VSL Sklep II Cp 868/2020

Jedro

Že (hujše) ogrožanje lastnega zdravja zaradi opuščanja zdravljenja predstavlja ustrezen (zadosten) razlog v smislu 39. členom ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v ... je s sklepom z dne 20. 5. 2020 odločilo:

- da je predlog predlagatelja, da se nasprotnemu udeležencu podaljša zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnice, utemeljen, in da se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice še največ do 2. 9. 2020 (I. in II. točka izreka),

- da se stroški postopka krijejo iz sredstev proračuna (III. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov po svoji odvetnici pritožuje nasprotni udeleženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da se predlagano podaljšanje pridržanja ne dopusti, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Pooblaščenka je predlagatelju že pred časom posredovala pooblastilo za zastopanje, ki bi ga moral posredovati sodišču, česar pa ni storil, kar pomeni, da je bila nasprotnemu udeležencu ob tem kršena pravica do njegove obrambe s pooblaščencem, ki bi zastopal njegove pravice, ki mu jih daje zakon. V postopku postavljeni izvedenec, ki je podal izvedensko mnenje in izvid, ni mogel opredeliti, ali gre pri nasprotnem udeležencu zgolj za osebnostno ali za trajno motnjo, t.i. shizofrenskega deficita. O njegovem psihičnem stanju ni podal konkretnih razlogov, ki bi opravičevali podaljšanje že prej odrejenega ukrepa. Izvedensko mnenje je izjemno skopo in ne daje celovite podlage za odrejeni ukrep. Nasprotni udeleženec je že do sedaj živel sam in navkljub morebitnim spremembam v njegovem psihičnem stanju nikoli nikogar ni ogrožal, ne njihovega zdravja ali življenja, še manj svojega. Tudi sodnica ugotavlja, da pri njem ni mogoče ugotoviti kakršnihkoli ravnanj po ogrožanju lastnega zdravja ali življenja, niti svojega premoženja, prav tako tudi ne zdravja, življenja ali premoženja tretjih oseb. Zgolj dejstvo, da je v svojem življenju svojski in za zunanjo okolico nesprejemljiv, še ni zadosten razlog, da se mu odvzame pravica do svobode in njegove svojskosti. Sodišče glede obstoja duševne motnje ali duševne bolezni in konkretnega ogrožanja zdravja in življenja nasprotnega udeleženca oziroma ogrožanja zdravja, življenja ali premoženja tretjih oseb ni izvajalo nobenih dokazov, ampak je samo zapisalo, da te okoliščine v danem primeru sploh ne obstojijo. Sklicevalo se je na to, da nasprotni udeleženec zaradi ne-zdravljenja povzroča škodo sam sebi, kar je šele sekundarna posledica, ki v konkretnem primeru ne more biti razlog za izrečeni ukrep. V konkretnem primeru ni moč potrditi obstoja psihične spremenjenosti nasprotnega udeleženca, ki bi vplivala na njegovo vsakodnevno življenje. Pritožba poudarja, da prisilna hospitalizacija na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice predstavlja omejitev tako pravice do osebne svobode kot pravice do prostovoljnega zdravljenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje (ki se je pri tem lahko oprlo tudi na ugotovitve/mnenje v postopku angažiranega izvedenca psihiatrične stroke mag. M. V.¹) je v izpodbijanem sklepu jasno izpostavilo in tudi natančno obrazložilo vse tiste ključne dejanske okoliščine, na podlagi katerih je moč oceniti, da so v zvezi z nasprotnim udeležencem izpolnjene vse predpostavke² za izrek podaljšanja ukrepa zadržanja in zdravljenja (brez privolitve) na oddelku pod posebnim nadzorom, kakor to predvideva 39. v zvezi s 53. členom ZDZdr.³

5. Ker je imel nasprotni udeleženec v postopku na prvi stopnji (po uradni dolžnosti) postavljeno odvetnico A. A. z ... in ker pritožba ne uspe pojasniti, v čem konkretno (v katerem oziru) naj bi bila njegova pravica do obrambe kršena (okrnjena), je njeno pojasnjevanje, da je (sedanja) pooblaščenka predlagatelju že pred časom posredovala pooblastilo za zastopanje, ki bi ga moral posredovati sodišču, a da tega ni storil, brezpredmetno.

