VSL Sodba III Cp 705/2020

Jedro

Po 944. členu OZ zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: 'Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 40.045,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 119,99 EUR od 16. 9. 2013 dalje, od 101,24 EUR od 19. 9. 2013, od 746,52 EUR od 3. 11. 2013, od 8.031,43 EUR od 9. 1. 2014 in od 31.046,47 EUR od vložitve tožbe dalje.' "

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 873 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je podana toženkina odškodninska odgovornost za škodo zaradi trka – podrsa v tožnikovo vozilo, pri čemer je bila na tožnikovem vozilu poškodovana desna stran vozila.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno vmesno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče zahtevku po temelju v celoti ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ugotovitve o obsegu poškodb temeljijo na mnenju izvedenca, ki ni usposobljen za ugotavljanje obsega poškodb na vozilu. Njegove ugotovitve so kljub zapisniku o ogledu poškodovanega vozila, ki ga je sestavil toženkin cenilec, zelo nenatančne, neprecizne in nedorečene. V izreku tudi ni odločeno, ali je potrebno opraviti zamenjavo poškodovanih delov ali le popravilo, niti ni odločeno o stroških dela in materiala. Sodišče se ni izreklo o drugih materialnih zahtevkih, ki izvirajo iz obravnavane prometne nesreče. Izrek vmesne sodbe o obsegu toženkine odgovornosti je zato nejasen in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovitev, da vzrok drugega trka ni bil v prvem trku med mazdo in porschejem niti v tožnikovi instinktivni reakciji, ampak v njegovem aktivnem zavijanju v desno in zaviranju, nima strokovne podlage. Ne sodi namreč na področje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ampak na področje psihologije prometa in medicine dela, prometa in športa. O tožnikovih reakcijah pred, med in po nezgodi bi se lahko izrekel le izvedenec s teh področij. Neobrazloženi sta ugotovitvi, da tožnik ni mogel izgubiti nadzora nad vozilom in da ni bil prisiljen k instinktivnemu ravnanju, nista obrazloženi. Četudi ni prišlo do rušitve stabilnosti vozila, je bilo trčenje za voznika šok, ki ne reagira na enak način, kot če do trčenja ne bi prišlo. Gre za domeno izvedenca psihologije prometa in voznikov motornih vozil ter medicine dela, prometa in športa. V dani situaciji od nikogar ni bilo mogoče pričakovati, da bo ravnal najbolj racionalno.

Neutemeljeno je stališče, da je šlo za več zasukov. Že iz tehničnega vidika ni mogoče govoriti o več zasukih. Položaj vozila po trku v drevo (ni obstalo pravokotno na cesto, ampak bolj vzporedno s cesto) ne kaže na to, da je voznik obračal vozilo.

Ugotovitve v sodbi, da zaradi trka med voziloma ni prišlo do rušenja smerne stabilnosti porscheja, da trk ni bistveno vplival na gibanje porscheja v prečni oziroma vzdolžni smeri, da ga ni moglo odbiti 30 m v jarek, pred tem pa nekajkrat zasukati na vozišču, in da voznik zaradi trka ni mogel izgubiti nadzora nad vozilom, so napačno prepisane iz izvedenskega mnenja. Izvedenec je namreč navedel, da trk ni bistveno vplival na gibanje porscheja v prečni oziroma vzdolžni smeri. Že osnove fizikalnih zakonov povedo, da pri trku dveh premikajočih predmetov pride do odboja obeh in ne le enega. Tudi izvedenec je navedel, da je porscheja s sprednjim delom "le nekoliko zarotiralo v levo".

Izvedenec je v dopolnitvi mnenja navedel, da je porschejev sprednji del premaknilo v levo za okoli 30 cm. Na obravnavi ga je skromno dopolnil z navedbo, da se ga jemlje iz konteksta in da je iz fotografije 11 razvidno, da gre za pravokotni trk vozil. Mnenje je torej nejasno in neobrazloženo. Šele iz pojasnila na obravnavi je bilo razvidno, da je treba upoštevati kontekst.

