VSL Sodba II Cp 2294/2019

Jedro

Škoda je po naravi stvari lahko posledica več vzrokov; če je tako, je važno, kateri je odločilni. Sodišče prve stopnje je zato presojo obstoja vzročne zveze v obravnavanem primeru pravilno skrčilo na edino pravno relevantno vprašanje: ali drži, da se tožnik ravno zaradi svojih fizičnih omejitev, ki so posledica prometne nesreče, ne more znova zaposliti za polovični delovni čas in kljub svojemu prizadevanju ne more dobiti nove zaposlitve.

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se o plačilu denarne rente zaradi izgube dohodka (predpogoj je, da oškodovanec škodo dejansko trpi, kar v obravnavanem primeru sploh ni sporno) odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari.

Za odgovor na vprašanje o obstoju vzročne zveze med prometno nezgodo, za katero odgovarja tožena stranka, in škodo, ki nastaja tožniku, je ključna ugotovitev, da bi ob normalnem teku stvari tožnik kljub izgubi zaposlitve pri svojem delodajalcu lahko našel novo, ker pa je prometna nezgoda pustila posledice/omejitve, je glede na svoj poklic in usposobljenost ne more najti. Ponudba zaposlitev, ki sicer ustrezajo tožnikovemu poklicnemu profilu, a so za polni delovni čas in brez omejitev, pač ne ustrezajo tožnikovemu stanju in so zanj enako neprimerne kot ponudbe zaposlitev za poklice, za katere tožnik ni usposobljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 5.546,28 EUR (neto in pripadajoči davek ter zamudne obresti, kot izhaja iz I. točke izreka), mu od 1. 6. 2018 plačuje mesečno rento 241,92 EUR (s pripadajočim davkom, do 5. v mesecu brezobrestno, odtlej s pripadajočimi zamudnimi obrestmi), in povrne pravdne stroške.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče napačno presodilo, da je podana vzročna zveza med vtoževano izgubo in škodnim dogodkom. Ne strinja se, da njen ugovor, da je tožnik zaposlitev izgubil iz poslovnih razlogov, ni relevanten, saj službe ni izgubil zaradi priznanih delovnih omejitev, ki so posledica prometne nesreče, temveč je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov. Te v nadaljevanju podrobno opisuje. Glede na potek dogodkov (11 let) ni podane adekvatne vzročne zveze. Nasprotna razlaga bi pripeljala do absurdnih situacij, v katerih bi bile presežene razumne meje odškodninske odgovornosti, prišlo bi do izgube predvidljivosti in pravne varnosti na strani oškodovalca in njegove zavarovalnice, kar je v nasprotju z zavarovalnim pravom. Nadalje navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnikovo izpoved in njegove listinske dokaze ocenilo povsem nekritično, medtem ko se o njenih ni izjavilo. Zmoten je zaključek, da je tožnik aktiven iskalec zaposlitve, saj dopis Zavoda za zaposlovanja tega ne dokazuje niti ni javna listina, drugih listin pa tožnik ni predložil. Aktivnega iskalca zaposlitve ne gre enačiti z dejanskim iskalcem zaposlitve, tožnik pa ni izkazal, koliko prošenj je od 15. 1. 2016 vložil in poslal ter koliko razgovorov se je udeležil in iz kakšnih razlogov je prejel zavrnitev. Tožnikovega statusa tudi ne potrjujejo listine, ki jih je predložil, njegovi izpovedi, da prošnje pošilja, pa ni mogoče tako enostavno slediti. Ker tožnik svojega statusa ni izkazal, ni dejansko nezaposljiva oseba. Tožena stranka je v spis vložila listine, iz katerih izhaja povečano povpraševanje po poklicih, za katere je tožnik usposobljen, zato bi delo, če bi ga res iskal, tudi dobil. Toženki je naloženo pretirano dokazno breme, češ da bi morala dokazati, da na trgu obstoji zaposlitev s polovičnim delovnim časom in omejitvami, ki jih ima tožnik; sama invalidnost zaposlitve ne preprečuje. Tožnik bi moral z izvedencem dokazati, da ni zaposljiv, saj dejstva, ki jih je sodišče štelo za splošno znana, to niso. Ker je zaposljiv, do rente ni upravičen, do česar se sodišče sploh ni opredelilo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni (bilo) sporno, da se je tožnik 26. 6. 2004 poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožnik je od 8. 8. 2007 zaradi posledic te prometne nezgode invalid III. kategorije in mu je bila prav iz tega razloga 28. 8. 2007 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez dvigovanja bremen nad 5 kg, brez počepanja in le za polovico polnega delovnega časa. Odtlej je tožnik pri svojem delodajalcu delal¹ za polovični delovni čas (4 ure dnevno), za preostanek je bil invalidsko upokojen.

6. Pravdni stranki sta 9. 10. 2008 sklenili izvensodno poravnavo za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka v obliki kapitalizirane denarne rente 23.116,37 EUR ter povračilo 1.156,68 EUR stroškov. Upoštevali sta, da tožnik zaradi škodnega dogodka zasluži 91,55 EUR neto mesečno manj, in v besedilu zapisali, da bodo s plačilom zneska zavarovalnica in odgovorne osebe proste vsakršnih obveznosti iz tega škodnega dogodka in da je krita vsa dotedanja in bodoča materialna škoda, saj obsega kapitalizirano rento do konca predvidene delovne dobe.

