VSL Sodba III Cp 714/2020

Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v primeru padca zaradi zdrsa na spolzkih tleh, ne gre za objektivno odgovornost. To zato, ker nevarnost nastanka škode ne izhaja iz stvari ali dejavnosti same, pač pa do nje pride zaradi ravnanja neke osebe. Tako dejansko stanje je mogoče subsumirati pod krivdno odškodninsko odgovornost po prvem odstaveku 131. člena OZ in ne pod odškodninsko odgovornost po načelu vzročnosti (drugi odstavek 131. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo škode, ki je tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) nastala v škodnem dogodku 28. 12. 2016.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga sodišču druge stopnje, naj spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je dokazala, da je preproga zaradi povečane nevarnosti zdrsa postala nevarna za uporabo, zato za utrpljeno škodo odgovarja zavarovanka tožene stranke. Tožena stranka v odgovoru na tožbo niti navajala ni, v čem se kaže tožničina neprevidnost in nepazljivost, tudi sodba nima razlogov o tem. Napačen je sklep sodišča, da se je v danih okoliščinah zavedala mokrote pohodne površine in možnosti zdrsa. Neživljenjska in pretirana bi bila zahteva, da bi se, če se je zavedala mokrote pohodne površine, morala zavedati tudi možnosti zdrsa tepiha zaradi kondenza pod njim, za katerega prej ni vedela. Z ničemer ni bila opozorjena na okoliščino, da preproga lahko zdrsne. Z izvedencem bi zmogla dokazati, da preproga z gumijasto podlago, ali če bi bila z obojestranskim lepilnim trakom prilepljena k tlom, ali če bi bila pričvrščena (npr. z aluminijastimi trakovi), ne bi mogla zdrseti. Trditve, da je tožnica sama kriva, ker bi morala računati, da ji lahko zdrsne, tožena stranka ni podala. Le pavšalno je ugovarjala mehanizmu nastanka poškodbe in da je bila tožnica neprevidna in nepazljiva. Sodba torej presega trditveno podlago tožene stranke. Zastavlja se vprašanje, kaj je tisti element zaradi katerega se je tožnica bila dolžna zavedati možnosti zdrsa, zavarovanka tožene stranke pa ne. Prav namestitev konkretne preproge je sporna okoliščina oziroma vzrok za škodljivo posledico. Sodba ne pove, kaj je tisto, kar zavarovanko razbremeni zavedanja zdrsa. Zgolj izpovedba zavarovanke tožene stranke, da tepih do zdaj ni zdrsnil, ne daje podlage za sklep, da je z namestitvijo preproge za varnost bilo ustrezno poskrbljeno. Sodba nima utemeljenih razlogov, da je zahteva po dodatni namestitvi protizdrsne zaščite pod preprogo na zunanjem podestu zasebne stanovanjske hiše pretirana in neživljenjska. Tožena stranka ni ugovarjala navedbi, da na čistilnem tekaču ne drsi. O vprašanju, ali bi morala zavarovanka toženke namestiti tekač, ki ne drsi, sodba nima utemeljenih razlogov. Zatrjevano škodno ravnanje je protipravno, je na splošno nedopustno in nasprotuje splošno sprejetim pravilom (običajem) dolžnega ravnanja v določenih razmerah in situacijah. Če bi zavarovanka toženke ravnala kot dober gospodar, bi nastanek škodnega dogodka lahko predvidela in se njegovim posledicah izognila. Tožnico bi lahko vsaj opozorila na lastnosti tekača ali pa bi namestila podlago pod njega, če že ni namestila čistilnega tekača, ki ne drsi. Sodba tudi ne obravnava tožničine navedbe, da so kritičnega dne prvič po namestitvi preproge bile takšne vremenske okoliščine, ki so dovoljevale zdrs notranje preproge. Če se je bila tožnica sposobna zavedati nevarnosti, ni mogoče reči, da se tega ni bila sposobna zavedati zavarovanka tožene stranke. Detektiv tožene stranke je s praktičnim poskusom ugotovil, da na keramične ploščice položena preproga nekoliko drsi, zato je sodba, da s preprogo nikoli ni bilo težav (ker naj ne bi drsela), protispisna. S predlaganim izvedencem bi dokazala, da so temperature bile okoli 0, ko nastaja led. Sicer pa temu toženka niti ugovarjala ni. Pojav kondenza je zavarovanka potrdila in povedala, da če piha in dežuje, postanejo ploščice mokre na tistem delu, ki je odprt na vrt ter da je tekač namestila z namenom, da bi se preprečil morebitni zdrs pri hoji po ploščicah. Glede na ugotovljeno dejansko stanje krivda tožnice ni podana, saj se stanja pod preprogo ni dalo zaznati, na nevarnost pa je zavarovanka toženke ni opozorila.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je vložila direktno tožbo po 965. členu Obligacijskega zakonika (OZ) proti zavarovalnici, pri kateri ima zavarovano odgovornost njena prijateljica, pri kateri se je ob padcu poškodovala. Tekom postopka na prvi stopnji je trdila, da ji je ob odhodu z obiska pri hoji po preprogi, ki je bila položena na zunanjem podestu in ni imela ustrezne protizdrsne zaščite, niti ni bilo ustreznega prijemala, zdrsnilo, zato je padla in si poškodovala desno ramo.

6. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene zaslišanj tožnice in zavarovanke tožene stranke ter listin v spisu zaključilo, da je tožnica dokazala, da je do poškodbe prišlo tako, kot je zatrjevala: padla je, ko je stopila na preprogo, ki ni imela protizdrsne zaščite (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz razlogov sodbe tako izhaja, da je sodišče sprejelo tezo tožnice, da je do padca prišlo zaradi zdrsa preproge. Zato izvajanje dokazov, s katerimi je tožnica dokazovala drsnost pohodne površine, ni potrebno in so pritožbeni očitki v zvezi z neizvedenimi dokazi z izvedenci brezpredmetni. Dejstev, ki jih šteje sodišče za dokazana, ni treba še dodatno dokazovati.

7. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v primeru padca zaradi zdrsa na spolzkih tleh, kar je primerljivo z obravnavano zadevo, ne gre za objektivno odgovornost. To zato, ker nevarnost nastanka škode ne izhaja iz stvari ali dejavnosti same, pač pa do nje pride zaradi ravnanja neke osebe. Tako dejansko stanje je mogoče subsumirati pod krivdno odškodninsko odgovornost po prvem odstaveku 131. člena OZ in ne pod odškodninsko odgovornost po načelu vzročnosti (drugi odstavek 131. člena OZ). Glede na podano trditveno podlago, na katero je sodišče vezano, bi zato morala tožnica za uspeh z zahtevkom dokazati, da ji je škoda (poškodba) nastala zaradi (vzročna zveza) nedopustnega ravnanja zavarovanke tožene stranke (protipravnost), tožena stranka pa se lahko razbremeni krivdne odškodninske odgovornosti, če dokaže, da njena zavarovanka ni kriva.

8. Pojma nedopustnosti ravnanja in krivde se prepletata. Kot nedopustno ravnanje se v odškodninskem pravu zaradi načela prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ) šteje vsako aktivno ravnanje ali opustitev, ki bi drugemu utegnilo povzročiti škodo. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma (česar tožnica niti ne zatrjuje) ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Glede na tožničine trditve, naj bi toženka ravnala malomarno, ker ni zagotovila, da preproga, ki jo je namestila na podest pred vhodom v hišo, pri hoji po njej ne bi zdrsnila. Očita ji torej opustitev namestitve primerne preproge.

9. Od zavarovanke tožene stranke (enako od tožnice) se zahteva skrbnost dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ). Za presojo njene odškodninske odgovornosti je treba odgovoriti na vprašanje, ali je ravnala s skrbnostjo, ki se v danih okoliščinah pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Zato je treba ugotoviti, ali je v okoliščinah konkretnega primera bil nastanek škodne posledice predvidljiv.² Če je objektivno lahko predvidela, da bo preproga zdrsnila in bo tožnica zato padla ter se poškodovala, bi ob povprečni skrbnosti morala zavarovanka tožene stranke namestiti drugačno preprogo ali pa nameščeno preprogo učvrstiti.