Iz ugotovitve v sodbi, da porscheja zaradi trka ni moglo odbiti 30 m v jarek, ga pred tem nekajkrat zasukati na vozišču in povzročiti, da bi voznik izgubil oblast nad vozilom, izhaja, da tožnik ne govori resnice in da svoje izpovedi bistveno spreminja. Trditev o obračanju vozila na cestišču izhaja iz izpovedbe priče A. N., ki jo je povzela tudi toženka. Do pridobitve mnenja mag. Ž. je zatrjevala, da bi v primeru resničnega trčenja vozilo zarotiralo, ne pa peljalo v isti smeri po jarku in v drevo. Kasneje je začela zatrjevati, da je priča lažno pričala. Svoje ugovore je torej spreminjala, zanje pa ni ponudila dokazov.

Izjava toženkinega zavarovanca ne more iti v škodo tožniku. To je navedel tudi v dvanajsti pripravljalni vlogi, a se sodišče do tega ni opredelilo.

Napačna je ugotovitev o tožnikovem aktivnem sodelovanju med trkom z mazdo in z drevesom. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil manever voznika mazde za tožnika nepričakovan. Upoštevaje povprečen reakcijski čas (po izvedenskem mnenju) 1,25 s je tožnik prevozil najmanj 17,4 m od mesta trčenja, preden je reagiral z zaviranjem in obračanjem volana, tedaj pa je bil že najmanj 4,5 m izven ceste na travnati brežini navzdol. Ko je lahko začel kakorkoli reagirati, je bil le 10,5 m oddaljen od drevesa, vozilo pa je bilo usmerjeno navzdol od ceste. Niti izvedenec niti sodišče nista upoštevala tožnikove izpovedbe, da je po trčenju z mazdo zaneslo zadnji del porscheja, upoštevanje te izpovedbe pa pomeni, da je trk povzročil spremembo smeri porscheja nekoliko v desno.

V mnenju ni podana ocena o tem, pod kakšnim bočnim kotom je porsche pripeljal do točke trčenja. Tudi ta okoliščina bistveno vpliva na medsebojni položaj vozil po trku in na njun odboj. Izvedenec J. je v ustni podaji mnenja 9. 10. 2018 dopustil možnost, da se je porsche v trenutku trčenja že pomikalo rahlo v desno.

Točke 29 obrazložitve ni mogoče preizkusiti, ker ni navedeno, kateri del izpovedb tožnika in priče A. N. se ne skladajo z ugotovitvami izvedenca. Ker ni bilo mogoče ugotoviti, kako se je gibal porsche pred trčenjem z mazdo, tudi ni mogoče ugotoviti, kako se je gibal potem.

Že iz fotografij izhaja, da so poškodbe na sprednjem delu močnejše kot na zadnjem delu, kar pomeni, da ugotovitev, da je vozilo porsche od začetka do konca trka enakomerno drselo, ne drži.

Povzemanje izvedenčevega mnenja, da bi tožnik lahko varno ustavil in preprečil trčenje v drevo, je v nasprotju s stališčem v sodni praksi, po kateri za škodo odgovarja tisti udeleženec, čigar ravnanje je neposredni – prvenstveni razlog za nastanek nevarne situacije in to ne glede na morebitno neustreznost ravnanja nasprotnega udeleženca, ki je bil prisiljen hitro in nenadno reagirati (tako sodba VS RS II Ips 898/2008).

Če je izvedenec navedel, da tožnik ni mogel reagirati na manever mazde in je lahko reagiral šele, ko je bila mazda na njegovem vozišču – torej ob trku, ni mogoče govoriti o instinktivni reakciji na nevarno situacijo pred trkom, ampak o instinktivni reakciji po trku dveh vozil. Če je sodišče sprejelo ugotovitev izvedenca Ž., bi se moralo izreči tudi o drugačni ugotovitvi izvedenskega mnenja IAR, v katerem je navedeno, da na tehnični način ni mogoče opredeliti reakcije voznika, ki pelje po prednostni cesti in ob trčenju z desne strani odreagira tako, da ne zavira in da usmeri vozilo še bolj desno ter posledično trči v drevo, in da je mogoče ugotoviti prisotnost takšnega manevra, ni pa mogoče ugotoviti, ali je šlo pri tem za zavestno ravnanje voznika ali za nenadzorovano kretnjo. Predlagal je soočenje obeh izvedencev, sodišča pa je tak predlog v sodbi zavrnilo (4. točka obrazložitve), a neobrazloženo.

