VSL Sodba I Cp 2038/2019

Jedro

Toženec in njegovi najemniki so glede na spreminjajoče stanje na služnostni poti po njej hodili tako, da so obšli na njej postavljene ovire ali (in) tako, da so sestopili na sosednje zemljišče in s tem del poti prehodili po njem, del pa po sporni poti. Četudi so ovire na poti morali na en ali drug način obiti, to še ne pomeni, da služnosti niso izvrševali ali da so izvrševanje svoje pravice hoje po sporni poti opustili. Sestopanja na sosednje zemljišče ni mogoče razumeti v smislu uklonitve prepovedi tožnikov glede hoje po služeči parceli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 370,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prenehala služnostna pravica hoje, ki je bila v korist nepremičnine 000-321/8-0 in v breme nepremičnine 000-321/7-0 ustanovljena na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 12. 10. 1984, in na dovolitev vknjižbe izbrisa služnostne pravice pri nepremičnini 000-321/7-0 (I. točka izreka). Ugodilo pa je zahtevku po pridruženi zadevi in tožencema po pridruženi zadevi naložilo, da sta dolžna nemudoma opustiti vsakršno ravnanje, s katerim posegata v služnostno pravico hoje po parceli 321/7, k. o. ..., v korist vsakokratnega lastnika parcele 321/8, k. o. ..., ki je last tožnika po pridruženi zadevi, še posebej postavljanje drv, prikolice, lesa in kritine na parcelo 321/7, k. o. ..., ter v roku 24 ur vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer tako, da se odstranijo drva in prikolica ter les in kritina s parcele 321/7, k. o. ..., in s tem omogočiti tožniku nemoteno izvrševanje služnostne pravice hoje po parceli 321/7, k. o. ... Tožencema je v bodoče prepovedalo vsakršna ravnanja, s katerimi bi bil tožnik vznemirjan pri izvrševanju služnostne pravice hoje po parceli 321/7, k. o. ..., še posebej postavitev drv, prikolice, lesa in kritine in druga ravnanja na parceli 321/7, k. o. ..., ki onemogočajo oziroma bi onemogočala izvrševanje služnostne pravice hoje po parceli 321/7, k. o. ... (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika oziroma toženca po pridruženi zadevi (v nadaljevanju tožnika) zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi, tožbeni zahtevek po pridruženi zadevi pa zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V sklepnem delu obsežne pritožbe (na 23 straneh), v katerem je pritožnik povzel bistvo pritožbenih navedb, navajata, da skrbna, analitična in izčrpna dokazna presoja pokaže, da niti toženec niti njegovi najemniki sporne služnostne poti, vse od ustanovitve dalje, niso uporabljali. Toženec je svojo voljo, da služnostne pravice ne namerava izvrševati, navzven jasno pokazal s tem, ko je točko prehoda uredil na način, da je z opornim zidom, skalnjakom, drevjem in okrasnim grmičevjem preprečil dostop nanjo, dovoz do lastne hiše pa si je uredil z druge strani. Tožnika sta zato služečo parcelo začela uporabljati za svoje potrebe. Od leta 2003 se je na njej nahajala prikolica, hlodi, sodi, betonski podstavki, pesek ter drug material, ki je preprečeval izvrševanje služnosti. Stanje na služeči parceli se v obdobju od leta 2003 dalje ni spremenilo vse do namestitve lesa in kritine v letu 2014, kar je predstavljalo dodatno prepoved oziroma upor tožnikov izvrševanju služnosti. Toženec je šele v opominu z dne 4. 10. 2012 začel zatrjevati obstoj služnosti. Glede na to, da je bilo stanje vse od leta 2003 na služeči parceli nespremenjeno, je jasno, da je njegov protest v letu 2012 prepozen. Zaradi upora tožnikov z namestitvijo prikolice in ostalih stvari v letu 2003 je služnostna pravica hoje prenehala že v letu 2006.

