VSL Sodba II Cp 168/2020

Jedro

Dedna izjava je izrecna, enostranska, strogo formalna in nepreklicna izjava volje o sprejemu dediščine (pozitivna dedna izjava) ali o odpovedi dediščini (negativna dedna izjava).

Pravilno ugotovljen obseg dediščine je predpogoj, da lahko k dedovanju poklicani dedič oblikuje svojo dedno izjavo; če je v zvezi z obsegom dediščine v zmoti, taka zmota šteje kot bistvena.

Tožnica je bila v bistveni zmoti, ko je podala negativno dedno izjavo, pri čemer je bila pred to odločitvijo dovolj skrbna. Ker je dokazala, da je bila pri izjavi svoje volje v zmoti, je tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo tožničino dedno izjavo, podano v zapuščinskem postopku po pokojni mami pravdnih strank.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh njegovih trditev. Tožnica je zatrjevala zmoto v nagibu, a je vedela za materine prihranke in bi, če bi bila količkaj skrbna, morala to zapuščinskemu sodišču povedati. Že naslednji dan je o prihrankih govorila na CSD. Kljub temu in po izrecnem pouku sodišča, da je upravičena do dedovanja polovice, se je dedovanju odpovedala. Zmota o višini sredstev torej sploh ni povzročila tožničine izjave. Sodišče bi moralo upoštevati določbe 46. - 49. člena OZ. Mamina sredstva je vezal že vrsto let, nato pa so se vsakokrat sprostila. Končal je le osnovno in poklicno šolo s prilagojenim programom, zato ob sestavi smrtovnice ni niti pomislil, da bi bila vezana sredstva lahko sporna, saj se bodo v vsakem primeru sprostila na mamin račun. Nareku na naroku ni dobro sledil in ni namenoma zamolčal denarnih sredstev. Čeprav bi jih, njegov namen ni bil, da bi tožnico zapeljal k podaji izjave o odpovedi dediščini. Kvečjemu bi lahko šlo za to, da tožnica ne bi podedovala polovice vezanega zneska, ne pa, da poda izjavo o odpovedi dediščini. Dovolj je bilo tudi druge dediščine. Za vezave sredstev je vedel tudi CSD. Zvijača/prevara je kvalificirana oblika zmote in je lahko le naklepno ravnanje, zato bi morala tožnica dokazati, da jo je toženec prevaral in se je zato odpovedala dediščini – vzročna zveza (II Cp 2487/2015). Tega tožnica ni dokazala, poleg tega pa bi moralo sodišče ugotovitve preveriti tudi glede na prvi odstavek 49. člena OZ. Tožničina zmota ni bila ne bistvena ne opravičljiva oziroma nezakrivljena (II Ips 738/2005), temveč rezultat njene prave volje, zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica in toženec sta brat in sestra. V času zapuščinske obravnave po mami je bilo na računu zapustnice 475,11 EUR, zato se je tožnica dedovanju odpovedala. Trdi, da je kasneje ugotovila, da je toženec zatajil najmanj 10.000 EUR maminega denarja, ki ga je vezal na svoj račun, zato banka ni posredovala pravih podatkov; ker dedne izjave v zapuščinskem postopku ni mogla preklicati, njeno razveljavitev zahteva v pravdi, saj se dediščini, če bi vedela za vsa denarna sredstva, ne bi odpovedala.

6. Dedna pravica na dediče preide ipso iure, v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Takrat hkrati z dedno pravico nastane tudi (v razmerju do nje stranska) pravica odpovedati se dediščini; nihče pač ni dolžan biti dedič proti svoji volji.¹ Negotovost o tem, ali bo dedič ali ne, k dedovanju poklicana oseba odpravi tako, da poda dedno izjavo: tj. izrecno, enostransko, strogo formalno in nepreklicno izjavo volje te osebe o sprejemu dediščine (pozitivna dedna izjava) ali o odpovedi dediščini (negativna dedna izjava). Veljavna je, če ni delna ali pogojna, če ni omejena z rokom ali bremenom in če je bila podana brez napak volje. Če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti, dedič, ki jo je podal, lahko zahteva njeno razveljavitev samo v pravdi (drugi odstavek 138. člena ZD).²

7. Z negativno dedno izjavo (odpovedjo dediščini) dedič domnevo, da dediščino sprejema, ovrže.³ Učinek negativne dedne izjave je v tem, da se šteje, da dedič, ki jo je podal (in njegovi potomci, razen, če jo je podal le v svojem imenu), sploh ni postal dedič (133. člen ZD).⁴