Pritožnik graja odločitev sodišča, da samo en izvedenec odgovarja na tri sklope strokovnih vprašanj, sodišče pa mu v sodbi v celoti pritrdi.

Ugotovitev, da je izvedenec v simulaciji uporabil enaki vozili, kot sta bili udeleženi v obravnavanem primeru, nima podlage v izvedenskem mnenju. Izvedenec je povedal, da razen mazde 6 in porscheja cayena v simulaciji ni uporabil drugih vozil.

Ker izvedenec ni odgovoril na vprašanje tožnika, ali so mu pri vnašanju podatkov manjkali posamezni podatki – navedel je le, da je imel podatke v potrebni količini, da je prišel do zaključkov v izvedenskem mnenju – je mnenje nepreverljivo. Pritožnik graja dejstvo, da je izvedenec sam pri toženki pridobil podatke, potrebne za izvedensko mnenje.

3. Toženka v pritožbi zoper navedeno vmesno sodbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da kljub dejstvu, da vse evidentirane poškodbe na mazdi 6 niso nastale v trku mazde in porscheja, ni šlo za prirejeno nesrečo. Izvedenec je dopustil možnost trka le v primeru, če se ne upoštevajo poškodbe prečnega nosilca in hladilnika na mazdi. Zmotno je stališče, da je šlo za dva dogodka. Oba trka sta povezana in medsebojno odvisna. Do nezgode ni prišlo na način, kot sta povedala tožnik in priča A. N., voznik mazde. Tudi po stališču sodne prakse iz ugotovitve, da škoda ni nastala na zatrjevani način, logično in izkustveno izključuje obstoj zavarovalnega primera (sodbi VS RS II Ips 450/2010 in II Ips 45/2011). Ker do škode ni prišlo zaradi oplazenja porscheja s strani mazde, ampak zaradi aktivnega tožnikovega ravnanja, ni vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo (tako tudi sodba VS RS II Ips 221/2012). Četudi obstaja možnost, da je med mazdo in porschejem prišlo do oplazenja, še ni izključeno, da je šlo za prirejeno prometno nesrečo. Stališče v sodbi, da morebitno neujemanje poškodb na mazdi toženka lahko uveljavlja le zoper svojega zavarovanca, je zmotno. Tožnik resda ni stranka pogodbe o obveznem zavarovanju, a ima zavarovalnica zoper njega kot oškodovanca in upravičenca v smislu 944. člena OZ ugovor o izključitvi odgovornosti zaradi namere ali prevare.

Stališče iz sodbe VS RS II Ips 27/2012, po kateri prometne nesreče ni mogoče prirediti brez pristanka in sodelovanja voznikov v nesreči udeleženih vozil, je v sodni praksi osamljeno. Seveda mora biti podan dogovor vsaj dveh udeležencev, vendar pa je sodna praksa glede porazdelitve dokaznega bremena neenotna, saj po eni strani izhaja s stališča, da je potreben dokaz o tem, da je do nezgode prišlo na način in v okoliščinah, kot se zatrjuje in da mora biti zatrjevana in dokazana vsa škoda, ki naj bi nastala v škodnem dogodku, po drugi strani pa toženki nalaga (pre)težko breme glede dokazovanja pristanka in sodelovanja voznikov udeleženih vozil. Bremena, ki je naloženo toženki po sodbi II Ips 27/2012, ne zmore, ker nima na razpolago kazenskih preiskovalnih pooblastil.

