VSL Sodba III Cp 716/2020

Jedro

Konstitutivni element zunajzakonske skupnosti v smislu drugega odstavka 10. člena ZD je torej na prvem mestu življenjska skupnost partnerjev. Če te ni - to je, če partnerja ne živita skupaj - ni zunajzakonske skupnosti v pomenu navedene določbe in s tem tudi ne dedne pravice preživelega partnerja. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, torej razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati. Ker gre za izjemo, jo je treba že iz tega razloga ozko razlagati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica mora tožencema povrniti njune pritožbene stroške v znesku 465 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da ima na podlagi obstoja zunajzakonske skupnosti status zakonite dedinje po zapustniku A. A., umrlem ... 2012. Hkrati je tožnici naložilo, da tožencema v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 2.636,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno razveljavitev in priglaša pritožbene stroške. Nasprotuje dokazni oceni njene izpovedbe in izpovedb zaslišanih prič, kot jo je napravilo sodišče ter natančneje analizira, kaj je katera priča povedala in zakaj bi moralo sodišče verjeti tožnici in pričam M., E., K., Š. P. in Č., katere, meni, je sodišče prezrlo, napačno ocenilo oz. naj bi bila dokazna ocena pavšalna. Meni, da je sodišče dalo preveliko težo izpovedbam prič I., R. in T. ter tudi toženkini izpovedbi. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejstva v zvezi s trajanjem njene življenjske skupnosti z zapustnikom, prepričana je, da jo je dokazala.

3. Toženca sta vložila odgovor na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev. Zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ustrezne pravne podlage: Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti, ki posledično rezultira v zakoniti dedni pravici partnerja, morajo biti po 2. odst. 10. čl. Zakona o dedovanju - ZD (enako 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, sedaj pa 4. čl. Družinskega zakonika) izpolnjeni trije pogoji, in sicer mora med partnerjema obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost neveljavna. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz tega, da mora takšna življenjska skupnost obstajati do smrti. Njeno prenehanje pred smrtjo enega od partnerjev ima enake posledice kot razveza oziroma razveljavitev zakonske zveze.² Ker gre za skupnost, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so kriteriji za ugotavljanje njenega obstoja strožji. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega mora biti opazna navzven (notorna), zaradi česar mora izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje ter skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost. Zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.³

7. Konstitutivni element zunajzakonske skupnosti v smislu 2. odst. 10. čl. ZD je torej na prvem mestu življenjska skupnost partnerjev. Če te ni - to je, če partnerja ne živita skupaj - ni zunajzakonske skupnosti v pomenu navedene določbe in s tem tudi ne dedne pravice preživelega partnerja. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, torej razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati. Ker gre za izjemo, jo je treba že iz tega razloga ozko razlagati. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica in zapustnik v času njegove smrti nista (več) živela skupaj, pri čemer niso bile podane objektivne okoliščine, zaradi katerih bi živela narazen (česa takega ni nihče niti zatrjeval).

8. Sodišče prve stopnje je navedeno ugotovilo na podlagi obsežnega in temeljitega dokaznega postopka ter prepričljive, natančne in notranje skladne dokazne ocene, ki je pritožbene navedbe ne omajejo. Sodišče prve stopnje je izčrpno in prepričljivo pojasnilo (glej str. 6 - 12 izpodbijane sodbe), zakaj ne verjame tožnici in nekaterim pričam. V našem pravu velja načelo proste presoje dokazov, pomembno načelo pri izvedbi dokaza z zaslišanjem prič in strank pa je tudi načelo neposrednosti. Sodnik, ki z zaslišano osebo neposredno komunicira, dobi najboljši vtis o njeni verodostojnosti, pristnosti, prepričljivosti, zanesljivosti in resnicoljubnosti. Ta vtis mora sicer pojasniti tako, da je preverljiv, da je ugotovljeno dejstvo v skladu z življenjskimi izkušnjami verjetno ter da se logično sklada z nespornimi dejstvi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ključnim ugotovitvam sodišča glede tega zadoščeno.

