VSL Sklep II Cp 2093/2019

Jedro

Ker v obravnavanem primeru ne gre za spor v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe (tako tudi VS RS II Ips 80/2014), ni pogojev za podelitev sposobnosti biti stranka toženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 5. 2019 in sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 8. 2019 potrdita.

II. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 5. 2019¹ sklenilo, da se toženi stranki Skupnosti etažnih lastnikov stavbe na naslovu ... ne prizna lastnosti pravdne stranke v tem postopku (I. točka izreka). Tožečo stranko je s sklepom pozvalo na dopolnitev tožbe v roku 15 dni tako, da slednja označi osebo, ki bo imela sposobnost biti stranka, drugače bo tožbo zavrglo (II. točka sklepa).

S sklepom z dne 26. 8. 2019 je sodišče prve stopnje tožbo tožnika z dne 18. 2. 2019 zavrglo.

2. Zoper sklepa se pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Skupnost etažnih lastnikov ima določene značilnosti, ki jo delajo podobno združbam, ki imajo lastno subjektiviteto. Gre za dejansko skupnost, ki temelji na stvarnopravnih temeljih, etažni lastnini, ki jo tvorita lastninska pravica na posameznem delu in solastnina na skupnih delih in napravah. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da etažni lastniki nimajo premoženja, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, je napačna. Tožnik je vložil tožbo zaradi priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini, ki je v solasti etažnih lastnikov, kar je razvidno iz zemljiške knjige. Prav tako ima upravnik v skladu z določilom 4. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtl-1) zakonsko pooblastilo, da zastopa skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov v postopkih glede skupnih delov stavbe, kar se lahko smiselno uporabi tudi v tej zadevi. Imenovanje skupnosti etažnih lastnikov za pravdno stranko v tem postopku je edini način, da se tožniku omogoči pravno varstvo. Z izpodbijanim sklepom je bila tožniku naložena nemogoča naloga, to je da dopolni tožbo tako, da toži vse etažne lastnike, ki so solastniki nepremičnine, na katero se nanaša tožbeni zahtevek. Zgolj posameznih delov omenjene stavbe je 126, običajno pa sta lastnika posameznega dela dva lastnika, kar pomeni, da bo moral tožnik v tej zadevi tožiti preko 200 oseb, kar ni le neekonomično, ampak je praktično nemogoče. Ker sodišče ni ugodilo predlogu tožnika oziroma ni dovolilo da kot toženka nastopa skupnost etažnih lastnikov, je tožniku dejansko onemogočilo pravno varstvo oziroma je kršilo ustavni pravici iz 22. in 23. člena Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep z dne 17. 5. 2019

4. V skladu z določilom tretjega odstavka 76. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sme pravdno sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku tega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katero je mogoče seči z izvršbo.

5. Stanovanjski zakon (SZ-1) skupnosti lastnikov kot združenju posameznikov priznava kakovost pravne osebnosti, če je takšna skupnost kot pravna oseba vpisana v register. Pravna sposobnost skupnosti lastnikov je specialna, omejena na tisto dejavnost, zaradi katere je bila ustanovljena, to je sklepanje poslov upravljanja večstanovanjske stavbe (76. člen SZ-1). V tem obsegu je skupnost kot enovita celota in ne kot skupek posameznikov, od katerih se kakovostno razlikuje, lahko nosilka pravic in obveznosti materialnega prava. Zunaj teh okvirov skupnost kot pravna oseba nima pravne sposobnosti. Takšna omejena pravna sposobnost pomeni, da ostanejo nosilci vseh ostalih pravic posamezni etažni lastniki.

6. V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice na atriju, ki predstavlja splošni skupni del stavbe. Ker navedena terjatev ne izhaja iz poslov upravljanja večstanovanjske stavbe (VS RS II Ips 80/2014), se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni pogojev za podelitev sposobnosti biti stranka skupnosti etažnih lastnikov.

7. Ker predlagana podelitev sposobnosti biti stranka ni namenjena zagotavljanju ekonomičnosti postopka, so neutemeljene pritožbene navedbe, ki okoliščino ekonomičnosti postopka izpostavljajo kot razlog za ugoditev predlogu za podelitev sposobnosti biti stranka toženki.

8. Sklicevanje tožnika na določilo 4. člena ZVEtL-1 glede zakonskega pooblastila upravnika za zastopanje toženke v tej zadevi ni utemeljeno. ZVEtL-1 v drugem odstavku 4. člena res določa, da skupnost etažnih lastnikov v postopku zastopa upravnik, vendar to velja le v primeru, ko ima skupnost na podlagi prvega odstavka 4. člena ZVEtl-1 že ex lege priznano lastnost udeleženca v postopku, v obravnavanem primeru, ko gre za pravdni postopek, pa skupnost etažnih lastnikov še nima avtomatično priznane sposobnosti biti stranka, da bi bilo moč uporabiti določilo 4. člena ZVEtl-1. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je upravnik zakoniti zastopnik etažnih lastnikov le v sporih, ki se nanašajo na posle upravljanja, izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika (118. člen SPZ in 50. člen SZ-1), za kar pa v sporu v zvezi z ugotavljanjem lastninske pravice na skupnih delih stavbe ne gre.

9. SZ-1 v 79. členu določa, da premoženje skupnosti lastnikov sestavljajo zgolj denarna sredstva na računu, ki jih plačujejo člani iz naslova upravljanja večstanovanjske stavbe in plačil v rezervni sklad, zato pritožbena navedba, da premoženje skupnosti predstavlja tudi solastninska pravica etažnih lastnikov na nepremičnini, ni utemeljena.

10. Ker v obravnavanem primeru ne gre za spor v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe (tako tudi VS RS II Ips 80/2014), ni pogojev za podelitev sposobnosti biti stranka toženki. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z nepodelitvijo sposobnosti biti stranka toženki, prekršilo ustavni pravici iz 22. in 23. člena Ustave RS.

O pritožbi zoper sklep z dne 26. 8. 2019

11. Ker tožnik tožbe v roku, ki mu ga je naložilo sodišče prve stopnje, ni dopolnil in za toženo stranko ni navedel osebe, ki ima sposobnost biti stranka, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 26. 8. 2019 tožbo utemeljeno zavrglo (četrti odstavek 108. člena ZPP). S pravnimi posledicami nedopolnitve tožbe je bil tožnik s sklepom z dne 17. 5. 2019 tudi seznanjen.

Sklepno

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklepa sodišča prve stopnje z dne 17. 5. 2019 in z dne 26. 8. 2019 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Zoper katerega ni bilo posebne pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cpg 154/2023
• VSM Sklep I Cp 886/2021
• VSL sodba I Cp 133/2015