Dokazni postopek je pokazal, da so bivši najemniki toženca kvečjemu sestopali na sosedovo (M.) zemljišče in na ta način obšli služečo parcelo, kar pa ne predstavlja služnosti hoje, kot je bila ustanovljena v letu 1984, temveč način uklonitve prepovedi tožnikov. Okoliščine primera, o katerih se je sodišče lahko prepričalo ob ogledu, neverodostojnost trditev toženca, neskladja posameznih izpovedi na strani toženca in njegovih najemnikov ter na drugi strani enotni izpovedi tožnikov, njuna skladnost z navedbami v spisu ter potrditev s strani številnih (10) neobremenjenih prič po mnenju tožnikov utemeljuje zaključek, da ne drži tisto, kar so izpovedovali najemniki. Neresnično in življenjsko nesprejemljivo je, da bi ti bližnjico uporabljali tako, da bi se prebijali čez ali mimo skalnjaka ter skozi grmičevje in drevje, preko podpornega zidu, mimo prikolice in hlodov ter nato še mimo avtomobilov, ko pa so imeli možnost sestopiti na sosednjo parcelo, ki je bila vse do leta 2007 "nikogaršnja zemlja", in na ta način neovirano obhoditi služečo parcelo. Sodišče je premalo pozornosti posvetilo temu, da so o ovirani uporabi služnostne poti oziroma sestopanju na sosednje zemljišče govorile le 4 priče (bivši najemniki toženca), zaslišanih pa je bilo skupaj 14 prič. Kar 10 od teh, pri katerih ni najti okoliščin za dvom v njihovo verodostojnost, pa takšnega izvrševanja služnosti ni zaznalo. Sodišče niti ni obrazložilo, zakaj ne verjame njim, verjame pa bivšim najemnikom.

Pritožnika izpostavljata interes najemnikov, da bi pomagali bivšemu najemodajalcu (tožencu) s prilagajanjem svojih izpovedi v pravdi in trdita, da so bili vsi najemniki s strani toženca podučeni, kako naj pričajo.

Pomanjkljiva in neobrazložena dokazna presoja sodišča je posledica že prvotne napačne ugotovitve sodišča (v prvem sojenju) glede občasne uporabe služnostne poti, ki s strani tožnikov takrat ni bila izpodbijana zaradi pomanjkanja pravnega interesa, in ki jo je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ker je sodišče v ponovnem sojenju svojo odločitev oprlo na s strani pritožbenega sodišča že potrjeno ugotovitev, da se je sporna služnost v obdobju od 2003 do 2006 občasno izvrševala, dokazne ocene izpovedi prič ni (celovito) obrazložilo.

Pritožba izpostavlja še trditveno podlago toženca, ki naj ne bi obsegala navedb, da je toženec (oziroma najemniki) po sestopanju na sosedovo parcelo stopil nazaj na služečo parcelo, neobrazloženo zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče B. N., ter opozarja na obseg odstranitvenega zahtevka in na nedoločenost in neizvršljivost postavljenega zahtevka. V ostalem pritožba povzema in primerja izpovedi posameznih prič v prvem in drugem sojenju ter analizira njihovo dokazno oceno.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi višje sodišče odloča drugič. Ob prvem odločanju je na pritožbo toženca oziroma tožnika po pridruženi zadevi (v nadaljevanju toženca) sodbo sodišča prve stopnje P 89/2014 z dne 10. 2. 2017, s katero je bilo ugodeno zahtevku tožnikov, zahtevek toženca pa je bil zavrnjen, razveljavilo v delu (I. in II. točke izreka), v katerem je sodišče odločilo o služnostni pravici hoje in glede stroškov ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da v ponovljenem postopku, glede uporabe služnostne poti za hojo, dejansko stanje bolj natančno ugotovi. Zavzelo je stališče, da tudi zgolj občasna ovirana hoja po služnostni poti zadošča za sklep o izvrševanju služnostne pravice oziroma prekine proces osvoboditve služnosti, tj. prenehanja služnosti zaradi prepovedi oziroma nasprotovanja lastnika služeče nepremičnine njenemu izvrševanju. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nerazveljavljenem delu (glede prenehanja in izbrisa služnosti vožnje) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da so toženec (lastnik gospodujočega zemljišča) oziroma njegovi najemniki sporno služnostno pot, kljub postavljenim oviram, občasno uporabljali. Da prikolica, ki sta jo tožnika na služnostno pot postavila v letu 2003, ter les, sodi in druge stvari, ki so bile nameščene na služeči nepremičnini, niso v celoti zapirali poti, ki je bila z obhodom oziroma izognitvijo oviram še vedno prehodna, se je prepričalo z vpogledom v fotografije spisa ter na podlagi izpovedb toženca in njegovih najemnikov. Dokazni postopek je nadalje pokazal, da je bil prehod po služeči nepremičnini s postavitvijo večje količine lesa (drv) ter kritine v letih 2012 oziroma 2014 bistveno otežen oziroma skoraj popolnoma onemogočen, kar v pritožbi priznavata tudi tožnika sama. Zaradi navedenega se je služnost morala izvrševati bodisi s hojo mimo ovir, bodisi s sestopanjem na sosednje zemljišče. V letu 2012 se je toženec takšnemu stanju uprl z dopisom, v letu 2014 pa z vložitvijo tožbe.

