VSL Sodba I Cp 2248/2019

Jedro

Vsak lastnik stanovanjske hiše mora poskrbeti tudi za varnost obiskovalcev, ki jih povabi k sebi. Če je visok podest nezavarovan z ograjo, lahko tretjim osebam tudi ob običajni skrbnosti nastane škoda zaradi padca s podesta, še posebej ob večernih urah, ko tudi osvetlitev ne zagotavlja ustreznega varovala pred nevarnostjo.

Zavarovancu tožene stranke je mogoče očitati opustitev dolžnega ravnanja, to je postavitve ograje na podestu in stopnišču. Ta opustitev je bila tudi vzrok za padec tožnikovega brata na tožnika.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in zaključek v točki 8 obrazložitve sodbe, da sta bila otroka, ki sta z mamo čakala očeta na dvorišču ves čas pod njenim nadzorom. Prav tako je bil pod očetovim nadzorom tudi njun sin A., a se je izmuznil mimo očeta, kar je bilo dovolj za nastanek škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 15.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 23.4.2014 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.390,43 EUR, tožena stranka pa je dolžna stroške pravdnega postopka v znesku 1.749,83 EUR namesto tožeči stranki povrniti v korist proračuna RS. Obe stranki sta stroške dolžni plačati v roku 30 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino po vseh postavkah, neutemeljeno pa je zavrnilo odškodnino iz naslova skaženosti. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pritožnik povzame ugotovitve izvedenca in poudari, da je sodišče v premajhni meri upoštevalo ugotovitev izvedenca, da je tožnik trpel številne neprijetnosti, še posebej glede na to, da gre za majhnega otroka. Glede strahu tožnik meni, da je glede na svojo starost in razvojno raven v času škodnega dogodka bil zagotovo sposoben dojemanja povezave med izidi, ki jih dogodek v sedanjosti lahko ima v bodočnosti. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1847/2016, iz katere izhaja, da je tožnik, ki je bil ob nesreči star pet let, bil pri zavesti in je utrpel hud primarni in sekundarni strah. Sodišče se do navedb tožnika ni opredelilo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni rešilo vprašanja, ali je verjetno, da bi tožnik sedanje težave trpel tudi, če škodnega dogodka sploh ne bi bilo. Tožnik pred škodnim dogodkom ni poznal bolečin, ki jih ima danes. Sodišče je tožniku prisodilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnika bolijo noge, od škodnega dogodka dalje obrača navznoter koleno in stopalo, njegova drža je zato ukrivljena. Ko se zravna, je videti desna noga daljša od leve. Tožnik ne more obremeniti noge več tako kot prej, težje dalj časa hodi po neravnem terenu, moteča je daljša stoja, saj se mu pojavljajo otekline. Oslabljen ima tudi odziv z desno nogo, tako da na to nogo ne more skakati. Značaj poškodbe bo vplival tudi na tožnikovo izbiro poklica, saj ne bo mogel opravljati dela, pri katerem se dalj časa stoji, hodi ali terenskih del. Tožnik hodi postrani, zaradi česar ga drugi otroci dražijo in zafrkavajo, zaradi česar se tožnik živcira in joče. Sodišče se do navedb tožnika, da bo značaj poškodbe vplival na tožnikovo izbiro poklica, ni opredelilo in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik ima zaradi posledic škodnega dogodka krajšo levo nogo, hodi navznoter, navznoter obrača koleno in stopalo, drža je ukrivljena. Tožnik hodi kot da se ziblje, nekako počeno in zelo grdo. Zaradi navedenega se počuti osramočeno. Ima občutek, da ga vsi gledajo in zaradi tega zelo trpi. Skaženost mu bo še dolga leta vzbujala negativne občutke in bo duševna prizadetost pri njem še toliko večja. Zahtevek iz tega naslova je zato neutemeljeno zavrnjen, do tožnikovih navedb pa se sodišče ni opredelilo in zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik ne razume, zakaj bi morala tožena stranka tožniku povrniti zgolj znesek 1.390,43 EUR glede na njegov uspeh v pravdi (68,75%). Sodišče tudi ni obrazložilo, na podlagi katerih podatkov je prišlo do zneska 2.545,21 EUR. Glede na to, da je tožeča stranka uspela do 68,75%, bi morala od skupno priznanih stroškov 2.545,21 EUR v korist proračuna povrniti znesek v višini 795,38 EUR in ne znesek v višini 1.749,83 EUR.