Sama ni zanikala, da je do trčenja prišlo, trdila pa je, da sta vozili trčili z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Večinoma v takih primerih pride do trka, vendar udeleženci pri tem uporabijo vozila, ki so bila že prej poškodovana ali pa izvedejo trk s hitrostmi, ki so precej nižje od običajne hitrosti. Tožnik ni vedel, s kolikšno hitrostjo je vozil. Povedal je tudi, da ne ve, kaj se dogajalo med trkom z mazdo in z drevesom, izvedenec pa je povedal, da je po prvem trku moral aktivno sodelovati. Za prikaz fingirane nesreče je najbolje podati čim manj informacij in delo prepustiti izvedencu. Tožnik je v svojih vlogah le pavšalno navajal, kako je prišlo do nezgode in ni znal pojasniti, s kolikšno hitrostjo je vozil. Ni verjetno, da bi s porschejem na ravnem odseku ceste, kjer ni bilo prometa, vozil z bistveno nižjo hitrostjo od dovoljene, če ni imel namena trčiti z drugim vozilom. Poleg tega je bil tožnik, ki je hrvaški državljan in večino časa preživi na Češkem, že v letu 2010 udeležen v prometni nesreči s slovenskim državljanom v Sloveniji, v obeh primerih pa je šlo za vozilo višjega cenovnega razreda, ki ni bilo kasko zavarovano. Vozilo je že pred nezgodo imelo določene težave. Okoliščina, da je bil drugi trk posledica tožnikovega aktivnega ravnanja, je le ena od okoliščin, ki potrjuje, da je šlo za prirejeno nesrečo.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5. Višje sodišče v Ljubljani odloča v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 199/2020 z dne 4. 2. 2020 v zvezi s popravnim sklepom Su 199/2020 z dne 14. 2. 2020, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče.

6. Toženkina pritožba je utemeljena. Tožnikova pritožba ni utemeljena.

7. Tožnik zahteva povrnitev škode, ki naj bi mu jo na njegovem vozilu porsche cayenne 15. 9. 2013 v bližini L. na Madžarskem s svojim vozilom mazda 6 povzročil toženkin zavarovanec. Trdil je, da je vozil po prednostni cesti, ko je voznik mazde s stranske ceste zapeljal levo na prednostno cesto, da je pri tem prišlo do oplazenja – mazda je trčila s sprednjim desnim delom v sprednjo desno stran porscheja – in je zaradi tega izgubil oblast nad vozilom, zapeljal v obcestni jarek in gozd, njegovo vozilo pa se je ustavilo ob trčenju v drevo. Njegovo vozilo je bilo poškodovano po celotnem sprednjem delu, po celotni desni strani, v spodnjem delu vozila in po platiščih. Toženka je zahtevku ugovarjala s trditvijo, da je bilo oplazenje vozil namerno in da do trčenja porscheja v drevo ni prišlo zaradi izsiljenja prednosti s strani voznika mazde.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je bila mazda v trenutku trka oziroma oplazenja v fazi zavijanja v levo, porsche pa v fazi vožnje naravnost,

- da se je po izračunih, ki upošteva tožnikove navedbe in izpovedbo, mazda gibala s hitrostjo med 5 in 10 km/h in se pri zavijanju na glavno cesto ni ustavila, tožnik pa je vozil med 60 in 65 km/h,

- da se poškodbe na bočnem delu porscheja in poškodbe na zunanjem sprednjem delu mazde ujemajo, da se oddaljenost porscheja od desnega roba vozišča (0,5 m) ujema z mestom trka med mazdo in porschejem, da voznik porscheja ni mogel odreagirati na vožnjo mazde, da je oplazenje v pisni izjavi potrdila tudi priča B., in da te ugotovitve utemeljujejo sklep, da trčenja oziroma podrsa med mazdo in porschejem ni mogoče z gotovostjo izključiti,

- da poškodbe prečnega nosilca in hladilnika na mazdi niso nastale v tem dogodku, a je to dejstvo pomembno za razmerje med voznikom mazde in njegovo zavarovalnico, same po sebi pa ne pomenijo, da do prometne nesreče ni prišlo in da do nje ni prišlo na zatrjevani način,

- da je porsche po oplazenju z mazdo okoli 15 m vozil po asfaltu, 7 m po peščeni bankini, 10 m po travnati brežini in 5 m po gozdu, nato pa je ob zaviranju 4 m/s2 s sprednjim delom s hitrostjo med 20 do 25 km/h trčil v drevesno deblo,

- da zaradi oplazenja porscheja z mazdo ni prišlo do rušenja smerne stabilnosti porscheja, da ga ni moglo zasukati na vozišču in tožnik ni mogel izgubiti nadzora nad vozilom, ampak je povzročilo le minimalno nihanje vozila,

