VSL Sodba in sklep II Cp 221/2020

Jedro

Dokazno breme o tem, da je tožnik tožencema posodil zatrjevani znesek oziroma zneske, je na tožeči stranki. Podobno kot v sodni praksi velja, da je nasproten dokaz v primeru posojilojemalčeve pisne potrditve prejema denarja, največkrat zelo težaven, velja tudi, da je zahtevno dokazno breme posojilodajalca v odsotnosti pisne pogodbe oziroma potrdila o izročitvi denarja.

Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih okoliščinah v pravdnem postopku je potreben dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih. Sodna praksa sicer v nekaterih primerih, ko je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, dopušča znižanje dokaznega standarda, tako da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 2.129 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015,

II. v preostalem delu (to je v 1. točki izreka glede plačila 480 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015 in v 2. točki glede pravdnih stroškov) pa se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da morata tožniku v 15 dneh plačati 2.609 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 1.129 in 1.000 EUR od 1. 1. 2015 dalje, od zneska 480 EUR pa od 1. 10. 2015 dalje ter 2.128,36 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta toženca. Predlagata spremembo ali razveljavitev sodbe. Izpostavljata, da je sodišče brez utemeljitve zakaj (in brez obstoja razlogov za takšno ravnanje), uporabilo nižji dokazni standard – verjetnost namesto prepričanja. S takšnim ravnanjem je ob odsotnosti vsakih listinskih dokazov o trditvah tožnika, tožencema naložilo nemogoče dokazno breme dokazovanja negativnega dejstva. Sodišče je kršilo napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) - izbralo je le tiste dele izpovedi prič, ki so pritrjevali njegovim ugotovitvam, ostale pa spregledalo; ni se opredelilo do trditev tožencev o tožnikovem motivu, da si izmisli posojila; spregledalo je (že v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavljene) nedoslednosti v trditvah in izpovedi tožnika ter v izpovedih prič; ni se opredelilo do predloženih dokazov tožencev o tem, da v času, ko naj bi jima tožnik posodil denar za plačilo (oziroma s plačilom) računov vode in elektrike (kakor je tožnik izrecno izpovedal), dolgov iz tega naslova sploh nista imela. Sodišče je tudi spregledalo pomembno neskladje med izpovedjo tožnika in priče D. A. o posojenih 1.129 EUR.

Obrazložitev je po oceni pritožnikov nepopolna, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Poleg tega pritožnika predlagata nove dokaze – zaslišanje D. M., rokopis napotkov za izpoved in postavitev izvedenca grafologa v zvezi s slednjim ter zaslišanje pravdnih strank. Trdita, da sta po zaključku obravnavanja pred sodiščem prve stopnje izvedela, da je tožnik vplival na pričo D. M. - mu izročil zapis z napotki, kako mora izpovedati pred sodiščem. Pritožnika zastopata stališče, da je tožnik priče naučil, kako izpovedovati, da bi toženca uničili.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik od tožencev zahteva vračilo denarja, ki naj bi jima ga posodil ob treh različnih priložnostih, toženca (oziroma toženka) pa naj bi se zavezala posojeno vrniti. Pisne posojilne pogodbe niso bile sklenjene, tudi potrdila o prejemu denarja niso bila podpisana. Toženca prejem denarja v celoti zanikata. Tožnik je tako obstoj posojilnih pogodb dokazoval z zatrjevanjem, da so bile ob vsaki izročitvi denarja prisotne priče, katerih zaslišanje je predlagal.