6. Prav tako ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da angažirani izvedenec ni znal natančno opredeliti, ali je pri nasprotnem udeležencu podana duševna motnja ali (mogoče le) osebnostna motnja, nadalje da o njegovem psihičnem stanju ni podal konkretnih razlogov, ki bi opravičevali podaljšanje že prej odrejenega ukrepa, ter da naj bi bilo izvedensko mnenje izjemno skopo in da ne daje celovite podlage za odrejeni ukrep. Izvedenec je ob podaji mnenja z dne 20. 5. 2020 jasno navedel, da konkretne okoliščine, ki jih je v zvezi s tem izpostavil, predstavljajo znak bolezni.⁴ Dejstvo, da ob podaji mnenja ni bilo jasno, ali gre (pri nasprotnem udeležencu) za trajno fenomenologijo, ki se bo odpravila v prihodnjih mesecih rednega zdravljenja, ali pa za trajno motnjo (shizofrenski deficit),⁵ je za presojo obstoja pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, nebistveno. Izvedenčevo mnenje (izvid) z dne 20. 5. 2020 vsebuje vse ključne ugotovitve, ki so ustrezno (konkretno) obrazložene, zaradi česar posplošenemu pritožbenemu očitku o njegovi skoposti in neobstoju konkretnih razlogov ne gre pritrditi.

7. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (upoštevajoč izvedenčeve ugotovitve) izpostavilo, da pri nasprotnem udeležencu iz razloga, ker je trenutno pod nadzorom zdravnikov in prejema ustrezno terapijo, ni moč ugotoviti, da bi z aktivnimi dejanji ogrožal lastno ali tuje življenje ter zdravje, razen, da si dela škodo na svojem zdravju. V zvezi s tem je v nadaljevanju izpostavilo (česar pritožba ustrezno/argumentirano niti ne izpodbija), da nasprotni udeleženec ne jemlje redno zdravil in da po odpustih z njihovim jemanjem preneha (torej da opusti zdravljenje),⁶ zaradi česar ostaja bolezen že toliko časa nezdravljena in se stanje le poslabšuje. Ob tem, da predstavlja (v nasprotju s tem, kar meni pritožba) že (hujše) ogrožanje lastnega zdravja zaradi opuščanja zdravljenja ustrezen (zadosten) razlog (v smislu 39. členom ZDZdr),⁷ pa je sodišče prve stopnje v okviru iste točke obrazložitve (konkretizirano) opozorilo prav tako na obstoj možnosti (kot posledice duševne bolezni in hudo motene presoje realnosti zaradi katerih nasprotni udeleženec ni sposoben poskrbeti sam zase) hujše premoženjske škode (izselitev iz občinskega stanovanja), kot tudi, da bi lahko nasprotni udeleženec v sedanjem stanju osebam, ki jih v obrazložitvi omenja, povzročil hudo škodo na zdravju ali celo na življenju. Pritožba, ki teh razlogov ne upošteva, zato neutemeljeno očita, da pogoja iz prvih dveh alinej prvega odstavka 39. člena ZDZdr nista bila ugotovljena (podana). Posledično pa neprepričljivo izzveni tudi njeno (posplošeno) sklicevanje na pravico do osebne svobode in do prostovoljnega zdravljenja.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP⁸ v zvezi z 42. členom ZNP-1⁹).¹⁰

-------------------------------
¹ Na mnenje (izvid) slednjega, ki ga je podal na naroku dne 20. 5. 2020 (ob podaji izvida in mnenja je bila prisotna tudi pritožnikova odvetnica), pripomb ni bilo.
² Vključno s presojo njegove sorazmernosti oziroma nenadomestljivosti z drugim (milejšim) ukrepom (glej zadnji odstavek 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa).
³ Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.
⁴ In torej ne osebnostne motnje, kot to navaja pritožba.
⁵ Glej tudi 2., 5., 7. in 9. točko njegovega pisnega psihiatričnega izvedenskega poročila o nasprotnem udeležencu z dne 8. 12. 2019 (l. št. 11 - 15).
⁶ V zvezi s čimer se je sklicevalo na ugotovitve angažiranega izvedenca, o (možni) izselitvi iz stanovanja, pa je tekla beseda tudi ob zaslišanju nasprotnega udeleženca dne 20. 5. 2020. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje v tem oziru dokazov ni izvajalo, zato ne drži. Prav tako pritožnik ne upošteva, da gre za ukrep podaljšanja (že izrečenega) ukrepa in da se v sodnem spisu ne nahajajo le listine (podatki) povezane s predlaganim podaljšanjem, ampak tudi tiste, ki so bile pridobljene v zvezi s prvotnim predlogom.
⁷ Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 663/2006 (enako tudi II Ips 722/2007) in II Ips 556/2009.
⁸ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁹ Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/19.
¹⁰ O stroških pritožbenega zastopanja po odvetniku, ki predstavljajo stroške postopka, bo s posebnim sklepom odločilo sodišče prve stopnje (glej prvi in tretji odstavek 51. člena ZDZdr).

Datum zadnje spremembe:

13.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1369/2011
• VSC Sklep II Cp 130/2022
• VSL sklep II Cp 1370/2011