8. V obravnavani zadevi ni (bilo) sporno, da sta bili pravdni stranki poklicani k dedovanju po pokojni mami ter da se je tožnica dediščini odpovedala, zato je bil s sklepom o dedovanju toženec razglašen za edinega dediča. Ta toženčev položaj se ne nanaša zgolj na premoženje, ki je bilo predmet sklepa o dedovanju,⁵ temveč se razteza tudi na kasneje najdeno premoženje.⁶ Ker so se denarna sredstva v višini 10.000 EUR, ki jih je toženec kot zapustničin skrbnik vezal na drug račun, sprostila na zapustničin račun šele po izdaji sklepa o dedovanju, v njem niso zajeta, temveč bodo predmet izdaje dodatnega sklepa o dedovanju. Ker negativna dedna izjava, kot je bilo pojasnjeno, učinkuje tako, da tožnica sploh ni dedinja, bo tudi to premoženje dedoval izključno toženec; razen v primeru, da bi tožnica izpodbila veljavnost svoje dedne izjave. In ta cilj tožnica zasleduje s tožbo, ki se obravnava v tej pravdi.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku prepričljivo ugotovilo, da tožnica za obstoj vezanih denarnih sredstev ni vedela. Da je toženec zanje vedel, ni dvoma, saj je bil on tisti, ki jih je kot mamin skrbnik vezal, in to, kot priznava tudi v pritožbi, je počel že vrsto let. Zakaj za obstoj tega denarja zapuščinskemu sodišču ni povedal (namenoma ali ne), je za presojo obstoja tožničine zmote pravzaprav pravno neodločilno (v tem je razlika med zmoto in prevaro, a o tem več kasneje); ključno je, da zanj ni vedela tožnica in da je dedno izjavo podala, ne da bi vedela za njegov obstoj.

10. Pritožnik ima prav, da je treba pri razveljavitvi dedne izjave na podlagi drugega odstavka 138. člena ZD zaradi obstoja sile, grožnje, zvijače oziroma zmote uporabiti določbe OZ o teh institutih.⁷ In prav bi bilo, da bi sodišče prve stopnje to pravno podlago navedlo, vendar, čeprav je ni, to ne onemogoča preizkusa njene pravilnosti – materialnopravno podlago lahko doda/navede tudi višje sodišče, in to bo v nadaljevanju te obrazložitve tudi storilo.

11. Pritožnik ima tudi prav, da je odpoved dediščini enostranski pravni posel. Pač pa se pritožbeno sodišče ne strinja z njim, da zmota tožnice ni bila podana oziroma da ni bila bistvena oziroma ni bila nezakrivljena.

12. Pritožnik tožničino zmoto (in obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z njo) napačno pravno tolmači kot zmoto v nagibu, zato so pritožbena izvajanja o izključitvi tovrstne zmote pri odpovedi dedovanju kot enostranskemu pravnemu poslu in sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 738/2005 pravno neodločilna. Gre namreč za zmoto, ki se nanaša na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Pravilno ugotovljen obseg dediščine je predpogoj, da lahko k dedovanju poklicani dedič oblikuje svojo dedno izjavo; če je v zvezi z obsegom dediščine v zmoti, taka zmota šteje kot bistvena (prvi odstavek 46. člena OZ).

13. Tožnica se je po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč ravno zato, ker se je, misleč, da je vse, kar lahko ob dedovanju potencialno prejme, polovica obstoječih denarnih sredstev (tj. polovica od 475,11 EUR ter polovica sorazmernega dela terjatve do ZPIZ za neizplačano pokojnino), odločila, da se dedovanju odpove. Nasprotne pritožbene navedbe te dokazne ocene ne omajejo. Nekorektna je pritožbena navedba, da je tožnica tako izjavo podala, kljub temu da so bile predmet dedovanja tudi nepremičnine, saj je tožnica trdila in dokazala (za toženca niti ni bilo sporno), da se za nepremičnine ni mogla potegovati, saj se je z mamo že predhodno dogovorila, da se dedovanju nepremičnin odpove (priloga A 3). Obseg dediščine naj bi bila torej samo denarna sredstva in terjatev do ZPIZ, pri čemer iz zapisnika zapuščinske obravnave jasno izhaja, da je bilo na srebrnem računu banke, na dan smrti le 475,11 EUR. V trenutku, ko je tožnica dedno izjavo podala, je bila torej v zmoti o obsegu zapuščine.⁸ Toda to za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot pravilno opozarja pritožnik, še ne zadošča, saj lahko stranka, ki je v zmoti (torej tožnica), zahteva razveljavitev zaradi bistvene zmote le, če je pri tem ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ). A tožnica je bila po oceni višjega sodišča dovolj skrbna.

