VSL Sodba in sklep II Cp 1020/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da toženka pridobi kredit z namenom, da se poplačajo tožnikovi dolgovi, deloma pa tudi dolgovi, ki jih je imela toženka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 47.604,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 4. 2015 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere je najela kredit v višini 113.830,00 CHF in tožnik pa se je zavezal, da bo kot porok solidarno jamčil za pogodbeno obveznost kreditojemalke (toženke). Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav je ugotovilo, da je tožnik kot porok del kreditnih obveznosti plačal, ker je ugotovilo, da je bil pogodbeni dogovor med pravdnima strankama, da toženka pridobi kredit za poplačilo tožnikovih dolgov, s kreditom pa so bili dejansko plačani tožnikovi dolgovi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožniku naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v višini 2.833,14 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je imel tožnik plačane vse svoje obveznosti. Toženka in tožnikov sin sta imela različne denarne obveznosti, zato sta najemala kredite. Tožnik je bil kreditno sposoben, kar dokazujejo listine, zato je lahko pridobival kredite. Sporni kredit je najela toženka sama, za kritje svojih dolgov in ne tožnikovih. Tožnik se je zavezale le kot porok. Želel je pomagati, zato je zastavil svoj solastninski delež na nepremičninahi, ki ga je kasneje izgubil, ker toženka ni plačevala obrokov od kredita. Sodišče ni ugotavljalo načina in poteka plačevanja posameznih obrokov kredita, kakor tudi ne razlogov za prenehanje plačevanje kredita. Neutemeljen je očitek tožniku, da ni ničesar prispeval k odplačevanju posameznih obrokov kredita, saj kot porok ni imel te obveznosti. Sodišče je zmotno ugotovilo okoliščine glede porabe kredita. Po smrti tožnikove žene bi v zapuščino po njen spadale nepremičnine do ½ in tožnik bi s svojim sinom podedoval vsak po ½, torej vsak ¼, tako bi tožnik postal lastnik ¾, njegov sin pa ¼. Tožnik je odstopil dedni delež v korist sina, ki je tako postal lastnik nepremičnin do ½. Toženka je kredit plačevala od 2006 do 2013, v tem obdobju pa je od tožnika zahtevala prepis še druge polovice solastniškega deleža na nepremičninah. Toženka je plačevala obroke kredita do januarja 2013, dokler ji tožnik ni zavrnil prošnje za prepis lastninske pravice na njegovem solastniškem deležu na nepremičninah. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko se je sklicevalo na določbe glede mandatnega razmerja. Uporaba določb glede mandata je materialnopravno zmotna, saj ni izkazana nobena navideznost kreditnega razmerja. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi toženka ni podala konkretnih navedb, ki bi bile relevantne za ta pravdni postopek, hkrati pa tudi ni želela posredovati listin. Sodišče je kršilo pravila postopka, ker ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagal tožnik in ni opravilo poizvedb pri zapuščinskem sodišču glede dednega dogovora. Sodišče je opravilo poizvedbe pri različnih subjektih in vpogledalo v različne spise sodišč brez trditvene podlage toženke. Kršeno je bilo pravilo povezave trditvenega in dokaznega bremena.

3. V pritožbi zoper sklep tožnik navaja, da je odločitev o stroških postopka nepravilna, ker bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti.