7. Pritožbeno sodišče o pravilnosti zgoraj navedenih ugotovitev in dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ima podlago v skrbno in obširno izvedenem dokaznem postopku, nima pomislekov. Bistvena za ta spor je ugotovitev, da se je služnost sporne poti tako ali drugače izvajala. Toženec in njegovi najemniki so glede na spreminjajoče stanje na služnostni poti po njej hodili tako, da so obšli na njej postavljene ovire ali (in) tako, da so sestopili na sosednje zemljišče in s tem del poti prehodili po njem, del pa po sporni poti. Četudi so ovire na poti morali na en ali drug način obiti, to še ne pomeni, da služnosti niso izvrševali oziroma da so izvrševanje svoje pravice hoje po sporni poti (oziroma po njenem delu) opustili. Pritožbenim navedbam, da so se s sestopanjem na sosednje zemljišče uklonili prepovedi tožnikov glede hoje po služeči parceli, zato ni mogoče pritrditi. Neutemeljen je v zvezi s tem tudi pritožbeni očitek, da toženčeva trditvena podlaga ni omogočala ugotavljanja, ali je (sam oziroma prek svojih najemnikov) po tem, ko je stopil na sosedovo zemljišče, stopil nazaj na služečo parcelo. Prvič, ni res, da toženec takšnih trditev v tožbi ni podal,¹ in drugič, ker je bilo v postopku, kot utemeljeno pojasnjuje toženec v odgovoru na pritožbo, vseskozi jasno, v kakšnem smislu se je uporabljal izraz sestopanje – da so toženec in najemniki na sosedovo zemljišče (kadar so) stopili zato, da so obšli del služeče parcele, ki je bil za prehod oviran.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče neutemeljeno izhajalo iz ugotovitve v prvi razveljavljeni sodbi, da se je služnost v obdobju od 2003 do 2006 izvrševala. Nasprotno, v ponovnem sojenju je ponovilo celoten dokazni postopek in ugotavljalo okoliščine v zvezi z izvrševanjem služnosti hoje vse od leta 2003 dalje, ko sta tožnika na služnostno pot parkirala prikolico, s čimer sta se uprla izvrševanju služnosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni opravilo celovite dokazne presoje izpovedi zaslišanih prič, saj je stranke in priče ponovno zaslišalo, njihove izpovedbe v prvem in drugem sojenju, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (v 10. do 15., 19. in 21. točki), izčrpno povzelo in jih med seboj primerjalo, posamezna neskladja v njihovih izpovedbah pa utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, zlasti tudi presoja verodostojnosti strank in prič, je tudi po presoji pritožbenega sodišča celovita, logična in prepričljiva, tožnika pa je s pritožbenimi navedbami v ničemer ne omajeta.