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da bi sodišče ob pravilni presoji ugotovilo, da je vzrok za nezgodo zgolj nesrečni slučaj, ki je posledica ravnanja tožnika samega, za kar pa ni moč naprtiti odgovornosti zavarovancu tožene stranke. Glede poteka škodnega dogodka tožena stranka izpostavlja izjavo, ki jo je v okviru predpravdnega postopka poslal njen zavarovanec. Ta je zapisal, da je starejši sin prihitel, šel po stopnicah, se nekaj „afnal“, se spotaknil in padel na mlajšega brata. Kljub navedenemu listinskemu dokazu in izpovedbi zavarovanca na naroku, da vztraja pri svoji izjavi, je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da ne sprejema te njegove trditve, pri čemer gre za napačno dokazno oceno listine in izpovedbe priče in je posledično dejansko stanje glede nastanka škodnega dogodka nepopolno ugotovljeno. Tožnik ni dokazal, da se je škodni dogodek zgodil na zatrjevan način, saj se je izkazalo za neresnično, da je bratu spodrsnilo zaradi ledenega in neočiščenega podesta, kot je zatrjeval tožnik. Če ni predpisa, ki bi zavarovancu kot lastniku nepremičnine nalagal neko dolžno ravnanje, je treba njegovo ravnanje presojati po splošnem merilu protipravnosti. Presoditi je treba, ali je za to dolžno ravnanje značilno oziroma objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica - škodni dogodek. Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja. Od povprečno skrbnega človeka ni pričakovati, da bo predvidel, da bo na tožnika padel njegov brat. Zato zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti. Od fizičnih oseb ni mogoče pričakovati, da bodo imele povsod ograje. Vsak posameznik je v prvi vrsti sam odgovoren zase. Če se vzpenja po stopnicah brez ograje na podest, ki prav tako nima ograje, mora biti seveda bolj previden, starši pa so dolžni poskrbeti za varno vzpenjanje in sestopanje svojih mladoletnih otrok po takšnih stopnicah. Če menijo, da so stopnice prenevarne, pa se nanje z mladoletnimi otroki ne vzpenjajo. Zavarovancu ni mogoče naložiti, da zgradi ograjo, saj mu tega ne nalaga noben predpis. Med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in nastalim škodnim dogodkom ni adekvatne vzročne zveze. V konkretnem primeru je do škodnega dogodka, zloma goleni tožeče stranke, prišlo v trenutku, ko se je tožeča stranka nahajala na dvorišču zavarovanca tožene stranke in ne na neograjenem podestu. Nedopustno ravnanje zavarovanca tožene stranke ne bi imelo vpliva na verjetnost nastanka škodnega dogodka, saj je tožeča stranka pred tem že varno zapustila neograjeno stopnišče ter se je v času škodnega dogodka nahajala na dvorišču. Tožeča stranka ni padla po stopnišču, temveč je, ko je stala na dvorišču, nanjo padel njen brat, ki se je na stopnišču spotaknil. Za posredno posledico stranka odgovarja le, kadar posredno posledico zajame njen naklep. Nobenega dvoma ni, da zavarovanec ni naklepno želel, da bi se tožnik poškodoval, zato tudi iz tega razloga za njegovo škodo ne more odgovarjati. Poškodba tožnika tako ni v vzročni zvezi z neograjenim podestom oziroma je le-ta pretrgana. Podana je vsaj deljena odgovornost oziroma soprispevek staršev in obeh mladoletnih otrok. Staršema tožnika je mogoče očitati malomarnost, saj bi onadva morala primarno poskrbeti za svoja mladoletna otroka, glede na to, da sta ob vstopu v hišo videla, kako visok je podest in da ni ograje. Ni dvoma o tem, da so starši vedeli, da je stopnišče neograjeno ter da je zunaj glede na pozno večerno uro tema. Starši so se namreč z otroci po istem stopnišču vzpenjali, ko so prihajali na obisk k zavarovancu tožene stranke. Kljub vsem okoliščinam so opustili skrb za svoja mladoletna otroka. Do padca otroka in s tem do poškodb tožeče stranke ne bi prišlo, če bi starši vršili dolžno nadzorstvo. Zato v skladu z 4. odst. 142. člena Obligacijskega zakonika (OZ²) odgovarjajo za škodo. K sami škodi pa je zagotovo prispevala tudi opustitev dolžnega nadzorstva staršev nad dve in pol leta starim tožnikom, ki se je v trenutku škodnega dogodka nahajal sam pod stopniščem. Tudi ravnanje krivdno nesposobnega oškodovanca odgovorno osebo lahko (delno) razbremeni njegove odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je odmerilo tudi previsoko odškodnino glede na veljavno sodno prakso. Tožena stranka nasprotuje