VSL Sodba I Cp 108/2020

Jedro

Po jasnem stališču teorije in sodne prakse mora biti nekoristnost objektivna in popolna, da bi lahko služnost iz tega razloga prenehala. Stvarna služnost poti je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi ali že ima tudi drugačno povezavo. Na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj glede na ugotovljeno ni mogoč zaključek o popolni nekoristnosti služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na prenehanje služnostne pravice vožnje, živinogonje in peš hoje po parceli št. 72 k. o. ... v korist vsakokratnega lastnika parcel št. 73 in 74 k. o. ..., vpisane v zemljiško knjigo na podlagi izjave z dne 26. 10. 1979; da so toženci dolžni izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino in tožnici plačati stroške pravdnega postopka. Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencem plačati 1.831,44 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Vztraja pri stališču, da je od ustanovitve služnosti prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin, ki pogojujejo prenehanje služnosti. Res je v opisu služnosti tudi peš hoja po parceli št. 72, vendar zaradi izkoriščanja gospodujočega zemljišča, nikakor pa ni predvidena za družinske sprehode oziroma za sprehode psa. V tem obsegu gre za šikanozno uporabo služnostne poti in toženci to svojo pravico zlorabljajo. Sodišče je nesporno ugotovilo, da se toženci s kmetijsko dejavnostjo ne ukvarjajo več, vožnja z ročnimi kosilnicami, pa zagotovo ne predstavlja takšnega izkoriščanja gospodujočega zemljišča, da bi bila služnost še dopustna. Tudi priča J. je pojasnila, da toženci ne izvršujejo kmetijske dejavnosti in so zemljišča oddali v najem. Ob ustanovitvi služnosti je bil dostop s parcel 73 in 74 do javne ceste omejen s kolovozno cesto, ki je bila bistveno bolj strma od sedanje utrjene, izravnane asfaltne ceste, del kolovozne ceste je bil neutrjen, poraščen s travo in ni dopuščal vožnje in hoje živine. Sedaj je ta pot javna cesta, po kateri lahko toženci dostopajo do svojih parcel. Ne drži ugotovitev sodišča, da je šlo samo za spremembo iz makadamske v asfaltno cesto. Cesta je v delu, ki prej ni bil utrjen, dejansko nastala in se formalno uredila šele v letu 1998, gre za nastanek ceste in ne le za spremembo iz makadama v asfalt. Meni tudi, da je izkazala popolno in objektivno nekoristnost služnosti, ne samo spremenjenih okoliščin. Urejena javna cesta predstavlja podaljšano pot samo za 40 metrov, služnostna pot pa poteka preko dvorišča tožnice, med gospodarskim poslopjem in gospodarsko hišo, in je takšen poseg bistveno večji od koristi gospodujočega zemljišča. Sodba je tudi nepregledna in nerazumljiva, saj v točki 12 citira, da je po delu parcele 883 v lasti tožencev pot sedaj asfaltirana, v točki 19 pa, da gre za parcelo 886. Očitno je sodišče spregledalo in premalo natančno ugotavljalo lastništvo ter lokacijo teh parcel. V točki 7 je zapisalo, da je na obravnavi 6. 6. zavrnilo fotografije z dne 16. 6., kar je tudi nerazumljivo. Fotografije so bile podane pravočasno, saj so nastale v mesecu juniju, ko je tožnica slikala neurejenost in neobdelana zemljišča tožencev in jih ni mogla prej predložiti. Sodišče je tudi nepravilno zavrnilo izpovedbo dokaza kot prepoznega - vpogled v skico iz leta 1975, tožnica je že v tožbi opisovala „da se del zemljišča ne razlikuje od travnika v delu parcele, ki je sedaj utrjen in asfaltiran in je s tem šele takrat izvedela, da je možno dobiti tudi te zgodovinske izpiske“.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se najprej opredeljuje do očitkov procesnih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. Da je pri zapisu parcele št. 886 namesto pravilno št. 883 v točki 19, prišlo do očitne pisne pomote in da ne gre za to, da sodišče ne bi bilo dovolj seznanjeno z dejanskim stanjem, je razvidno iz celotne obrazložitve sodbe (primerjaj zlasti točke 12, 19, 25 in 28). Prav tako je prišlo do očitne pisne pomote v točki 17 obrazložitve pri zapisu datuma glavne obravnave 5. 6. 2019, namesto pravilno 5. 9. 2019 (glej prepis zapisnika naroka z dne 5. 9. 2019, list. št. 81). Tedaj predložene dokaze je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot prepozno predložene iz razlogov kot jih je navedlo (glej točko 17 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo dejstvo iz sodbe Občinskega sodišča v Kočevju P 158/69 z dne 12. 11. 1969 (s katero je bilo ugotovljeno prisposestvovanje služnosti), da je bil del javne poti neutrjen in poraščen s travo (glej točki 31 in 33). Navedeni pritožbeni očitki so zato neutemeljeni.