9. S podrobnim povzemanjem (mestoma celo s prepisovanjem) izpovedi toženca ter prič L. in K. (toženčevih najemnikov v obdobju od leta 2003 do 2008 oziroma od leta 2008 do 2014/2015) pritožbi, ne uspe izpodbiti ključne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da na podlagi njihovih izpovedb ni mogoče zaključiti, da se sporna služnostna pot za hojo (vsaj) občasno ni dejansko uporabljala. Dejstvo, da nihče izmed ostalih v postopku zaslišanih sosedov ni nikoli videl, da bi po tej poti kdorkoli hodil, dvoma v pravilnost (prepričljivost) tega zaključka ne vnaša. Povsem življenjsko je stališče sodišča, da v tako dolgem časovnem obdobju sosedje že po naravi stvari niso mogli vsak dan spremljati celotnega celodnevnega dogajanja na služnostni poti, kar je tudi izrecno potrdila priča D. Z. Kot izhaja iz 15. in 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, so bili zaslišani sosedje od parcele tožnikov in toženca poleg tega različno oddaljeni, kar potrjuje tudi izpoved priče A. Z., ki je sicer povedala, da je najemnike nekajkrat videla iti po bližnjici v tisti smeri, ob ponovnem zaslišanju pa se je izkazalo, da ni mogla z gotovostjo zatrditi, ali je imela v mislih služnostno pot ali sosedovo zemljišče tik ob njej. Po prepričanju pritožbenega sodišča tudi iz tega razloga, kot tudi zaradi nastavljene prikolice, drv in drugih stvari na sporni poti, ki so ne samo ovirale prehod po njej, ampak tudi pogled nanjo,² ni mogoče zaključiti, da samo zato, ker sosedje tam nikogar niso videli hoditi, v resnici nihče ni hodil. Upoštevaje ugotovitev, da so sporno pot najemniki toženca tudi sicer bolj poredko uporabljali, je takšna razlaga še toliko bolj verjetna. Da zaslišanim sosedom razmere na spornem zemljišču niso bile natančno poznane, je sodišče ugotovilo z vpogledom v predložene fotografije, ki ne izkazujejo neprehodnosti poti vse od leta 2003 dalje, o čemer je večina izpovedovala. Glede na navedeno se izkaže, da izpovedi enih in drugih prič med seboj niso v takem nasprotju, kot to poskuša prikazati pritožba. S tem, ko sodišče verjame tožencu in njegovim najemnikom, da so služnostno pot uporabljali, namreč (še) ne odreka verodostojnosti ostalim pričam, ki tega na podlagi svojih opažanj in zaznavanj niso potrdile. Dejstvo je, da so vsaj 4 priče (poleg toženca) tudi v ponovnem zaslišanju vztrajale pri tem, kar so že povedale v prvem sojenju, česar tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče prezreti. Morebitne nekonsistentnosti med izpovedbami zaslišanih najemnikov pri tem ne postavljajo pod vprašaj njihove verodostojnosti. Kot je pojasnjeno v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, bi bilo glede na časovno oddaljenost od dogodkov (kot tudi glede na čas, ki je potekel med prvim in drugim sojenjem) od prič neživljenjsko pričakovati, da se bodo natančno spomnile vsake, tudi nebistvene podrobnosti, oziroma znale podrobno opisati vsak svoj korak in položaj na služečo parcelo nastavljenih stvari in pot, ki so jo v času svojega najemništva uporabljale le občasno, še zlasti ob dejstvu, da je bila zanje hoja po tej poti tedaj nekaj povsem običajnega in nepomembnega. Določenih razhajanj oziroma vrzeli v izpovedbah prič, kot jih imenuje pritožba, gre zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pripisati časovni oddaljenosti dogajanja, ne pa njihovi siceršnji neverodostojnosti.

