VSL Sklep II Cp 1003/2020

Jedro

Pritožnica utemeljeno opozarja na nejasnost določil pristopne izjave, ki se nanašajo na podaljšanje pogodbenega članstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 430,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2019 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 147,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 628,96 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov in stroškov pravdnega postopka od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da je ravnanje tožeče stranke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, zaradi česar je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se je šele v postopku seznanila, da bi morala odpovedati fitnes dva meseca pred potekom enoletnega roka. Določilo, da se pogodbeno članstvo po dvanajstih mesecih avtomatično podaljša, pa je zavajajoče in nejasno. Glede na trditveno podlago bi moralo sodišče uporabiti Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), saj je toženka potrošnica. Podjetje mora potrošniku storitve nuditi na način, ki ni v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Nepošteni pogoji pa so nični, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodna praksa se je v podobnih primerih že izrekla, da avtomatsko podaljšanje pogodbe ni dopustna sankcija za nepravočasno in pravilno odpoved pogodbe (primerjaj sodbo VSL I Cp 80/2019). Toženka splošnih pogojev nikdar ni prejela in ji niso mogli biti znani, sodba pa o tem nima razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je nepravilno uporabilo določilo 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ), dejansko stanje pa je subsumiralo pod napačno zakonsko določbo. Pogodbena določila niso jasna, v zvezi s tem pa se sodišče sklicuje na splošne pogoje, za katere navaja, da so sestavni del izjave. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je napačno povzelo del pogodbe v sodbo. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženka pristopila k članstvu v fitnes klubu, kjer je izvajala vadbo eno leto. Po letu dni je z vadbo zaključila, čez približno pol leta pa je prejela klic s strani fitnes kluba, da je dolžna denar za vadbo. Iz pristopne izjave izhaja, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo 27. 7. 2016 za najmanj 12 mesecev, ki so potekli 27. 7. 2017. Toženka po izteku roka pogodbe ni odpovedala, vendar se pogodbeno članstvo po dvanajstih mesecih avtomatično podaljšuje s tem, da se lahko odpove kadarkoli po izteku 12 mesecev pisno, priporočeno po pošti, z odpovednim rokom dveh mesecev. Tako izhaja iz pristopne izjave in iz Splošnih pogojev, ki so sestavni del izjave. Iz Splošnih pogojev izhaja še, da mora član za čas pogodbenega razmerja poleg vadnine plačati še članarino. Ker tožena stranka po poteku 12-ih mesecev pogodbe ni odpovedala, je od nje tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo 380 EUR po računu št. 7163/2017, z zapadlostjo 27. 7. 2017. Take prvostopenjske zaključke tožena stranka v pritožbi upravičeno graja.

6. Pritožbeno sodišče sicer ne sledi pritožbeni navedbi tožene stranke, da predstavlja pristopna izjava enostransko izjavo volje toženke glede vpisa v fitnes klub. S podpisom pristopne izjave sta pravdni stranki sklenili dvostransko razmerje na podlagi katerega je lahko tožena stranka koristila izbrane storitve tožeče stranke proti plačilu. Iz pristopne izjave izhaja, da znaša letno nadomestilo za storitev 380 EUR, članarina pa 19,90 EUR in velja 12 mesecev. To med strankama niti ni sporno. Sporno med strankama je, če se je pogodbeno razmerje po poteku enega leta podaljšalo in če se je, kako. Tožena stranka zatrjuje, da so pogodbena določila o tem nejasna, zato bi moralo sodišče uporabiti pravila o razlagi pogodb in v skladu s 83. členom OZ tolmačiti nejasna določila, v korist tožene stranke. Poleg tega očita, da nikoli ni bila seznanjena s Splošnimi pogoji, niti jih ni prejela, o čemer sodba nima razlogov. Ugotovitev sodišča, da so Splošni pogoji sestavni del pristopne izjave, pa je protispisna.

7. Pritožnica utemeljeno opozarja na nejasnost določil pristopne izjave, ki se nanašajo na podaljšanje pogodbenega članstva. Kot izhaja iz odseka, ki se nanaša na članarino, je sklenjena pogodba za nedoločen čas, vendar najmanj za 12 mesecev koriščenja storitev v skladu s Splošnimi pogodbenimi pogoji. Pogodbeno članstvo se po 12-ih mesecih avtomatično podaljša. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da iz navedenega določila ne izhaja jasno, na kaj se nanaša avtomatično podaljšanje, ali le na članstvo ali tudi na samo storitev in vrsto storitve. Prvostopenjsko sodišče pa je štelo, da so določila pogodbe jasna, saj iz Splošnih pogojev izhaja, da je član dolžan plačati poleg članarine tudi vadnino.

8. Da bi bili Splošni pogoji sestavni del pristopne izjave, iz pristopne izjave ne izhaja. Ugotovitev soidšče o tem odločilnem dejstvu je tako v nasprotju z vsebino listine. Poleg tega tožena stranka ves čas postopka zatrjuje, da s Splošni pogoji ni bila seznanjena in ji niso bili predani, s čimer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, sodba pa o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Sodišče je zato zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev prvostopenjske sodbe.

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, saj samo kršitev ne more odpraviti (ne more samo na novo napisati razlogov), poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče že opravilo dokazni postopek in se z njegovo dopolnitvijo pred sodiščem prve stopnje postopek ne bo bistveno podaljšal.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 288/2010
• VSL sodba II Cp 1676/2010
• Sodba III Ips 128/2008