10. Kot je razvidno iz fotografij v spisu (priloge A9 in B4) ter izpovedbe zavarovanke tožene stranke, je prostor pred vhodom v stanovanje pokrit in zaprt (obzidan), odprt je le na vrt in se zmoči le, če ob dežju tudi piha. Zavarovanka tožene stranke je (pozimi) na podest namestila povsem običajno preprogo (da se mokrota ni prenašala in se je ublažila). Tako ravnanje običajno ne povzroča škode zaradi padca, pač pa padce kvečjemu preprečuje. Tožnica zatrjuje, da je takrat deževalo, dež je že prehajal v sneg, temperatura je bila okoli 0 stopinj celzija, zato je začelo pod preprogo zamrzovati. Ni običajno, da bi s preprogo prekrite talne ploščice ali preproga sama, v skoraj povsem zaprtem prostoru, pri temperaturi, ki se šele približuje ledišču, zmrznila. To je splošno znano. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je zavarovanka tožene stranke že z namestitvijo preproge v dani situaciji ravnala z ustrezno skrbnostjo in je zahteva po dodatni namestitvi protizdrsne zaščite pod preprogo ali namestitvi čistilne preproge (ta izraz tožnica uporablja v pritožbi), pretirana in neživljenjska. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zavarovanka tožene stranke preprogo namestila na podest prav z namenom zagotoviti večjo varnost pohodne površine ter da pred obravnavanim škodnim dogodkom sporna preproga ni še nikoli nikomur zdrsnila. Zaključki prvostopenjskega sodišča v 10. točki izpodbijane sodbe, da zavarovanka tožene stranke ni kriva za tožničin padec, so pravilni.

11. Za presojo glede krivdne odškodninske odgovornosti je pomembna krivda tožene stranke oziroma v primeru direktne tožbe zavarovanca tožene stranke, ne pa krivda tožnice. Krivda tožeče stranke je relevantna za presojo morebitne deljene odgovornosti, ki bi se presojala šele, če bi bila ugotovljena krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke, in za ugotavljanje ekskulpacijskega razloga pri objektivni odškodninski odgovornosti. Ker v obravnavanem primeru ne gre za taka primera, so razlogi prvostopenjskega sodišča o krivdi tožnice za nastalo škodo brezpredmetni in pritožbeno sodišče ne bo podrobneje odgovarjalo na navedbe, s katerimi pritožnica graja zaključek prvostopenjskega sodišča o njeni krivdi.

12. V za razsojo relevantnem delu sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke. V odgovoru na tožbo je poleg ugovora, da do poškodbe tožnice ni prišlo na zatrjevan način, temelju toženega zahtevka ugovarjala tudi s trditvijo, da njena zavarovanka ni ničesar naredila ali opustila, da je do nezgode prišlo. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge, da jo je mogoče preizkusiti. Ugotovljena so vsa zatrjevana odločilna dejstva, na podlagi katerih je mogoč materialnopravni zaključek, da zavarovanki tožene stranke v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti in s tem krivde za tožničino škodo. Iz obrazložitve v točki 10 izpodbijane sodbe izhaja, da zavarovanka tožene stranke ni bila dolžna namestiti protizdrsne zaščite ali drugačne (čistilne) preproge. Tožnica sama navaja, da so bile prvič po namestitvi preproge takšne vremenske okoliščine, ki so dovoljevale zdrs preproge.

13. Zavarovanki tožene stranke po obrazloženem ni moč očitati krivdnega ravnanja, zato odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Ni za vsako poškodbo in s tem škodo nekdo kriv. Škoda je lahko tudi posledica nesrečnega naključja, za katerega nihče ne odgovarja.

14. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, jih nosi pritožnica sama.

-------------------------------
¹ Prim. sodbi VSRS II Ips 129/2015, II Ips 197/2016.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1003/2017
• VDSS sodba in sklep Pdp 604/2015
• VDSS sodba Pdp 1011/2015