10. Zakaj navedenim pričam tudi ni mogoče odreči verodostojnosti zaradi njihovega razmerja do toženca kot najemodajalca, je prepričljivo pojasnjeno v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer, da od prilagajanja izpovedb interesu toženca ne bi imele nikakršne koristi, ker je najemno razmerje vseh že prenehalo. Pritožbeno sodišče v njihovih izpovedbah, ki jih izpostavlja pritožba, tudi ni zaznalo posebne naklonjenosti tožencu ali medsebojne usklajenosti, ki bi kazala na to, da so bile z njegove strani podučene, kako naj pričajo. Poleg tega bi bilo zaradi medsebojnih sosedskih odnosov enako mogoče trditi za vse ostale v postopku zaslišane priče. Če bi bili najemniki v resnici inštruirani s strani toženca, ni najti razloga za njihovo različno izpovedovanje o tem, kje so hodili, še manj o tem, da so hodili (tudi) po sosedovi parceli. Vsak od njih je namreč svojo hojo opisal nekoliko drugače – da so bodisi obhodili ovire na sami služnostni poti (priči L. in enako tudi toženec, da sta, dokler se je dalo, hodila po tej poti, sta potrdila tudi zakonca K.), bodisi so sestopili na sosednje M. zemljišče (priči K. in B. R.)³. Vsi pa so s tem potrdili, da so po služnostni poti oziroma po njenem delu (vsaj) občasno hodili in na ta način služnost izvrševali. Očitno je v tem smislu prvostopenjsko sodišče razlagalo tudi izpovedbo priče B. R., ki je povedal, da je zaobšel vse ovire na sporni poti, tako da je šel mimo, po M. parceli, kar ne more pomeniti nič drugega, kot to, da je do ovir po tej poti moral priti. Ker iz zapisnika izhaja isto, kot je navedlo sodišče prve stopnje o izpovedbi priče v izpodbijani sodbi, pritožbeni očitek o protispisnosti ni podan,⁴ prav tako pritožba z njim ne uspe izpodbiti sprejete dokazne ocene. Glede na obrazloženo pa, kot v tej sodbi že poudarjeno, za zaključek o izvrševanju služnosti zadošča, da so služnostno pot uporabljali (vsaj) nekateri od služnostnih upravičencev, zato izpoved navedene priče za odločitev ni imela odločilnega pomena in je pritožbeno relativiziranje njene dokazne vrednosti tudi iz tega razloga neutemeljeno. Pritožbeno sodišče zavrača tudi očitke, da na povezanost bivših najemnikov s tožencem kaže dejstvo, da je toženec enega izmed njih pred obravnavo po telefonu vprašal, če se bo obravnave udeležil, ali pa vprašanje priče M. K. sodišču, ali je imel toženec pravico hoditi po sporni poti. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera takšnim izjavam ni mogoče pripisati globljega pomena, kot to poskuša prikazati pritožba. Gre za posploševanje oziroma ugibanje, ki nima zadostne teže, da bi ovrglo prepričljivost dokaznih zaključkov.

11. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je toženec s postavitvijo opornega zidu, skalnjaka, posaditvijo drevja in grmičevja na delu svoje nepremičnine, ki meji na sporno služnostno pot, sam preprečil hojo po njej. Višje sodišče je že v odločbi I Cp 1786/2017 pojasnilo, da takšno ravnanje ne daje podlage za sklep, da se je toženec uklonil prepovedi tožnikov glede uporabe služnostne poti. Enako kot sodišče v izpodbijani sodbi, je ugotovilo, da se je služnostna pot kljub temu uporabljala. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še dodaja, da (četudi jasno) izražena volja, da toženec služnostne poti ni imel namena uporabljati, (še) ne zadošča za prenehanje služnosti na podlagi prve alineje 223. člena SPZ⁵, še posebej upoštevaje dejstvo, da je bila ta (že leta 1984) pogodbeno ustanovljena. Okoliščine, ki jih pritožba v zvezi s tem navaja, bi lahko bile pomembne pri odločanju o prenehanju služnosti zaradi nekoristnosti oziroma bistveno spremenjenih okoliščin (po 222. členu SPZ), takšnega zahtevka pa tožnika (po modifikaciji) nista uveljavljala.

12. Glede na ugotovitev, da se je služnostna pot občasno uporabljala v vsem spornem obdobju (zakonca K. sta bila najemnika do leta 2014 oziroma 2015), je nepomembno pritožbeno opozarjanje, da se je toženec na služnost prvič začel sklicevati šele v opominu z dne 4. 10. 2012. Kot je bilo navedeno že v prvi odločbi pritožbenega sodišča, je bilo takšno ravnanje toženca, dokler je bilo oteženo izvrševanje služnosti zanj še sprejemljivo, tudi v skladu z načelom čim manjšega obremenjevanja služeče nepremičnine in zato tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem razumljivo.