6. Lastnik služeče stvari lahko zahteva naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (prvi odstavek 222. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

7. Po jasnem stališču teorije in sodne prakse mora biti nekoristnost objektivna in popolna, da bi lahko služnost iz tega razloga prenehala. Stvarna služnost poti je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi ali že ima (kot je to v konkretnem primeru) tudi drugačno povezavo. Na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj glede na ugotovljeno ni mogoč zaključek o popolni nekoristnosti služnosti, in pritožba z ničemer ne izkaže drugače.

8. Lastnik služeče nepremičnine lahko zahteva prenehanje stvarne služnosti tudi, če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena. V konkretnem primeru je bil s sodbo Občinskega sodišča v Kočevju P 158/69 z dne 12. 11. 1969 (priloga B2) ugotovljen obstoj služnosti na podlagi priposestvovanja. Iz sodbe je razvidno, da so že ob njeni ustanovitvi toženci oziroma njihovi pravni predniki do svojih zemljišč lahko dostopali po javni poti, ki pa je bila daljša, bolj strma in manj utrjena (zadnji odstavek stran 2 sodbe) kot pot po služnostni trasi, neprimerna (le) za prevoz težjih tovorov z vprežno živino (tretji odstavek stran 4 sodbe). Prav zaradi lažjega dostopa so pravni predniki tožencev uporabljali sporno služnostno pot in jo že (najmanj) v letu 1969 tudi priposestvovali. Z asfaltiranjem in utrditvijo poti na neutrjenem delu, je javna pot nedvomno postala lažje prevozna, vendar ta okoliščina tudi po mnenju pritožbenega sodišča, v konkretnem primeru, ne predstavlja bistveno spremenjenih okoliščin v smislu določbe prvega odstavka 222. člena SPZ. Javna pot je še vedno daljša in bolj strma od služnostne poti, to pa sta bili bistveni okoliščini zaradi katerih je prišlo do uporabe poti po služnostni trasi. Toženci pot še vedno uporabljajo za potrebe gospodujočih zemljišč, tako peš, s kosilnico, samokolnico kot tudi z avtomobilom (kar je priznala tožnica sama, ko je bila zaslišana), sicer v manjšem obsegu kot ob nastanku služnosti (kar pomeni, da se položaj lastnika služečega zemljišča ni poslabšal), vendar še vedno za potrebe gospodujočih zemljišč (glej točke 28 do 33 obrazložitve).

9. Dostop do gospodujočih zemljišč po javni poti je bil torej možen že ob ustanovitvi služnosti in ne gre za nastanek služnosti v času, ko gospodujoče zemljišče še ni imelo svoje povezave z javnim cestnim omrežjem. Samo izboljšanje te poti - utrditev v manjšem delu, znižanje naklona in asfaltiranje, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kot rečeno, ne predstavlja takšne spremenjene okoliščine, ki bi narekovala prenehanje služnosti.

10. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (prvi odstavek 213. člena SPZ), pri čemer se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar (prvi odstavek 219. člena SPZ). Kakršnokoli drugačno izvrševanje (izven potreb gospodujočih zemljišč), pomeni širitev služnosti, lahko pa tudi zlorabo tega instituta.¹

11. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za tožnico temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožence pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Čemur se tožnica lahko upre (tudi s tožbo, vendar ne s tožbo na prenehanje služnosti).

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 2506/2009
• VSL Sodba II Cp 282/2019
• VSL Sodba II Cp 342/2018