VSL Sodba III Cp 699/2020

Jedro

Toženkino nasprotovanje vsebini drugega odstavka 454. člena ZPP z zatrjevanjem, da bi bilo treba izvesti narok, tudi če stranka zahteve v takem primeru ne poda, tako ni utemeljeno. Stranka mora narok v tem primeru izrecno zahtevati, česar pa toženka ni storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati 1.386,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 777,40 EUR od 6. 2. 2019 dalje do plačila in od zneska 609,40 EUR od 7. 2. 2019 dalje do plačila ter ji povrniti 155,00 EUR stroškov postopka, vse v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 609,40 EUR od 6. 2. 2019 do 6. 2. 2019 zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni izvedlo javnega sojenja, kot določa 24. člen Ustave RS (URS) in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sodišče bi moralo upoštevati tudi vse sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Dolžno je zagotoviti ustno obravnavo ter kontradiktoren postopek. Sklicuje se na sodbo ESČP Perak proti Sloveniji, št. 37903/09, ki poudarja, da koncept poštenega sojenja zajema pravico do kontradiktornega postopka, po katerem morajo imeti stranke ne samo možnost, da predložijo katerekoli dokaze, temveč morajo biti tudi seznanjene z vsemi navedenimi dokazi ali vloženimi stališči in imeti možnost dajanja pripomb nanje, česar toženka ni imela. Navedba sodišča, da nobena stranka v postopku ni zahtevala izvedbe naroka, je neutemeljena, saj je sodišče dolžno izvesti narok brez podane zahteve. Četudi gre za spor majhne vrednosti, je sodišče dolžno zagotoviti pošten sodni postopek. Ni šlo za prirejeno nesrečo, nesreča se je dejansko zgodila ter je toženka v njej utrpela telesne poškodbe. ESČP je v zadevi Produkcija Plus proti Sloveniji in Perak proti Sloveniji ugotovilo kršitev 6. člena EKČP, pravica do poštenega sojenja je bila kršena, ker ni bilo omogočeno zaslišanje prič na Vrhovnem sodišču RS. Določitev 8-dnevnega roka za vložitev pritožbe pomeni kršitev temeljnih pravnih aktov, toženki niso bile dane vse možnosti, potrebne za obrambo. Toženka navaja, da sodišče ni upoštevalo določenih členov URS, EKČP in Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah, ki jih citira. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) veljajo določena posebna pravila. Del teh je navedlo že sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve sodbe in tudi pravilno ugotovilo, da je bila na posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti toženka opozorjena s pozivom sodišča z dne 30. 5. 2019. Te ugotovitve toženka v pritožbi tudi ne izpodbija. Njene pritožbene navedbe, s katerimi zatrjuje kršitve določb postopka, pa niso utemeljene.

5. V skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP sodišče odloči o sporu majhne vrednosti brez razpisa (izvedbe) naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala. Toženka ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da nobena stranka ni zahtevala izvedbe naroka. Zmotno pa navaja, da je sodišče dolžno izvesti narok brez podane zahteve, da je (vedno) dolžno zagotoviti ustno obravnavo in javno sojenje. V sporu majhne vrednosti namreč tudi glede obveznosti ustne obravnave veljajo posebnosti. Ureditev, da se glavna obravnava mora opraviti, če tako zahteva stranka, je v skladu s sodno prakso ESČP in URS. Obveznosti ustne obravnave ni, če se stranka tej pravici odpove ali če to opravičujejo okoliščine primera, med katere spada tudi zahteva po učinkovitosti in ekonomičnosti postopka.¹ Temu skladna je ureditev spora majhne vrednosti v ZPP. Toženkino nasprotovanje vsebini drugega odstavka 454. člena ZPP z zatrjevanjem, da bi bilo treba izvesti narok, tudi če stranka zahteve v takem primeru ne poda, tako ni utemeljeno. Stranka mora narok v tem primeru izrecno zahtevati, česar pa toženka ni storila.

6. Sodišče je dolžno zagotoviti pošten sodni postopek, ki zajema pravico do kontradiktornega postopka, kot navaja toženka. Takšen postopek je bil toženki v konkretnem primeru tudi zagotovljen, nasprotje z izpostavljenima odločbama EKČP v postopku ni podano. Naroka ni bilo, ker stranki njegove izvedbe nista predlagali, toženka pa je imela v postopku možnost sodelovati in v skladu s pravili v postopku majhne vrednosti vložiti vloge, predložiti dokaze in se izjasniti o (pravočasnih) vlogah in dokazih nasprotne stranke, njena drugačna (pavšalna) pritožbena navedba ni utemeljena.

7. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da toženki niso bile dane možnosti za obrambo zaradi osemdnevnega pritožbenega roka, saj je ta rok skladen s tretjim odstavkom 458. člena ZPP, po katerem je v skladu z načelom ekonomičnosti rok za pritožbo v sporih majhne vrednosti skrajšan.

8. V skladu s prvim odstavkom 458. členom ZPP se lahko sodba in sklep, s katerima je končan spor v postopku o sporih majhne vrednosti, izpodbijata samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbe torej v sporu majhne vrednosti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati. Pritožbena navedba toženke, da ni šlo za prirejeno nesrečo, ker se je ta dejansko zgodila ter je v njej utrpela telesne poškodbe, je zato nedopustna in sodišče druge stopnje nanjo ne odgovarja.

9. Sodišče druge stopnje prav tako ne odgovarja na pavšalne navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določenih členov URS, EKČP in Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah, ki jih toženka zgolj našteva in v zvezi z njimi ničesar ne konkretizira.

10. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga torej ni dopustno izpodbijati, je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo (353. člen ZPP).²

-------------------------------
¹ N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS: GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 722.
² Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 199/2020 z dne 4. 2. 2020, s katerim je bila pristojnosti za sojenje v tej zadevi prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 790/2017
• VSL Sklep II Cp 2684/2017
• VSL Sodba II Cp 339/2018