6. Dokazno breme o tem, da je tožnik tožencema posodil zatrjevani znesek oziroma zneske, je na tožeči stranki. Podobno kot v sodni praksi velja, da je nasproten dokaz v primeru posojilojemalčeve pisne potrditve prejema denarja, največkrat zelo težaven¹, velja tudi, da je zahtevno dokazno breme posojilodajalca v odsotnosti pisne pogodbe oziroma potrdila o izročitvi denarja.² Ob pomanjkanju listinskega dokaza se sodna praksa včasih zadovolji s prisotnostjo priče pri izročitvi denarja ali s tem, da je tožnik izkazal potrebo toženca za izposojo denarja.³

7. Izpodbijana sodba vsebuje več materialno pravnih in procesnih pomanjkljivosti, ki jih pritožnika utemeljeno grajata.

8. Kar se tiče v marcu 2015 (zatrjevano) izročenih 480 EUR je sodišče prve stopnje »z vso gotovostjo« ugotovilo, da je tožnik tožencema ta znesek posodil. Dokazni zaključek temelji predvsem na oceni izpovedi tožnika in (z njo po oceni sodišča prve stopnje skladnih) izpovedi prič J. M. in M. (tudi A.) P.⁴ Toženca utemeljeno izpostavljata, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik ta znesek tožencema/toženki? posodil tako, da je zanju v trgovini X plačal položnice. Iz tožnikove izpovedi, kot jo pravilno povzemata pritožnika, izhaja, da »je šlo za plačilo vode, elektrike, ne spomni se vsega podrobno«.^{5, 6} Utemeljeno zato pritožnika izpostavljata, da so predloženi dokazi o plačilih obveznosti za vodo in elektriko⁷ (ki, kot dokazujeta, niso bila opravljena v X in tudi ne na isti dan) pravno pomembni in pravočasno predloženi. Sodišče prve stopnje bi se do njih moralo opredeliti, a se ni. S tem je zagrešilo očitano bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. Nadaljnjo napako predstavlja (pri zaključkih o posojenih 1.000 EUR in 1.129 EUR) uporabljeni dokazni standard. Relevantni del izpodbijane sodbe se glasi: »Nasploh pa je sodišče glede posojenih zneskov sledilo tako izpovedbi tožnika kot zaslišanih prič. Glede posojenega zneska 480 EUR je sodišče glede na izvedene dokaze zaključilo z vso gotovostjo, da je tožnik tožencema ta znesek posodil, glede posojenih zneskov 1.000 EUR in 1.129 EUR pa je sodišče prav tako sledilo izpovedbam tožnika in zaslišanih prič in glede teh zneskov vsaj s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je tožnik tožencema posodil ta dva zneska.« Ob tem ko v prvem delu povedi sodišče prve stopnje uporablja dokazni standard prepričanja - »z vso gotovostjo«, pri posojilih 1.000 EUR in 1.129 EUR pa standard verjetnosti (vsaj verjetnost), je na dlani, da gre (kljub uporabi izraza vsaj) za znižanje dokaznega standarda pod potrebni nivo – torej pod stopnjo prepričanja. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so odločilna dejstva dokazana le s stopnjo verjetnosti⁸, v pritožbenem postopku niti ni sporen. Pritožnika zaključek o zgolj verjetni izkazanosti sprejemata, tožnik pa, kot je bilo že pojasnjeno, na pritožbo ni odgovoril, še več, pravici do vložitve odgovora se je odpovedal.⁹

10. Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih okoliščinah v pravdnem postopku je potreben dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih. Sodna praksa sicer v nekaterih primerih, ko je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, dopušča znižanje dokaznega standarda¹⁰, tako da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju.¹¹ A sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj meni, da bi bilo v obravnavani zadevi dopustno znižanje dokaznega standarda, tožnik razlogov za kaj takšnega ni navedel, na pritožbeno grajo dokaznega standarda ni odgovoril, višje sodišče pa v obravnavani zadevi okoliščin za znižanje dokaznega standarda ne najde.

11. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s stopnjo verjetnosti dokazal, da je tožencema posodil 1.000 EUR in 1.290 EUR, torej ne utemeljuje sprejete odločitve. Ker tožnik ni s stopnjo prepričanja o relevantnih dejstvih dokazal, da je tožencema v septembru 2014 posodil 1.000 EUR in v marcu 2014 še 1.129 EUR, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Ob uporabi pravilnega dokaznega standarda (materialnega prava) je višje sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v tem delu na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Tudi glede zatrjevano posojenih 480 EUR je višje sodišče pritožbi ugodilo, sodbo pa moralo na podlagi 1. odstavka 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo številne personalne dokaze in tudi vse listinske, sedaj pa mora oceniti še listinske dokaze, ki jih doslej ni. Ker bi moralo pritožbeno sodišče, če bi kršitev skušalo odpraviti samo, dokaze ponovno izvajati, bi bilo takšno ravnanje neekonomično. Z razveljavitvijo sodbe (namesto obravnave pred višjim sodiščem) bo pravica do sojenja v razumnem roku bolj varovana.