- da je tožnik moral aktivno sodelovati z delnim zaviranjem (ki ni bilo minimalno) in pri zavijanju v desno,

- da je odziv voznika na nevarno situacijo odvisen od več dejavnikov, med katerimi so zbranost voznika v trenutku trka, vozniške izkušnje, vidljivost, način gibanja vozila pred nesrečo, intenziteta trka med voziloma in podobno,

- da tožnik ni bil voznik začetnik, da je vozišče potekalo naravnost in je bilo dobro pregledno, da bi bilo v dani situaciji izkustveno pričakovano, da voznik zavije levo oziroma stran od nevarnosti, nato pa rešuje situacijo, se pravi, da vozilo ohrani na vozišču, in da je upoštevaje globino deformacij na bočnem delu vozila porsche vozil naravnost, vse ostalo pa je posledica vpliva voznika in ne posledica trčenja z mazdo.

9. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, (1) da je do trčenja med mazdo in porschejem prišlo in da toženka ni dokazala, da bi voznika pri tem sodelovala oziroma vanj pristala in je zato obstoj zavarovalnega primera dokazan in (2) da vzrok za drugi trk ni bil trk med mazdo in porschejem in tudi ne tožnikova instinktivna reakcija, ampak njegovo aktivno zavijanje desno in zaviranje vozila.

O tožnikovi pritožbi

10. Neutemeljeni so tožnikovi pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve, da trk porscheja v drevo ni bil posledica oplazenja med mazdo in porschejem, ampak posledica tožnikovega aktivnega zavijanja v desno in zaviranja.

11. Ker ugotovitev v odločilni meri temelji na izvedenskem mnenju, je še posebej pomembno, da je izvedensko mnenje popolno, preverljivo in brez notranjih nasprotij. Očitki o tovrstnih pomanjkljivostih v mnenju niso utemeljeni. Splošnost odgovora na tožnikovo vprašanje, ali mu je pri vnašanju podatkov kateri manjkal, je ustrezala stopnji splošnosti vprašanja, pritožnik pa ne zatrjuje, da na kasnejša podrobnejša vprašanja odgovori niso bili natančnejši. Nepreverljivost mnenja s tem ni izkazana. Grajanja dejstva, da je izvedenec pri toženki pridobil podatke, ki jih je uporabil pri izdelavi izvedenskega mnenja,¹ pritožnik ni povezal s katerim od pritožbenih razlogov. Na očitek zato ni mogoče odgovoriti.

12. Med ugotovitvami v sodbi o gibanju porscheja med oplazenjem z mazdo in trčenjem v drevo in ugotovitvami v izvedenskem mnenju ni bistvenih razlik. Ključno je, da oplazenje ni pomembno vplivalo na smer gibanja porscheja, to pa je tudi ugotovitev izvedenca. Posplošeno sklicevanje na fizikalne zakone ne vzbuja dvoma o pravilnosti navedene ugotovitve. Izvedenec ni navedel, da ni prišlo do nikakršnega odboja, ampak da je bil ta zelo majhen. Neutemeljen je tudi očitek o nejasnosti v tem delu mnenja. Sicer pa tudi pritožnik sam ne trdi, da izvedenčevo ustno pojasnilo ni bilo zadostno.

13. Pritožbene navedbe v zvezi z reakcijskim časom ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je tožnik z zasukom volana² in zaviranjem usmeril vozilo v drevo. Kot prvo, te okoliščine ni izpostavil v postopku izvajanja dokaza z izvedencem in je zato njeno navajanje v pritožbi prepozno in posledično neupoštevno (drugi odstavek 337. člen ZPP). Kot drugo, v sodbi je podana le ugotovitev izvedenca, da sta se zaradi omejene preglednosti (zaradi dreves) voznika lahko opazila 2,5 s pred trčenjem in da zato voznik porscheja ni mogel odreagirati na vožnjo voznika mazde. Navedeno pomeni, da je manever mazde za tožnika lahko bil nepričakovan, ne pomeni pa nujno, da je tudi dejansko bil. Takojšnje tožnikovo ravnanje po oplazenju z mazdo lahko tudi potrjuje toženkino trditev, da je bilo trčenje med mazdo in porschejem izvedeno zaradi (lažjega) dokazovanja škodnega dogodka.