13. Ob opisanem dejanskem stanju, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi koherentne ocene vseh izvedenih dokazov, se kot nerelevanten izkaže pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo zaslišati pričo B. N. (v zvezi z izjavo Javnega komunalnega podjetja, ki jo je v spis vložil toženec), saj izpovedba navedene priče, četudi bi potrdila dvom v pristnost te izjave, ne bi mogla biti tako močan dokaz, da bi potrdila neverodostojnost siceršnje toženčeve izpovedbe. Glede na vsebino izvedenih dokazov predlagani dokaz ne bi mogel vplivati na ugotovljena odločilna dejstva in privesti do drugačne odločitve od sprejete. Relativna bistvena kršitev določb postopka iz tega razloga tako ni podana.

14. Ker je odločitev o neutemeljenosti zahtevka za prenehanje služnosti zaradi njenega neizvrševanja pravilna, sodišče prve stopnje pa je prepričljivo ugotovilo, da so s strani tožnikov (tožencev po pridruženi zadevi) postavljene ovire oteževale izvrševanje služnosti hoje po sporni poti, je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku po pridruženi zadevi in tožnikoma naložilo odstranitev vseh ovir ter prepoved vsakršnih bodočih ravnanj, s katerimi bi bil toženec (tožnik po pridruženi zadevi), kot tudi druge osebe, ki imajo to pot pravico uporabljati, v svoji hoji po poti vznemirjan. Trditve, s katerimi se pritožnika smiselno zavzemata za utesnitev služnostne pravice, glede na postavljene zahtevke presegajo okvir te pravde in ne terjajo obrazloženega odgovora.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nedoločenosti in neizvršljivosti tožbenega zahtevka (po pridruženi zadevi). Iz njegovega opisa povsem jasno in konkretizirano izhaja obveznost tožnikov.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, nista upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožencu pa morata povrniti njegove pritožbene stroške. Ker se je konkretni sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo veljavne OT⁶ in po uveljavitvi ZOdvT⁷, je treba uporabiti določbe ZOdvT (drugi odstavek 20. člena OT). Pritožbeno sodišče ob tem opozarja na stališče v sodni praksi, da se po združitvi tožbe in nasprotne tožbe (oziroma po združitvi pravd, kot v konkretnem primeru) pri obračunu odvetniških stroškov vrednost spornega predmeta iz tožbe in nasprotne tožbe združita v skupno vrednost spornega predmeta (5.500,00 EUR).⁸ Tožencu tako pripada 350,40 EUR nagrade za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT (219 EUR x 1,6⁹) in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT. kar skupaj znaša 370,40 EUR, ki jih morata v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožnika tožencu povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa v skladu z določbama prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena OZ¹⁰ z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ V II. točki tožbe, prejete 7. 7. 2014, je navedeno, da "tožeča stranka zaradi namestitve drv in prikolice na parc. št. 321/7, k. o. ..., toženih strank ne more peš po parc. št. 321/7, k. o. ..., iz smeri parc. št. 321/8, k. o. ..., do parc. št. 321/1, k. o. ..., ampak mora na parc. št. 321/7, k. o. ..., zaobidi (pravilno: zaobiti) prikolico in drva, in sicer tako, da je najprej šla peš po parc. št. 321/7, k. o. ... – vse do prikolice in drv, stoječe na parc. št. 321/7, k. o. ..., nato pa mora stopiti na sosedovo zemljišče (desno glede na smer parc. št. 321/8, k. o. ..., do parc. št. 321/1, k. o. ...), da je lahko oviro (prikolico in drva) premagala. Drugače tožeča stranka ne more priti do parc. št. 321/1, k. o. ..."
² Primerjaj obrazložitev sodbe v točki 22 na strani 12 glede izpovedbe priče V. J.
³ 19. in 21. točka obrazložitve.
⁴ Primerjaj 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in zapisnik o zaslišanju navedene priče z dne 27. 11. 2018 na str. 50 in naslednjih (list. št. 236 in naslednje spisa).
⁵ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.
⁶ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT.
⁷ Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami, v nadaljevanju ZOdvT.
⁸ VSL sodba I Cp 646/2013 in sodba I Cp 353/2016.
⁹ Toženec ni upravičen do povišanja nagrade po tar. št. 1200 ZOdvT, ki določa povišanje nagrade v primeru, da odvetnik zastopa v isti zadevi več strank.
¹⁰ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 75/2011
• VSL sodba I Cp 2528/2014
• VSL Sodba in sklep I Cp 1786/2017