14. Ni sporno, da je smrtovnico sestavil toženec, kot tudi ne, da je zapuščinsko sodišče na tej podlagi opravilo poizvedbe pri bankah o stanju na računih. Ni naloga potencialnega dediča, da preverja, ali so na zahtevo sodišča s strani banke posredovani podatki točni in popolni, temveč se upravičeno zanese na to, da so. Če kdo, bi moral toženec kot zapustničin skrbnik vedeti, da je teh denarnih sredstev bistveno več, kot je sporočila banka, pa je kljub temu na zapuščinski obravnavi tega ni povedal in je (ravno tako kot tožnica) izjavil, da drugega premoženja zapustnica ni zapustila.⁹ Lahko, da je njegova pritožbena navedba, da je pozabil oziroma zaradi svoje nizke stopnje izobrazbe tega ni štel za pomembno, resnična, ampak potem še toliko težje od tožnice, ki z zapustničinim premoženjem ni mogla biti seznanjena tako podrobno kot zapustničin skrbnik - toženec, terja enako oziroma celo višjo stopnjo skrbnosti.

15. Pritožnik pravni pouk, ki ga dedičem pred podajo dedne izjave poda zapuščinsko sodišče, nepravilno tolmači v tožničino škodo. Že res, da je bila tožnica poučena o posledicah dedne odpovedi, a odpoved je podala zaradi zmotnega vedenja o obsegu zapuščine in ne, ker bi ne razumela posledic svoje izjave.

16. Tožnica je bila torej v bistveni zmoti, ko je podala negativno dedno izjavo, pri čemer je bila pred to odločitvijo dovolj skrbna. Ker je dokazala, da je bila pri izjavi svoje volje v zmoti, je tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev utemeljen po tej pravni podlagi. Pritožbenemu sodišču¹⁰ se zato ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali so podane tudi okoliščine za prevaro kot drugo obliko napake volje (49. člen OZ), zato na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, je tudi pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov v zvezi z zatrjevanimi dejstvi (očitana bistvena kršitev postopka) neutemeljen.

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške, tožnici pa je za obrazložen odgovor na pritožbo dolžan povrniti naslednje stroške: 500 odvetniških točk za sestavo pritožbe (x 0,6 = 300 EUR), 6 EUR administrativnih stroškov, skupaj z 22 % DDV pa 373,32 EUR.

-------------------------------
¹ Gavella, N., Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1990, str. 94.
² Razen če dejstva v zvezi z zmoto niso sporna (glej sklepe VSL I Cp 1265/93 z dne 15. 12. 1993, I Cp 1903/99 z dne 27. 10. 1999, II Cp 1129/2014 z dne 21. 5. 2014 in druge), a obravnavani primer ni tak.
³ Zupančič, K., Dedno pravo, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 154.
⁴ Povzeto po sodbi VS RS II Ips 217/2008 z dne 18. 11. 2010.
⁵ Nepremičnine, denarna sredstva pri banki v višini 475,11 EUR ter terjatev do ZPIZ (sorazmerni del neizplačane pokojnine). Glej I. točko sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Črnomlju D 145/2018-12 z dne 29. 6. 2018.
⁶ „Pravna posledica odpovedi dediščini je, da se šteje, da odpovedujoči ni postal dedič in ker odpoved dediščini ne more biti delna, učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.“ Tako VSL v sklepu II Cp 3068/2014 z dne 11. 2. 2015.
⁷ O tej pravni podlagi se je sodna praksa že izrekla. Glej sodbi VSL II Cp 3554/2009 z dne 4. 11. 2009 in III Cp 952/2016 z dne 20. 4. 2016.
⁸ Kaj je tožnica o vezanih sredstvih govorila pri CSD po zaključeni zapuščinski obravnavi in kaj je o vezanih sredstvih že prej vedel CSD na obstoj okoliščin, v katerih je prišlo do tožničine zmote, ne vpliva.
⁹ Izjava je zapisana v predzadnjem odstavku na list. št. 17 priloženega spisa D 145/2018.
¹⁰ Sodišče prve stopnje je sicer presojalo tudi obstoj prevare in ugotovilo, da je toženec tožnico prevaral.

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2131/2010
• VSL Sklep I Cp 495/2021
• VSL Sklep I Cp 946/2020