višini odmerjene odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova strahu. V celoti pa nasprotuje dosojeni odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, poleg tega pa je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Prisotnost bakterij v urinu in s tem povezane infuzije, ki jih je prejemala tožeča stranka, kot tudi aplikacija svečk zaradi povišane telesne temperature, niso bile v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in jih ni mogoče šteti med nevšečnosti med zdravljenjem zaradi poškodbe. Šlo je za gripi podobno bolezen. Poleg tega so bile bolečine, povezane z aplikacijo svečk, toliko večje zaradi prirojene atrezije anusa in niso posledica škodnega dogodka. V nadaljevanju pritožbe se toženka sklicuje na posamezne odločbe, kjer je bila prisojena nižja odškodnina iz naslova posameznih vrst škode. Glede odškodnine iz naslova strahu navaja, da je bil razlog za enotedensko zdravljenje v bolnišnici gripi podobna bolezen in ne poškodba, ki jo je utrpela pri škodnem dogodku. Posledično strah, povezan s škodnim dogodkom, ni trajal en teden, kot je presodilo sodišče prve stopnje. Izvedenec je ugotovil, da poškodba ni oziroma ne bo pustila nobenih takih funkcionalnih trajnih posledic, da bi bile njegove življenjske aktivnosti po končani rasti zato zmanjšane. Navedel je celo, da je opazen napredek, da je gibljivost gležnja in kolena popolna, golen neboleča, da tožeča stranka ne šepa, predvsem pa je pričakovati nadaljnje izboljšanje stanja oziroma popolno izravnavo poškodovane strani telesa. Hipotrofija mišice desne noge se sploh ne opazi in je vidna le pri natančni inspekciji v primerjavi z nepoškodovano nogo. Razlika v dolžini goleni manj kot 10 mm in to v fazi pričakovane intenzivne rasti je tako majhna, da sedaj ne povzroča druge funkcionalne motnje, kot le malenkostno nagibanje pri stoji. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovanca temu pripada praviloma le, v kolikor gre za posledice trajnega značaja, ki oškodovanca omejujejo oziroma ga bodo omejevale trajno tudi v bodoče. Le izjemoma se lahko prisodi odškodnina tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne (neobičajne) okoliščine. Poleg tega mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode. Tožena stranka meni, da oviranost pri igri v predšolskem času, pri športni vzgoji ipd. ne opravičuje dosoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, temveč je njegovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti potrebno upoštevati pri presoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju. Podredno tožena stranka meni, da dosojeni znesek odstopa od veljavne sodne prakse in je previsok.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O temelju zahtevka

8. Sodišče prve stopnje je glede nastanka škodnega dogodka ugotovilo, da je družina U. dne 19.2.2013 prišla na obisk k J. P. v M. Ko so se okoli 22.00 ure zvečer odpravili domov, je starejši brat A. padel s hišnega podesta na mlajšega brata B. (tožnika), ki je bil takrat star dve leti in pol in mu zlomil nogo. Podest oziroma stopnice niso bile ograjene, niso pa bile poledenele. Pritožba tožene stranke v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da tožnik ni dokazal nastanka škodnega dogodka. Zgolj dejstvo, da se je po izvedbi dokaznega postopka izkazalo, da stopnice niso bile poledenele, ne zadošča za zavrnitev zahtevka, saj je tožnik zatrjeval tudi, da je njegov starejši brat padel nanj zaradi nezavarovanega podesta na stopnicah, kar se je nato izkazalo za resnično. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je A. zgrešil stopnice in padel na mlajšega brata, ki je stal spodaj, pri čemer je bil vzrok za padec neobstoj zaščitne ograje in ne A. „afnanje“. Res je priča J. P. v pisni izjavi pred pravdo navedel, da se je A. na stopnicah „nekaj afnal“, vendar pa je na zaslišanju prepričljivo izpovedal, da samega padca ni videl in da tudi ni videl, kaj je delal otrok v tistem trenutku. Tudi sicer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj beseda „afnanje“ še ne pove ničesar o konkretnem A. obnašanju in ali je le-to sploh imelo vpliv in kakšen na sam nastanek škodnega dogodka. Tega namreč tožena stranka ni podrobneje pojasnila.

9. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke ravnal nedopustno, ko visokega podesta ni imel zavarovanega z ograjo. Vsak lastnik stanovanjske hiše mora poskrbeti tudi za varnost obiskovalcev, ki jih povabi k sebi. Če je visok podest nezavarovan z ograjo, lahko tretjim osebam tudi ob običajni skrbnosti nastane škoda zaradi padca s podesta, še posebej ob večernih urah, ko tudi osvetlitev ne zagotavlja ustreznega varovala pred nevarnostjo. V zvezi s tem ne drži pritožbena trditev, da postavitve ograje zavarovancu ni nalagal noben predpis. Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj³ v 4. odst. 6. člena nalaga, da morajo biti stopnišča, balkoni, lože, terase in podobne, nad okolico več kot za 0,48 metra dvignjene površine, zavarovane z ograjo, visoko najmanj en meter. Enako je določal prej veljavni Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj⁴ in še pred tem veljavni Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj v 10. členu.⁵ Zavarovancu tožene stranke je torej mogoče očitati opustitev dolžnega ravnanja, to je postavitve ograje na podestu in stopnišču. Ta opustitev je bila tudi vzrok za padec tožnikovega brata na tožnika. V zvezi s tem pritožbeno sodišče meni, da je podana tudi vzročna zveza kot pogoj za nastanek odškodninske obveznosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da ni podana adekvatna vzročna zveza. V primeru nepostavitve ograje je predvidljiva posledica takšne opustitve poškodba tistega, ki pade z nezavarovanega podesta kot tudi tistega, ki se morda nahaja spodaj pod stopnicami v tistem trenutku. Ne gre za posredno posledico, kot meni tožena stranka, temveč za direktno posledico opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke.

10. Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja soprispevek tožnika in njegovih staršev k nastanku škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in zaključek v točki 8 obrazložitve sodbe, da sta bila otroka, ki sta z mamo čakala očeta na dvorišču ves čas pod njenim nadzorom. Prav tako je bil pod očetovim nadzorom tudi njun sin A., a se je izmuznil mimo očeta, kar je bilo dovolj za nastanek škodnega dogodka. A. je bil v času škodnega dogodka star devet let in pol, za toliko starega otroka pa ni mogoče pričakovati od staršev, da ga bodo pri sestopanju po stopnicah držali za roko. Starša tožnika pa sta tudi izpovedala, da so na obisk prišli, ko je bila že tema, na obisku pri J. P. pa so bili prvič in zato nista zaznala, da ni ograje na stopnišču. Glede soprispevka samega tožnika pa tožena stranka v pritožbi ne navede, v čem naj bi bil ta soprispevek, omeni ga le v naslovu točke 1.4 pritožbe, pri čemer je tožena stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala zgolj soprispevek staršev zaradi opustitve dolžnega nadzorstva nad obema otrokoma. Pritožba tožene stranke glede temelja zahtevka je glede na povedano neutemeljena.