7. Tožniku je nekaj let kasneje (28. 12. 2015) iz poslovnih razlogov prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu. Od naslednjega dne je prejemal nadomestilo kot brezposelna oseba. Prve tri mesece mu izguba na zaslužku ni nastajala. V nadaljnjih šestih mesecih je prejel skupaj 707,88 EUR manj, od 29. 9. 2016 pa vsak mesec 241,92 EUR manj, kot bi sicer zaslužil, če bi delal brez omejitev, ki izvirajo iz prometne nezgode. Izgubo tega zaslužka tožnik vtožuje v tej pravdi.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo zakonsko podlago za tožnikov zahtevek (174. člen v zvezi s 132. ter 167. in 168. členom OZ) in ga je tudi pravilno opredelilo kot zahtevek za povrnitev nove škode. Da ne gre za bodočo, temveč za novo škodo, za pritožnico očitno ni sporno, saj tem zaključkom sodišča prve stopnje ne nasprotuje.² Prav tako ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku od 28. 12. 2015 zaradi izgube zaposlitve nastaja (nova) škoda, ki s sodno poravnavo ni bila zajeta. Trdila pa je, in pri tem vztraja tudi v pritožbi, da med škodnim dogodkom in to novo škodo ni vzročne zveze. Pritožbeno sodišče se z njenimi pomisleki ne strinja.

9. Vzročna zveza med škodnim ravnanjem in škodo je ena od temeljnih predpostavk odgovornosti za škodo. Ta je po naravi stvari lahko posledica več vzrokov; če je tako, je važno, kateri je odločilni. Sodišče prve stopnje je zato presojo obstoja vzročne zveze v obravnavanem primeru pravilno skrčilo na edino pravno relevantno vprašanje: ali drži, da se tožnik ravno zaradi svojih fizičnih omejitev, ki so posledica prometne nesreče, ne more znova zaposliti za polovični delovni čas in kljub svojemu prizadevanju ne more dobiti nove zaposlitve.

10. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se o plačilu denarne rente zaradi izgube dohodka (predpogoj je, da oškodovanec škodo dejansko trpi, kar v obravnavanem primeru sploh ni sporno) odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari.³ Gre za merilo, ki odseva načelo popolne odškodnine in po katerem mora biti položaj oškodovanca tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka.⁴

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožnik prav zaradi posledic prometne nezgode, za katero odgovarja tožena stranka, v resnici postal nezaposljiva oseba. Resda ta škoda ni bila razvidna takoj (tj. ob sklenitvi poravnave) oziroma do trenutka izgube zaposlitve ni nasta(ja)la (zato tudi je govor o novi škodi), a zgolj zato, ker je imel tožnik srečo, da se je lahko pri istem delodajalcu razporedil na drugo delovno mesto kljub omejitvam, ki jih je pustila prometna nesreča. Ko je to zaposlitev izgubil (in na to ni imel vpliva), druge (enake ali podobne, toda z omejitvami, ki jih je pustila prometna nezgoda) ne more več dobiti.

12. Za odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje o obstoju vzročne zveze med prometno nezgodo, za katero odgovarja tožena stranka, in škodo, ki nastaja tožniku, je torej ključna ugotovitev (ki jo višje sodišče sprejema, a o tem več v nadaljevanju), da bi ob normalnem teku stvari tožnik kljub izgubi zaposlitve pri svojem delodajalcu lahko našel novo, ker pa je prometna nezgoda pustila posledice/omejitve, je glede na svoj poklic in usposobljenost⁵ ne more najti. Povedano drugače: izguba zaposlitve in razlog zanjo nista tista pravno odločilna vzroka, zaradi katerih tožnik trpi škodo, zato višje sodišče na pritožbena izvajanja o dogajanju pri tožnikovem nekdanjem delodajalcu niti ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno o dejanski nezaposljivosti oblikovalo pristransko, niso utemeljeni. Tudi ni res, da je ta dokazna ocena nekritična, kot meni pritožnica. To da sodišče ne sledi trditvam ene stranke oziroma njenim dokazom ne pokloni vere, še ne pomeni, da ne sodi nepristransko. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ob tem ni izjavilo o listinskih dokazih tožene stranke: pravno odločilne je ocenilo, tistih, predloženih v zvezi s pravno neodločilnimi dejstvi, pa ni bilo treba oceniti – zadošča, da je sodišče pojasnilo, katera dejstva niso pravno odločilna, in to je storilo. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je treba za uspešno uveljavljanje absolutno bistvene kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP konkretno navesti, v katerem delu naj bi bila možnost obravnavanja odvzeta, pritožnica pa sploh ne navede, katere so tiste listine, ki naj sodišče prve stopnje ne bi ocenilo.

14. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni razlikovalo med aktivnim iskalcem zaposlitve (nekom, ki išče zaposlitev pri Zavodu za zaposlovanje in zgolj izpolnjuje z njegove strani naložene obveznosti) in dejanskim iskalcem zaposlitve (nekom, ki se v resnici trudi najti zaposlitev). Oblikovalo je namreč trdno dokazno oceno, da je tožnik dokazal, da vse od izgube zaposlitve aktivno išče zaposlitev: ne le, da ves čas izpolnjuje zahteve Zavoda za zaposlovanje (in je aktiven iskalec zaposlitve), temveč vztrajno išče svojim omejitvam primerno zaposlitev (piše vloge, dobiva zavrnitve, itd.),⁶ a pri tem žal ni uspešen (dejanski iskalec zaposlitve).

15. Sodišče prve stopnje je v točkah 25. do 30. obrazložitve izpodbijane sodbe natančno odgovorilo na vse navedbe in pomisleke tožene stranke (npr. da tožnik ni dokazal, koliko prošenj je v spornih letih vložil in koliko razgovorov je opravil ter da niso razvidni razlogi, zaradi katerih ni dobil zaposlitve). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena graja obsega le ponavljanje dosedanjih navedb in vztrajanje pri že podanih trditvah, za uspešno izpodbijanje dokazne ocene pa to ni dovolj.

16. Že sodišče prve stopnje je pritrdilo pritožnici, da dopis Zavoda za zaposlovanje ni javna listina, zato jo je tudi ocenilo po pravilih, ki v pravdnem postopku sicer veljajo za dokazovanje (tj. brez domneve resničnosti zapisanega). Ocenilo jo je samo zase in v povezavi z ostalimi dokazi, kot to veleva 8. člen ZPP, ter prepričljivo zaključilo, da so ponudbe za zaposlitev s krajšim delovnim časom zelo redke ter da ima tožnik zato manj priložnosti na trgu dela. Temu zaključku je mogoče pritrditi celo po splošnem vedenju, zato zahteva sodišča prve stopnje, da bi morala ob takem stanju tožena stranka dokazati, da na trgu dela obstojijo konkretne možnost za tožnikovo zaposlitev, ni pretirana. Ob tem ne gre spregledati, na kar je opozorilo sodišče prve stopnje in pritožnica tega ne graja, namreč, da tožena stranka sploh ni trdila, da na trgu dela obstaja zaposlitev s polovičnim delovnim časom ter omejitvami, ki veljajo za tožnika. Res je sicer, kot pravi pritožnica, da tožnikova invalidnost sama po sebi ne pomeni, da je tožnik nezaposljiv, a do tega pripelje invalidnost v kombinaciji z omejitvami, kar vse je posledica prometne nezgode, in tožnikovim poklicnim profilom. Ponudba zaposlitev, ki sicer ustrezajo tožnikovemu poklicnemu profilu, a so za polni delovni čas in brez omejitev, pač ne ustrezajo tožnikovemu stanju in so zanj enako neprimerne kot ponudbe zaposlitev za poklice, za katere tožnik ni usposobljen.⁷

17. Višine terjatve pritožnica ne graja, zato je višje sodišče v tem delu opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Nepravilnosti pri tem ni odkrilo.

18. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je za obrazložen odgovor na pritožbo dolžna povrniti naslednje stroške: 625 odvetniških točk za sestavo pritožbe (x 0,6 = 375 EUR), 7,5 EUR administrativnih stroškov, skupaj z 22 % DDV pa 466,65 EUR.

-------------------------------
¹ Do prenehanja delovnega razmerja zaposlen kor referent 3 – kurir (priloga A 12).
² Glej obrazložitev v 20. - 24. točki izpodbijane sodbe.
³ Primerjaj sodno prakso, na katero se je sklicevalo že sodišče prve stopnje (VS RS II Ips 323/2011 z dne 6. 2. 2014 in II Ips 28/2017 z dne 13. 9. 2018). Pritožnica svojih dosedanjih trditev ne podpre z morebitnimi nasprotnimi stališči.
⁴ Smisel pravnega standarda "normalen tek stvari", pravi Vrhovno sodišče, je v tem, da sodišču omogoči, da po svoji naravi zgolj hipotetične ugotovitve o tem, kaj-bi-bilo-če-bi-bilo, čim bolj približa "hipotetični 'resnici'". Hipoteza o oškodovančevih bodočih dohodkih gradi na premisi naravnega podaljška stanja pred intervencijo škodnega dogodka v "tek stvari". Tako VS RS v sklepu II Ips 306/2016 z dne 24. 8. 2017.
⁵ Tožnik ima končano osnovno šolo ter izdelan tečaj za kjučavničarja, varilca, skladiščnika in viličarista (izpoved tožnika ob zaslišanju, list. št. 60).
⁶ Iskal je tudi lažja dela, saj je pisal osnovni šoli, glasbeni šoli, knjižnici, domu za starostnike, itd.
⁷ Za tak zaključek ni potrebno posebno strokovno znanje – izvedenec, kot zmotno meni pritožnica.

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3101/2013
• Sodba in sklep VIII Ips 182/2013
• VSL sodba II Cp 1612/2010