišče Republike Slovenije lahko uporablja le procesno pravo Republike Slovenije. Za rešitev procesnih vprašanj je moralo sodišče prve stopnje (in enako to sodišče) torej uporabiti procesne določbe Zakona o dedovanju (ZD), sicer pa določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Drugače pa velja za materialno pravo.

8. Pritožnik pravilno opozarja, da bi moralo sodišče na podlagi 1. odstavka 32. člena ZMZPP za dedovanje uporabiti pravo države, katere državljan je bil zapustnik ob smrti, torej Zakon o nasljeđivanju (ZN) Republike Hrvaške. Ta je glede novo najdenega premoženja do neke mere podoben, a ne enak kot ZD. V skladu s 1. odstavkom 234. člena ZN Republike Hrvaške sodišče, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, razen če se je kakšen od dedičev odpovedal dedovanju ali svoj dedni delež odstopil sodediču. Ta določba je procesne narave, materialno pravno pa je (ne)daljnosežnost vpliva prej podanih dednih izjav za novo najdeno premoženje urejena v 2. odstavku 133. člena ZN Republike Hrvaške, v skladu s katerim se odpoved dedovanju na novo najdeno premoženje ne nanaša.

9. Novo najdenega premoženja torej ni mogoče razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju premičnega premoženja na Hrvaškem, za kar se zavzema pritožnik. Odpoved dedovanju v tistem postopku se namreč na novo najdeno premoženje ne nanaša. Ker v postopku I D 2698/2015 ni prišlo do odpovedi, je treba novo najdeno premoženje razdeliti (brez oprave nove zapuščinske obravnave) prav na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju I D 2698/2015-6 z 22. 2. 2016, kot je na podlagi 1. odstavka 221. člena ZD to pravilno naredilo sodišče prve stopnje.

10. Razlogov za prekinitev postopka in napotitev dediča na pravdo ni, saj med dediči ni spora o pravno pomembnih dejstvih dejstvih niti o uporabi prava (t. j. kako je treba uporabiti pravo).

11. Res je sicer, da mora sodišče še posebej paziti na pravice mladoletnih oseb, a vsebinske podlage za očitek, da sodišče prve stopnje za koristi mladoletnega dediča ni poskrbelo, v pritožbi ni. Varovanje koristi mladoletnega otroka ne seže tako daleč, da sodediči ne bi mogli uveljaviti zakonitega dedovanja. Podlage za vključitev organa socialnega skrbstva Republike Hrvaške v zapuščinski postopek, v katerem kolizije med pritožnikom in zakonito zastopnico ni, dediščino pa je otrok sprejel, pritožbeno sodišče v določbah ZN Republike Hrvaške, Obiteljskega zakona Republike Hrvaške ter procesnih pravilih ZD in ZPP ne najde.

12. Pritožba torej ni utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče ob preizkusu pritožbe upošteva po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

13. V skladu z določbo 1. odstavka 174. člena ZD in ker ne gre za situacijo iz 3. odstavka istega člena, dediča I. B. in A. B. sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ 2. odstavek 72. člena Zakona o rješavanju sukoba zakona s propisima drugih zemalja u određenim odnosima, ki ga je treba uporabiti za čas pred veljavnostjo Uredbe.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 704/2023
• VSL sklep I Cp 1655/2013
• VSC sklep Cp 1110/2008