4. Toženka v odgovorih na pritožbo predlaga zavrnitev sodbe in sklepa.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kakor tudi ne kršitev, katere navaja tožnik v pritožbah. Sodba ima vse odločilne razloge o odločilnih dejstvih, razlogi niso v medsebojnem nasprotju, prav tako pa tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih v sodbi, o vsebini listin, zapisnikov, o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba se v tem delu vsebinsko neopredeljeno sklicuje na kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato konkretnejša obrazložitev ni potrebna. Enako velja tudi za pavšalne navedbe, s katerimi tožnik graja postopanje sodišča, ker ni zaslišalo vseh prič. Pritožba ne pojasni, v čem bi bilo dejansko stanje drugače ugotovljeno, če bi sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo. Tudi poizvedbe pri zapuščinskem sodišču, ni dokazni predlog, ki bi lahko vplival na spremembo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Protispisna je trditev pritožbe, da toženka ni dala ustrezne trditvene podlage, na podlagi katere je sodišče prve stopnje (utemeljeno) sledilo njenim predlogom ter opravilo poizvedbe pri pravnih osebah in državnih organih glede tožnikovih dolgov ter pridobilo izvršilne spise, v katerih se je vodila izvršba zoper tožnika kot dolžnika. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo načina črpanja in koriščenja kredita, prav nasprotno, razlogi v tem delu so jasni in v njih ni nasprotij, kot to trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo,¹ na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, pravilno in popolno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila dne 15. 2. 2006 sklenjena kreditna pogodba med kreditodajalcem - banka X in toženko kot kreditojemalko, iz katere izhaja, da je toženka najela kredit v višini 113.830,00 CHF in da je tožnik kot porok solidarno jamčil za pogodbene obveznosti kreditojemalke, kar izhaja iz sklenjenega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi katerega je tožnik kredit zavaroval z ustanovitvijo hipoteke in zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na svojem solastninskem deležu na nepremičninah. Nesporno je bilo še ugotovljeno, da je toženka del kredita porabila za poplačilo svojega potrošniškega kredita pri banki Y.

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da toženka pridobi kredit z namenom, da se poplačajo tožnikovi dolgovi, deloma pa tudi dolg, ki ga je imela toženka. Številni dokazi so potrdili takšen dogovor, ne le zaslišanje toženke in tožnikovega sina, marveč tudi izpovedba bančne uslužbenke M. S., ki je sodelovala pri sklenitvi kreditne pogodbe. Priča je prepričljivo pojasnila, da je bila kreditna pogodba sklenjena iz razloga, da se poplačajo tožnikovi dolgovi. Prepričljivo je bilo tudi dokazano, da je imel tožnik številne dolgove, kar potrjujejo listine in ne le izpovedbe toženke in prič.

9. Tožnik tudi v pritožbi² zatrjuje, da se s kreditom niso poplačali (nobeni) njegovi dolgovi, čeprav številne listine potrjujejo prav nasprotno. Iz naloga toženke, ki je bil dan kreditodajalcu, izhaja, da je kreditodajalec poplačal hipotekarni kredit tožnika pri banki Z v Avstriji v višini 32.211,02 EUR, kakor tudi njegov dolg do upnika G. d. o. o. v višini 13.684,38 CHF. Vsa ta nakazila kreditodajalca tožnikovim upnikom je potrdila tudi bančna uslužbenka J. P. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi prepričljivo pojasnilo, katere preostale dolžnikove dolgove je toženka plačala sama z denarnimi sredstvi od kredita in da je bil s kreditom plačan tudi dolg toženke v višini 31.563,25 CHF, upoštevalo pa je tudi stroške, ki so bili povezani s pridobitvijo kredita. Tožnik tudi v pritožbi pritrjuje navedbam toženke, da je toženka (izključno) sama odplačevala kredit v obdobju od 2006 do 2013, zato ne more biti dvoma, da je s tem tudi poplačala vrednost kredita, ki je bil namenjen za kritje tožnikovih dolgov skupaj s sorazmernim delom stroškov, ki so nastali v zvezi s pridobitvijo kredita, kakor tudi kredit, ki je bil porabljen za poplačilo njene terjatve in sorazmerni del stroškov pridobitve kredita. Glede na izkazano višino poplačila tožnikovih dolgov, ni nobenega dvoma, da je tožnik kot porok plačal le del obveznosti iz kreditne pogodbe, ki je bila namenjena za poplačilo njegovih dolgov.³

10. Tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, zato je dolžan plačati toženki pravdne stroške, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (350. in 2. tč. prvega odstavka 365. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovora na pritožbi pa nista bila potrebna, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Člen 776. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 1028. člen OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba (podrobneje glej 25. - 28. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).
² Enako neprepričljivo je izpovedoval tudi ob zaslišanju.
³ Podrobneje glej npr. 29. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4109/2010
• VSL sodba I Cp 815/2014
• VSL sodba I Cp 1048/2015