VSL Sklep II Cp 740/2020

Jedro

Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače. Izjema, da bi oba tožnika plačala le eno takso, bi veljala le v primeru, če bi imela tožnika položaj enotnih sospornikov. ZST-1 izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov ne vsebuje, zato je pravilna taksna odmera sodišča, ki pri vsakem tožniku upošteva vrednost njegovega izpodbijanega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako ugovor prvega tožnika kot tudi ugovor druge tožnice zoper plačilni nalog z dne 6. 12. 2019 za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek po tar. št. 1121, s katerim je bilo vsakemu od njiju naloženo plačilo sodne takse v višini 1.671 EUR.

2. Zoper odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki, vendar pa je pritožbo druge tožnice sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno. Ta odločitev je pravnomočna (list. št. 294).

3. Prvi tožnik oporeka stališču prvega sodišča, da je vsak od tožnikov postavil po dva samostojna zahtevka. Iz nepravdnega postopka je bil odstopljen enoten predlog obeh predlagateljev, da so toženci dolžni plačati pokojnemu E. S. oz. izplačati v zapuščinsko maso obveznice oz. denarno protivrednost za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, kot tudi denarne zneske iz naslova najemnin, manjvrednosti vrnjenega premoženja ter obrabnine. Tožnika sta zahtevala odločanje o istovrstnih zahtevkih, ki izhajajo iz enotnega predloga, postavljenega v nepravdnem postopku. Ne drži, da ima vsak od tožnikov svoj pravni interes za izpodbijanje sodbe. V vsakem primeru bi prisojena odškodnina šla v dedno maso po zapustniku, razlaščencu E. S., tožnika pa sta njegova dediča in imata skupen pravni interes ter nastopata kot sospornika. Odškodnina bi se vrnila v dedno maso in se razdelila med vse dediče. Stališče sodišča je v nasprotju z listinami v spisu, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklepa se ne da preizkusiti, je nerazumen in ne vsebuje odločilnih razlogov. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odmerilo dvojno takso, pa tudi vrednost spornega predmeta je napačno izračunalo.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugotovi, da taksna obveznost po plačilnem nalogu z dne 6. 12. 2019 ne obstoji za nobenega od tožnikov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene teze o zmotni uporabi materialnega prava in zagrešenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep vsebuje vse nosilne razloge in ga je moč preizkusiti. Povsem brezpredmetno je sklicevanje pritožbe na enotnost predloga, ki sta ga stranki podali v nepravdnem postopku in je bil nato odstopljen v odločanje pravdnemu sodišču. Prvi tožnik in druga tožnica sta vsak s svojo vlogo z dne 16. 2. 2017 oz. 17. 2. 2017 postavila po vsebini ne povsem enake tožbene zahtevke. Tudi sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 25. 9. 2019 v izreku jasno razmejilo zahtevke tožnikov.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje naziranju prvega sodišča, jasno predstavljenem v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ima vsak od tožnikov pravni interes za izpodbijanje sodbe le v delu, ki se nanaša nanj (prvi tožnik za odločitev v I. in III. točki izreka sodbe, druga tožnica pa za odločitev v II. in IV. točki izreka). Zato določba petega odstavka 18. člena ZST-1 predstavlja pravilno izhodišče za taksno odmero. Kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo se pri vsakem tožniku upošteva vrednost njegovega izpodbijanega dela.

7. Neprepričljivo je razlogovanje pritožbe, da sta tožnika dediča po pokojnem razlaščencu E. S. in imata skupen pravni interes ter nastopata kot sospornika. Druga tožnica se je v zapuščinskem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi IV D 2802/2015, priglasila kot upnica in je iz naslova terjatve svojega pravnega prednika zoper zapustnika, s katerim sta skupaj ustvarjala premoženje, ki je bilo predmet lastninske pravice in predmet vračanja zaplenjenega premoženja, uveljavljala izločitveni zahtevek do 2/8 premoženja, ki je predmet zapuščine. Dediči razlaščenca E. S. so z njo 20. 4. 2017 sklenili dedni dogovor. Ta položaj pa ji nikakor ne podeljuje statusa dediča po pokojnem zapustniku. Zato ni moč govoriti o enotnem aktivnem sosporništvu tožnikov.

8. Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače. Izjema, da bi oba tožnika plačala le eno takso, za kar se zavzema pritožba, pa bi veljala le v primeru, če bi imela tožnika položaj enotnih sospornikov. Zakon o sodnih taksah izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov ne vsebuje, zato je pravilna odločitev prvega sodišča, ki je vsakemu od tožnikov za pritožbeni postopek po tar. št. 1121 odmerilo sodno takso v višini 1.671 EUR.

9. Pritožba le posplošeno navaja, da je vrednost spornega predmeta izračunana napačno. Odmero sodne takse je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v 7. do 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče z njo v celoti soglaša in zavrača nekonkretizirano pritožbo v tem delu.

10. Pritožba tako ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti – zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 158/2020
• VSL sodba III Cp 2617/2014
• VSL Sklep I Cp 2876/2017