13. V ponovljenem postopku naj torej sodišče prve stopnje oceni zgoraj izpostavljene listinske dokaze, nato pa opravi še celovito dokazno oceno teh dokazov, skupaj z ostalimi (za kar nove glavne obravnave načeloma ne bo treba opraviti). Drugače pa bo, če bo dokazna ocena sodišča prve stopnje takšna, da se bodo izkazale za pravno pomembne (glede na navedbe v pritožbi kot kaže dopustne) pritožbene novote o vplivu tožnika na priče. Če bo tako, bo moralo sodišče prve stopnje izvesti še v zvezi s tem predlagane dokaze in jih oceniti.

14. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe. Ker je višje sodišče pritožbi ugodilo in sodbo delno razveljavilo, je v skladu s 4. in 3. odstavkom 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep (o razveljavitvi - 2. točka izreka te odločbe) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, ali se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo samo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Prim. VSL II Cp 535/2016.
² Prim. VSL I Cp 2759/2009 in I Cp 676/2015 ter VSC Cp 191/2015.
³ Prim. VSL I Cp 2579/2009, I Cp 2851/2016 in I Cp 919/2018.
⁴ Priča A. K. izročitve denarja po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni videla.
⁵ Izpoved na naroku 7. 5. 2019, list. št. 26 v spisu.
⁶ Ne gre torej za »izgovor tožencev, za kaj potrebujeta denar«, kot zapiše sodišče prve stopnje, ampak za izpoved tožnika, kakšne račune je plačal.
⁷ Drugih konkretnih nista mogla predložiti, ker tožnikove trditve niso bile nič konkretnejše.
⁸ S katerim se pritožbeno sodišče strinja..
⁹ V pritožbenem postopku torej ni teze, da izvedeni dokazi relevantne trditve dokazujejo z višjo stopnjo prepričanja.
¹⁰ Prim. VS RS II Ips 315/2013: „Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila deklica poškodovana v času bivanja v bolnici, da do poke lobanje ni prišlo spontano, pač pa z delovanjem zunanje sile, da otroka ni poškodovala mati niti medicinska sestra ... in da je poškodba lahko nastala ob negi deklice ali zaradi impulzivnega giba glavice ter udarca ob kakšen plastičen predmet, igračo ali stolček. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da vzroka in načina poškodbe ni bilo mogoče ugotoviti, revizijsko sodišče razume kot, da konkretnega in natančnega (mikro) vzroka ni bilo mogoče ugotoviti, saj je sodišče ugotovilo, da je bil vzrok zunanji in kako je do njega (lahko) prišlo. Po presoji revizijskega sodišča verjetnost, da je ravnanje (opustitev) prve tožnice, ki izvira iz njene sfere, glede katere bi morala s svojimi zaposlenimi popolnoma obvladati tveganja, povzročilo poškodbo prve tožnice, presega mejni prag verjetnosti (50 odstotkov).“ in tudi VSL I Cp 3490/2013: „Nižji dokazni standard se sprejme v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Takšen primer je tudi ta. Toženka namreč ni bila celostno vpeta v tožnikovo podjetniško dejavnost, saj je morala v pretežni meri prevzemati skrb za gospodinjstvo in otroka. V takšnem primeru ji ni moč naložiti obveznosti dokazovanja datuma prenehanja posameznega osnovnega sredstva, kot tudi ne vrednosti le-tega.„
¹¹ Praviloma na podlagi pretežne verjetnosti.

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 83/2021
• VSL Sodba I Cp 2393/2018
• VSL Sklep I Cp 2050/2018