14. Neutemeljen je očitek, da v izvedenskem mnenju manjka ugotovitev, pod kakšnim bočnim kotom je porsche pripeljal do točke trčenja, in da je ta ugotovitev bistvena za medsebojni položaj vozil po trku, odboj in gibanje porscheja po trčenju. Ugotovitve o poti porscheja po oplazenju temeljijo na ugotovitvah o poškodbah obeh vozil in hitrostih ob trčenju. Izvedenec je povedal, da je uporabil programsko orodje, ki mu je omogočilo, da je preizkusil vse možnosti ob znanih podatkih. Ob tem, da pritožnik ne trdi, da izvedenec ni upošteval vseh podatkov, ki jih je imel na razpolago, zgolj možnost drugačnega položaja porscheja ob trčenju še ne pomeni, da je porsche tak položaj tudi dejansko imel in da ni verjetnejši potek vožnje, kot ga je na podlagi izračunov ugotovil izvedenec. Nenazadnje pomanjkanje morebiti pomembnih podatkov iz zaznavne sfere tožnika ne more biti ovrednoteno v toženkino breme.

15. Neutemeljen je očitek o neustreznosti stavka v 17. točki obrazložitve, ki se glasi: "Dodatno je izvedenec v dopolnitvi mnenja in zaslišan utemeljil, da je pri analizi prometne nesreče uporabil ostale tipe vozil za nazorno prikazovanje poškodb, ki bi lahko nastale v tej prometni nesreči, pa niso." Bistvena vsebina stavka in celote razlogov v navedeni točki obrazložitve je v odgovoru na toženčeve pomisleke, podane v postopku dokazovanja z izvedencem, ali izvedenčevi izračuni temeljijo na pravilnih podatkih. Ključna je zato ugotovitev, da je izvedenec pri analizi prometne nesreče uporabil druge tipe vozil, samo simulacijo pa je izvedel z voziloma, ki sta bila udeležena v obravnavanem primeru. Za presojo pravilnosti navedene ugotovitve sporna besedna zveza "pa niso" ni pomembna.

16. V povezavi s povzetkom izpovedb tožnika in priče A. N. v 14. in 15. točki obrazložitve so ugotovitve sodišča v 29. točki obrazložitve jasne in sposobne za preizkus njihove pravilnosti.

17. Pritožnikova interpretacija fotografij o globini poškodb na porscheju sama za sebe ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti mnenja izvedenca, da je porsche enakomerno drsel ob mazdi.

18. Pritožnik ni navedel, kateri pritožbeni razlog utemeljujejo navedbe o spreminjanju toženkinih navedb v pravdi in nepredložitvi dokazov. Pritožbeno sodišče lahko iz njih povzame le trditev o kršitvi razpravnega načela, ta očitek pa ni utemeljen. Toženka je zatrjevala, da je bilo oplazenje med mazdo in porschejem namerno in da trčenje v drevo ter zatrjevane poškodbe porscheja niso bile posledica odvzema prednosti s strani mazde, za potrditev teh navedb je predlagala dokaz z izvedencem za raziskavo prometnih nesreč. Dejstvo, da je svoje trditve sprva utemeljevala z več okoliščinami, ki jih je ugotovila z lastno analizo relevantnih podatkov,³ kasneje pa se je oprla na izvedensko mnenje, ne pomeni, da njen ugovor ni bil sklepčen (in še manj, da ni bil popoln) ali da so v sodbi ugotovljena dejstva, ki niso bila zatrjevana. Tako toženkino ravnanje pa očitno ni moglo zmanjšati dokazne vrednosti izvedenskega mnenja. S tem, ko ga sodišče v sodbi ni izrecno ovrednotilo, ni storilo ničesar, kar bi predstavljalo katerega od pritožbenih razlogov.

19. Ugotovitev, da tožnikovega vozila po oplazenju z mazdo ni obrnilo, o čemer je izpovedal voznik mazde, ni vplivala na ključno ugotovitev, da trčenje porscheja v drevo ni bilo posledica oplazenja z mazdo, ampak tožnikovega ravnanja.