9. Ni sporno, da se je zapustnik razvezal v letu 2010, in sodišče je ugotovilo, da sta se s tožnico spoznala naslednjega leta, sama je navedla, da v mesecu februarju. Ni bilo sporno, ker sta toženca priznala, da se je zapustnik k tožnici preselil po skupnem potovanju konec aprila l. 2011 in da je pri njej živel do septembra 2011. Sodišče pa je ugotovilo, da je zapustnik vsaj od januarja 2012 pa do smrti (avgusta 2012) živel v svojem stanovanju na U. in k tožnici prihajal le še občasno. Pritožbeno sodišče sprejema kot razumno oceno sodišča prve stopnje, da življenjsko ni verjetno (prepričljivo), da bi se kljub razvezi zapustnik „bal“ bivše žene in zategadelj želel prikriti pravo razmerje s tožnico, razumna pa je tudi ocena, da tožnica kljub zatrjevanju, da naj bi tudi velikonočne in prvomajske praznike l. 2012 preživela skupaj, tega ni z ničemer dokazala. Številne priče, ki jih je sodišče zaslišalo, in v oceno izpovedi katerih je usmerjena pritožbena kritika, so v resnici manj pomembni dokazi, saj so prav vse priče razumljivo lahko pričale le o svojem videnju posameznega dogodka, ki bi skupaj z vsem drugim šele lahko kazal na zahtevano kakovost zveze med tožnico in zapustnikom. Poudariti je treba, da je tožnica tista, ki bi morala s stopnjo prepričanja dokazati prav vse zgoraj navedene elemente svoje zveze z zapustnikom. V odsotnosti zanesljivih, trdnih neposrednih dokazov o njuni življenjski skupnosti vse do smrti ji s posameznimi indici in s splošnim zatrjevanjem nekaterih prič, da sta bila „kot mož in žena“, to ni uspelo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje materialnopravnega sklepa o obstoju zunajzakonske skupnosti, ker med njima ob zapustnikovi smrti ni več bilo življenjske skupnosti. Že odsotnost dalj časa in vse do smrti trajajoče življenjske skupnosti kot enega od ključnih pogojev za obstoj zunajzakonske skupnosti zadošča za oceno, da ni šlo za zunajzakonsko skupnost.⁴ Ni pa prezreti niti dejstva, da sta tožnica in zapustnik bližnji odnos vzpostavila v zrelih letih; sodna praksa v tovrstnih primerih narekuje še dodatno zadržanost.⁵ Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi tudi ob pozitivni ugotovitvi vseh v tožbi zatrjevanih, a spornih dejstvih življenjska skupnost bila prekratkotrajna za želeno pravno veljavo, saj bi trajala kvečjemu leto in pol (od februarja 2011 do avgusta 2012). Dodatno ključno pa je tudi, da odnos med tožnico in zapustnikom ni bil notoren kot odnos poročenega para, saj tožnica sama pojasnjuje, zakaj naj bi ga zapustnik skrival. Razlog, zakaj je nek odnos bolj ali manj skrit, niti ni pomemben, saj je bistveno, da pač ni notoren.

11. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče verjame in sprejema, kar pravzaprav ni bilo niti sporno, da so med tožnico in zapustnikom obstajali prijateljstvo, medsebojna naklonjenost in čustvena navezanost. Prav tako ni dvoma, da sta se družila in občasno skupaj preživljala počitnice, tožnica je zapustniku pomagala ter zanj do določene mere skrbela. Kljub temu pa odnos tožnice in zapustnika v smislu njune življenjske skupnosti ni bil dovolj dolgotrajen in tudi ni trajal do zapustnikove smrti, zato ni dosegel kvalitete, značilne za zakonska partnerja in življenjska sopotnika in ga zato ni mogoče opredeliti kot zunajzakonsko skupnost po ZD.

12. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sami kriti stroške svoje pritožbe, tožencema pa mora povrniti njune, ki jima jih je povzročila z neutemeljeno pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 625 tč. po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke znaša 465 EUR. Priznane stroške mora tožnica tožencema plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 148/2009.
² Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1112/2008 z dne 23. 6. 2010, II Ips 1265/2008 z dne 31. 3. 2011, II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013, II Ips 61/2012 z dne 19. 2. 2015, II Ips 270/2013 z dne 22. 1. 2015 in druge.
³ Ta možnost je namreč zgolj izjemna, omejena na primere, ko za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, na katere partnerja ne moreta vplivati (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 235/2012 z dne 20. 2. 2014, II Ips 148/2009 z dne 7. 5. 2009, Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 156/2017 z dne 15. 2. 2017 in druge).
⁴ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 106/2006 z dne 17. 4. 2008 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 96/2017 z dne 14. 6. 2017.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 926/2023
• VSL Sodba I Cp 1653/2017
• VSRS Sodba II Ips 23/2023