<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1760/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1760.2019.1
Evidenčna številka:VSL00031172
Datum odločbe:27.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar Ivanc (preds.), Tadeja Primožič (poroč.), Bojan Breznik
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska terjatev - zastaranje - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - začetek teka zastaranja odškodninske terjatve - zadržanje zastaranja

Jedro

Nepoznavanje prava ne sodi med nepremagljive ovire za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki lahko zadržijo zastaranje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 19.900,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 1.171,29 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču očita, da ni odločalo o zatrjevani škodi. Ponovno opisuje dogodek z dne 6. 9. 2005, ki je bil povod za postopek o prekršku. Ni res, da je tožnik vozil motorno vozilo pod vplivom alkohola, kot sta trdila policista, saj je bilo vozilo parkirano na zasebnem parkirišču. Policista, ki sta izvajala postopek, ne moreta biti priči v postopku. Poleg tega je alkotest le indikator alkoholiziranosti in ni merilna naprava. Drugi obdolženci so kljub višji stopnji alkoholiziranosti dobili nižje sankcije in denarne kazni, kar vse dokazuje, da je bil tožnik neenako obravnavan. V postopku o prekršku za povrh ni bilo nobene ustne obravnave. Z uklonilnim zaporom so bile kršene tožnikove temeljne človekove pravice, kar pomeni odškodninsko odgovornost. Škoda ni zastarala, saj še vedno traja. Tožnik je dokaze dobil komaj pred vložitvijo tožbe, zato je zastaralni rok začel teči šele v trenutku, ko je zvedel, da ni bil enakopravno obravnavan, kar izhaja iz sodb v podobnih primerih.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je pred obravnavanjem zatrjevane tožnikove škode in toženkine odškodninske odgovornosti zanjo najprej odločilo o toženkinem ugovoru zastaranja. Po prvem odstavku 335. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Oškodovanec v takem primeru, če se odgovorna oseba sklicuje na zastaranje, ne more več uveljavljati odškodninskopravnega varstva.

6. Tožnik trdi, da je njegova škoda posledica neenakega obravnavanja v postopku o prekršku, še več, vztraja, da prekrška sploh ni storil; zato je trpel duševne bolečine, imel pa je tudi stroške s pridobitvijo novega vozniškega dovoljenja in prevozne stroške.

7. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, od kar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnik za škodo in njenega povzročitelja izvedel že s pravnomočnostjo sodbe o prekršku (8. 3. 2007) oziroma najpozneje po obvestilu vrhovnega državnega tožilca, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vložil (13. 5. 2013), ko je torej tožnik izčrpal vsa redna in izredna pravna sredstva ter zato ni mogel več pričakovati morebitne drugačne odločitve o spornem prekršku. Od tedaj do vložitve tožbe v tej pravdi so minila več kot štiri leta, zato ni dvoma, da je tožnik prepozno zahteval odškodnino.

8. Dejstvo, da naj bi tožnik za drugačno sodno prakso, kot je bila upoštevana v njegovem primeru, izvedel šele tik pred vložitvijo tožbe, ne more biti odločilno. Nepoznavanje prava namreč ne sodi med nepremagljive ovire za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki lahko zadržijo zastaranje (360. člen OZ), kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. Po navedenem tožnik ne more uspeti s ponovnim navajanjem okoliščin iz postopka o prekršku, ki naj bi po njegovem izkazovale protipravnost zatrjevane škode. Tudi ni bistveno, da naj bi škoda še trajala, kot poudarja pritožba. Za začetek teka zastaralnega roka ni treba, da je škoda že v celoti določena, ampak zadošča, da je določljiva. Sicer pa tožnik niti ne trdi, da pred vložitvijo tožbe brez svoje krivde ni mogel vedeti za okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti obseg in višino zatrjevane škode.

10. Izpodbijana sodba je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zatrjevane kršitve ustavnih procesnih jamstev in drugih tožnikovih procesnih pravic, do katerih naj bi prišlo v postopku o prekršku, bi moral tožnik uveljavljati v postopku o prekršku; v tej pravdi bi se lahko skliceval nanje le, če njegov odškodninski zahtevek še ne bi zastaral.

11. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

12. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 335, 335/1, 352, 352/1, 352/2, 360

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MTMz