20. V izvedenskem mnenju je bilo dovolj podlage tudi za ugotovitev, da vožnja porscheja med oplazenjem in trčenjem v drevo ni bil posledica tožnikove instinktivne reakcije. Izvedenec je navedel, da je voznikovo reagiranje na nevarno situacijo odvisno od več dejavnikov, sodišče pa je ugotovilo, katere okoliščine, pomembne z vidika teh dejavnikov, so bile podane v obravnavani zadevi in jih ovrednotilo. Tožnik v pritožbi ni navedel okoliščin, ki bi vzbujale dvom o tem, da so bile ovrednotene vse pomembne okoliščine. Prav tako ne trdi, da je bil pomemben še kakšen dejavnik, ki ga izvedenec ni navedel, niti ni navedel dejstev iz lastnega doživljanja dogajanja, ki bi jih lahko ovrednotil le izvedenec s področja psihologije prometa oziroma medicine dela, prometa in športa. Ugotovitev, da zavoj v desno ni bil posledica tožnikove instinktivne reakcije na predhodno dogajanje, je bila ugotovljena dovolj zanesljivo, da jo je sodišče – ob odsotnosti tožnikovega dokaznega predloga, ki bi lahko potrdil nasprotno – lahko štelo kot dokazano.

21. Dvoma o pravilnosti ugotovitve, da vožnja porscheja po oplazenju z mazdo ni posledica tožnikove instinktivne reakcije, ne vzbuja niti opustitev soočenja med izvedencema mag. Ž. in J. Izvedenec J. je resda navedel, da ni mogoče ugotoviti, ali je šlo pri tej vožnji za tožnikovo zavestno ravnanje ali nenadzorovano kretnjo, vendar je iz mnenja razvidno, da je ostal v mejah tehnične analize podatkov. Ni bilo torej podano nasprotje med mnenjema izvedencev, ki bi terjalo njuno soočenje. Navedeno tudi ne pomeni, da opredelitev dejavnikov, ki vplivajo na reakcije voznikov na nevarne situacije, ne sodi na področje izvedencev za področje raziskave prometnih nesreč.

22. Ker ni mogoče ugotoviti, kakšen je pomen pritožbene navedbe, da je en izvedenec odgovarjal na tri sklope strokovnih vprašanj, pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti.

O toženkini pritožbi

23. Pritožnica utemeljeno uveljavlja zmotnost stališča v izpodbijani sodbi, da ni dokazala namerne povzročitve trčenja med porschejem in mazdo.

24. Po 944. členu OZ zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro.

25. V izpodbijani sodbi je zavzeto stališče, da je do trčenja med mazdo in porschejem prišlo in da toženka ni dokazala, da bi voznika pri tem sodelovala oziroma vanj pristala in je zato obstoj zavarovalnega primera dokazan.

26. Utemeljeno je pritožničino stališče, da je zmotno ovrednotenje dogajanja kot dveh ločenih in med seboj nepovezanih dogodkov. V dokaznem postopku se je resda pokazalo, da trčenje porscheja v drevo ni bilo posledica trčenja med njim in mazdo. Ne glede na to ostaja dejstvo, da so bile tožbene navedbe drugačne (tožnik je trdil, da vse poškodbe na porscheju izvirajo iz nedopustnega ravnanja toženkinega zavarovanca), v dokaznem postopku pa se niso potrdile.

27. Pritožnica utemeljeno graja tudi prepričljivost argumenta, da so poškodbe na mazdi stvar razmerja med voznikom mazde in njegovo zavarovalnico. Drži, da upravičenost do zavarovalnine oziroma odškodnine za škodo, ki je nastala na mazdi, ni stvar obravnavanega pravnega razmerja, vendar pa to še ne pomeni, da za ugotovitev, da (vse) poškodbe na mazdi niso mogle nastati v obravnavanem škodnem dogodku, ni pomembna za odločitev v tej zadevi. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da ima za dokazovanje trditve, da je uveljavljena škoda posledica dogovora med udeležencema, na razpolago omejene dokazne možnosti. Indici, s katerimi ima možnost utemeljevati trditev o obstoju navedene ključne okoliščine, lahko izvirajo le iz okoliščin nastanka škodnega dogodka. Dejstvo, da bistvene poškodbe na mazdi niso nastale v obravnavanem dogodku, je tak indic. Prepričljivo je namreč toženkino pritožbeno stališče, da predhodne poškodbe mazde lahko kažejo na to, da je bil potek dogajanja med njenim voznikom in tožnikom vnaprej dogovorjen. Dodatno poškodovanje namreč v takem primeru ne vpliva bistveno na vrednost vozila.