O višini odškodnine

11. Tožnik je zaradi škodnega dogodka utrpel zlom obeh kosti desne goleni. Zaradi tega je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpel takojšnje hude bolečine, ki so trajale do takrat, ko je prejel splošno anestezijo za potrebe repozicije, po posegu pa še vsaj en dan. Sledile so stalne srednje bolečine, ki jih je tožnik trpel približno 7 dni. Nato je trpel stalne lahke telesne bolečine, ki so trajale nekaj dni, do prve kontrole pa so izzvenele. Po odstranitvi mavca je lahko trpel občasne telesne bolečine v zvezi z razgibavanjem kolena in gležnja, ki so se pojavljale 35 dni po odstranitvi mavca. Sedaj tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju, bolečin nima in jih tudi v bodoče ne bo imel. Neutemeljena je tako pritožbena navedba tožnika, da še sedaj trpi bolečine. Tožnik pa je utrpel tudi številne nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje opisalo v točkah 11 in 12 obrazložitve sodbe. Tožnik je v času bivanja v bolnici res imel hkrati tudi virusno obolenje, zaradi katerega je imel vročino. Izvedenec B. R. je v svojem izvedenskem mnenju zapisal, da se analgetiki dajejo tudi v obliki infuzij ali svečk, zato ni mogoče zaključiti, da je tožnik infuzije in svečke prejemal zgolj zaradi virusnega obolenja, ne pa tudi za lajšanje bolečin, kot to trdi tožena stranka v pritožbi. Tudi prirojene atrezije anusa in posledično večje neprijetnosti za tožnika pri aplikaciji svečk ni mogoče pripisati tožniku v škodo, saj je povzročitelj škode dolžan oškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ustrezno upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (179. člen OZ). Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 8.000,00 EUR je v skladu z odškodninami v podobnih primerih. Pritožbi obeh strank se zato neutemeljeno zavzemata bodisi za zvišanje ali znižanje prisojene odškodnine. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje tožena stranka, niso v celoti primerljivi z obravnavanim. Tožnik je bil v času škodnega dogodka še majhen otrok, star dve leti in pol, ki je vse nevšečnosti tekom zdravljenja doživljal še toliko bolj intenzivno, saj je razumevanje dogodkov na tej stopnji razvoja še manjše, kot pri odraslem človeku.

12. Tudi odškodnina za strah v znesku 2.000,00 EUR je odmerjena v primerni višini. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi tožnikov strah v zvezi z neuspešnostjo zdravljenja in morebitnimi posledicami. Primer iz sodne prakse, ki ga navaja, ni primerljiv z obravnavanim že zato, ker je bil v zadevi II Cp 1847/2016 otrok ob nesreči star 5 let, ko je bilo njegovo razumevanje dogajanja gotovo že bistveno večje kot pri tožniku. Tudi izvedenec je potrdil, da strahu pred morebitnimi posledicami tožnik ni trpel. Sodišče prve stopnje pa je kot sekundarni strah pravilno upoštevalo, da je tožnik utrpel hud strah pred neznanim, kaj se bo z njim dogajalo, pred bolečinami, saj otrok te starosti teh stvari ne more predelati na racionalni ravni, tako kot večina odraslih. Ta strah je trajal do anestezije, repozicije in zamavčenja, pa še kasneje na bolniškem oddelku, vse skupaj en teden. Glede na podano izvedensko mnenje o trajanju strahu pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da ta ni trajal en teden. Po odpustu iz bolnišnice je trpel občasen (sekundarni) strah v zvezi s kontrolnimi pregledi, rentgenskim slikanjem in odstranjevanjem mavca, ki se ga odstrani s posebno vibracijsko žago, česar je vse majhne otroke strah. Pravdni stranki se tako neutemeljeno zavzemata bodisi za zvišanje ali znižanje odškodnine iz tega naslova. Tožena stranka navaja primere iz sodne prakse, ki niso v celoti primerljivi z obravnavanim. V zadevi II Ips 1084/2008 je bila vložena revizija zgolj tožene stranke, v zadevi I Cp 798/2016 oškodovanec ni bil otrok, v zadevi II Ips 189/2013 pa je bil oškodovanec star že 12 let, ko se je s strahom lahko spopadel drugače kot tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star zgolj dve leti in pol.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevek iz naslova skaženosti in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da poškodba ni pustila nobenih tako vidnih posledic, da bi pri mld. tožniku obstajala skaženost. Ukrivljenost golenice se da ugotoviti na otip, videlo pa bi jo le izurjeno oko. Enako velja za mišice in dolžino goleni. Tudi minimalno razliko v dolžini goleni je opaziti zgolj z inspekcijo. Pritožba tožnika tako neutemeljeno navaja, da bi mu sodišče moralo priznati odškodnino tudi iz tega naslova. Navedbe v pritožbi namreč niso skladne z ugotovitvami v izvedenskem mnenju in so tako neutemeljene.

14. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o priznanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 5.000,00 EUR. Pritožba tožene stranke pravilno navaja, da je sodna praksa izoblikovala stališče, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovanca temu pripada praviloma le, če gre za posledice trajnega značaja, ki oškodovanca omejujejo oziroma ga bodo omejevale trajno tudi v bodoče. Le izjemoma se lahko prisodi odškodnina tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne (neobičajne) okoliščine. Vendar pa pritožba tožene stranke zmotno zaključi, da takšne posebne okoliščine v obravnavanem primeru ne obstajajo. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku po poškodovanju ostala ukrivljenost goleni, ki se je v šestih letih izboljšala od največje nepravilnosti 16 stopinj do sedanjih 5 stopinj. Pri tožniku je opazna tudi še rahla hipotrofija (slabša razvitost) mišic desne noge v primerjavi z levo. Pri hoji sicer opazno ne šepa, pri stoji pa je še vedno za nekaj milimetrov nagnjen v levo zaradi razlike v dolžini nog, ki je pod 1 cm, kar je zmerno moteče. Za pričakovati je še nadaljnje izboljšanje stanja v smislu ukrivljenosti goleni, mišičnega tonusa in dolžine okončine. Najverjetneje se bodo razlike z levo nogo izravnale v puberteti, ko je rast najintenzivnejša. Poškodba ne bo pustila nobenih takih funkcionalnih trajnih posledic, da bi bila tožnikova življenjska aktivnost po končani rasti zato zmanjšana. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik zaradi težav pri hoji zaradi krajše noge, nerazvitosti mišice in nagiba noge tudi duševno trpel. Bil je oviran pri igri v predšolskem času in pri športni vzgoji v šoli. Pritožba tožene stranke teh ugotovitev ne izpodbija. Glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje tožnik duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ne bo trpel. Glede na trajanje in intenzivnost začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti in s tem povezanih duševnih bolečin, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožba tožene stranke se tako neutemeljeno zavzema za zavrnitev zahtevka iz tega naslova. Kot izhaja iz predhodnih ugotovitev, bo tožnik zaradi daljše desne noge imel določene težave vse do konca pubertete, imel pa jih je že vse od škodnega dogodka v letu 2013 do sedaj. Stanje poškodovane noge se je v teh šestih letih do izdaje sodbe prve stopnje postopno izboljševalo, dokončno pa se bo najverjetneje izboljšalo šele z zaključkom rasti nekje do dvajsetega leta. Zato odškodnina v znesku 5.000,00 EUR predstavlja primerno zadoščenje. Obe pritožbi se tako neutemeljeno zavzemata bodisi za zvišanje ali znižanje odškodnine iz tega naslova. Nobene podlage glede na ugotovitve izvedenca tudi ni za zaključek, ki ga naredi tožnik v pritožbi, da bo značaj poškodbe vplival tudi na tožnikovo izbiro poklica, ker ne bo mogel opravljati dela, pri katerem se dalj časa stoji, hodi ali terenskih del. Sodišče prve stopnje se je tudi do teh navedb tožnika opredelilo, saj je na podlagi mnenja izvedenca zaključilo, da tožnik kakršnihkoli posledic po puberteti najverjetneje ne bo imel. Sodbo sodišča prve stopnje je tako mogoče preizkusiti, bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo uspeh obeh strank v postopku (tožeča 68,75%, tožena 31,25%). Ker pa je bila tožeča stranka upravičena do brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje ter oproščena plačila stroškov postopka, glede na določbo 3. odst. 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP⁶) sodišče priznanih stroškov pravdnih strank ni smelo pobotati. Pravilno je naložilo toženi stranki, da stroške namesto tožeči stranki povrne v korist proračuna RS. Kot je razvidno iz vsebine pritožbe tožeče stranke, ta zmotno meni, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.390,43 EUR. To je znesek, ki ga mora na podlagi uspeha tožene stranke v pravdi tožeča stranka povrniti toženi stranki (točka III izreka sodbe). Odmera stroškov obeh pravdnih strank po višini pa je razvidna iz obeh stroškovnikov v spisu.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato sama krije stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
³ Ur. l. RS, št. 1/11, 61/17
⁴ Ur.l. RS, št. 125/2003
⁵ Ur. l. RS, št. 45/2000; uporaba od 26.6.2000
⁶ Ur. l. RS, št. 48/01 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2137/2010
• VSL sodba I Cp 983/2010
• VSL sodba I Cp 3539/2011