VSL Sodba III Cp 730/2020

Jedro

Strošek dobave pitne vode, med katerega se uvršča tudi strošek odklopa in priklopa zaradi neplačila terjatve, spada med redne stroške uporabe solastne stvari, zato je tožnica kot solastnica nepremičnine za njegovo plačilo zavezana že na podlagi 68. člena SPZ. Hkrati njena odgovornost za plačilo izvira iz kogentne določbe drugega odstavka 56. člena ZZZDR, po katerem za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata oba zakonca nerazdelno tako s skupnim kot s svojim posebnim premoženjem.

Dobavo tekoče vode v objektu, v katerem toženka živi s svojo družino, je nedvomno mogoče uvrstiti med stroške, potrebne za preživljanje družine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 149,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 152,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2017 dalje ter ji povrniti 173,47 EUR pravdnih stroškov, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno izpostavlja, da je sodišče terjatev iz naslova izrednega odklopa in priklopa vode zmotno obravnavalo kot breme, ki se nanaša na skupno stvar in ki ga v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Gre za posel izrednega upravljanja, za katerega bi bilo potrebno soglasje drugega zakonca, ki ga sama ni podala. Prav tako ne gre za obveznost iz naslova skupnega premoženja, saj ne gre za redno oskrbo s pitno vodo, in je sodišče določila ZZZDR napačno uporabilo. Pasivna legitimacija zato ni podana. Pri zavrnitvi računa ni sodelovala ter zanjo ni vedela. Tožnica tudi ni izkazala pravnega interesa za tožbo, saj bi morala najprej ugotoviti solidarno zavezo toženke, za kar interesa nima. Z izvršilnim naslovom, in sicer sodbo P 15/2018, namreč že razpolaga. V konkretni zadevi je bila terjatev tudi v celoti poplačana, kot izhaja iz tožničine trditve v zadevi I 138/2019, do katere se sodišče ni ustrezno opredelilo. Poleg tega tožnica zaradi toženkine obremenjenosti plače z zahtevkom ne bo ničesar pridobila, saj rubež ne bo uspešen. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da tožnica v času odklopa ni neprekinjeno zagotavljala nujne oskrbe z vodo, in v zvezi s tem dokazov ni izvajalo. Sodba je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka iz 8. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Posledično je nepravilna stroškovna odločitev.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Po prvem odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da se tožničina terjatev nanaša na strošek odklopa in priklopa vode za nepremičnino, ki je v solasti tožnice in njenega moža in v kateri skupaj živita s svojo družino.

7. Strošek dobave pitne vode, med katerega se uvršča tudi strošek odklopa in priklopa zaradi neplačila terjatve, spada med redne stroške uporabe solastne stvari, zato je tožnica kot solastnica nepremičnine za njegovo plačilo zavezana že na podlagi 68. člena SPZ. Hkrati njena odgovornost za plačilo izvira iz kogentne določbe drugega odstavka 56. člena ZZZDR, po katerem za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata oba zakonca nerazdelno tako s skupnim kot s svojim posebnim premoženjem. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo toženkin ugovor pasivne legitimacije in odločilo, da je podan zakonski temelj za plačilo vtoževane terjatve. Nasprotne pritožbene navedbe, s katerimi toženka svojo obveznost veže na soglasje za izvedbo ukrepa odklopa in ponovnega priklopa vode, zato niso utemeljene. Dobavo tekoče vode v objektu, v katerem toženka živi s svojo družino, je nedvomno mogoče uvrstiti med stroške, potrebne za preživljanje družine, pri čemer dejstvo, da je bila voda pred tem odklopljena zaradi neplačila, narave tega stroška ne spremeni¹.

8. Tožba tožnice je dajatvena, zato je pritožbeni očitek pomanjkanja pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka sam s seboj v nasprotju. Tožnica zahtevka na ugotovitev solidarne zaveze obeh zakoncev tudi ni bila dolžna postaviti in so nasprotne pritožbene trditve zmotne. Čeprav tožnica že ima izvršilni naslov zoper toženkinega zakonca, ji ni mogoče odrekati pravnega interesa, da s tožbo zahteva plačilo tudi od toženke, pri čemer ni pomembno, ali bo v izvršbi z realizacijo svoje terjatve uspela.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolg tožnice, ki ga vtožuje v tej pravdi, še vedno obstoji. Gre za dejansko ugotovitev, ki je toženka v postopku v sporu majhne vrednosti ne more več uspešno grajati, kot velja tudi za ugotovitev, da se je poplačilo, omenjeno v zadevi I 138/2019, nanašalo na celotno terjatev tožnice v razmerju do toženke.

10. Toženka sodbi na več mestih pavšalno očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Razlogi sodbe so jasni, utemeljujejo odločitev in omogočajo njen preizkus. Ker sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

11. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Ljubljani na podlagi Odredbe predsednika Višjega sodišča v Ljubljani Su 25/2020-55.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo v obsegu 200 odvetniških točk, kar povečano za materialne stroške in DDV znaša 149,32 EUR.

-------------------------------
¹ Sodna praksa, na katero se v zvezi s svojimi pavšalnimi trditvami sklicuje toženka, je popolnoma neprimerljiva, saj obravnava primere samovoljnega ravnanja zakonca pri najemanju posojil za plasiranje večjih denarnih sredstev (odločba II Ips 200/2015).

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1180/2017
• VSC Sklep Cp 399/2019
• VSL sodba I Cp 2490/2014