28. Indica v prid toženkini trditvi o dogovoru med voznikoma mazde in porscheja sta tudi v sodbi ugotovljeno nasprotje med tožnikovo izpovedbo o dogajanju po oplazenju in do trčenja porscheja v drevo in dejanskim dogajanjem ter skromnost tožbenih navedb in tožnikove izpovedbe o celotnem dogajanju.

29. Že iz ugotovitve, da vzrok za drugi trk ni bil trk med mazdo in porschejem in tudi ne tožnikova instinktivna reakcija, ampak njegovo aktivno zavijanje desno in zaviranje vozila, izhaja visoka verjetnost, da je bilo oplazenje med mazdo in porschejem le sestavni del dogovora med voznikoma o povzročitvi škode na vozilih z namenom uveljavljanja odškodnine oziroma zavarovalnine. Ugotovitev, da je bilo drugo v dogodku udeleženo vozilo že prej poškodovano, obstoj navedenega dogovora še dodatno potrjuje. V prid navedenemu govorita tudi skromnost tožbenih navedb ter izpovedbe o celotnem dogajanju, ki sodijo v tožnikovo zaznavno sfero, in hkratna neverodostojnost tožnikove izpovedbe o dogajanju med oplazenjem in trkom v drevo.

30. Ker že navedene ugotovitve utemeljujejo sklep o dokazanosti toženkine trditve, da je bilo dogajanje, v katerem je nastala škoda na porscheju, ki je predmet obravnavanega zahtevka, dogovorjeno, se o utemeljenosti pritožbenih navedb o tem, da tak dogovor utemeljujejo še druge okoliščine, niti o pritožničinih stališčih v zvezi z razporeditvijo dokaznega bremena⁴ ni bilo treba izreči. Na drugi strani so že ugotovitve v sodbi zadostovale za drugačen materialnopravni sklep – ta je posledica drugačne ocene ugotovljenih indičnih dejstev – in zato za spremembo izpodbijane vmesne sodbe ni bila potrebna izvedba pritožbene obravnave. Ne gre namreč za nobenega od položajev iz drugega in tretjega odstavka 347. člena ZPP.⁵

31. Ker ni podlage za ugoditev zahtevku, se ni bilo treba izreči niti o tožnikovih pritožbenih navedbah o pomanjkljivostih v izreku izpodbijane vmesne sodbe.

32. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo, toženkini pritožbi pa ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 40.045,65 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne (četrta alineja 358. člena ZPP).

33. Ker se postopek pred sodiščem prve stopnje ni končal s končno sodbo, stranki še nista priglasili stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje. O teh bo zato odločilo sodišče prve stopnje.

34. Upoštevaje uspeh v pritožbenem postopku je tožnik dolžan toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Gre za sodno takso za pritožbo v višini 873 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ V podaji mnenja je izvedenec pojasnil, da je pri toženki zaprosil za predložitev prometnega dovoljenja za mazdo, za svoje ravnanje pa je imel podlago v sklepu sodišča.
² Ali je šlo za en zasuk ali več, za odločitev ni pomembno.
³ Med drugim je navedla, da poškodbe na prečnem nosilcu sprednjega odbijača in hladilnika na mazdi niso mogle nastati v zatrjevanem dogodku, da bi v primeru izsiljenja prednosti do trčenja prišlo drugje in bi bilo druge intenzitete, porsche pa ne bi zapeljal v jarek in v gozd, ampak bi ga odbilo bolj v levo, zarotiralo in obrnilo.
⁴ O tem se je nedavno izreklo Vrhovno sodišče. Glej sklep VS RS II Ips 64/2019 z dne 26. 9. 2019.
⁵ Tako tudi sodba VS RS II Ips 1087/2008 z dne 16. 12. 2009.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 342/2021
• VSRS Sklep II DoR 320/2022
• VSRS Sklep II DoR 31/2023